Jedro

Tožencu je bila z odločbo priznana pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Gre za pravno podlago, na podlagi katere je bilo tudi izplačevano denarno nadomestilo. Tožeča stranka je nato z drugo odločbo toženca prenehala voditi v evidenci brezposelnih oseb. Na podlagi te odločbe je nato izdala novo odločbo, da tožencu preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Toženec odločbe ni izpodbijal, zato je le-ta postala dokončna in s tem tudi pravnomočna. S pravnomočno odločbo pa je odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila tudi za nazaj. Ker je na podlagi pravnomočne odločbe tožeče stranke odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila med brezposelnostjo in ker je bilo tožencu denarno nadomestilo izplačano, ga je toženec dolžan vrniti tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 1.656,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Tožencu je tudi naložilo, da je dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec. V njej navaja, da se zaradi pomote ni udeležil prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da ni nikoli ugovarjal zoper odločbo z dne 19. 10. 2009, kar pa toženec zavrača. Nemudoma se je namreč zglasil pri referentki na zavodu, ki ga je napotila na vodjo Območne službe Zavoda RS za zaposlovanje v A.. Pri omenjeni vodji je ugovor podal ustno na zapisnik. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 58/2007 z dne 28. 5. 2008, ki pa, ko gre za toženca, ni relevanten. Toženec namreč ne zanika svojega dobička. Denarno nadomestilo mu je bilo priznano z odločbo z dne 29. 12. 2008 na osnovi vseh izpolnjenih pogojev. V času prejemanja nadomestila ni imel nikakršnih dodatnih prihodkov niti dodatne zaposlitve, prav tako ni bil samozaposlena oseba. Iz uradnih evidenc je razvidno, da je bil edini lastnik podjetja B. d.o.o., A.. Bilančni dobiček je bil le administrativne narave. Dne 2. 9. 2009 je dobil odločbo tožene stranke, s katero je bil črtan iz evidence brezposelnih oseb z utemeljitvijo, da je po bilanci podjetja, oddani 31. 3. 2009 imel dobiček, ki presega zajamčeno nadomestilo plače. Tožeča stranka ga je iz evidence brisala s 1. 1. 2009, torej za 8 mesecev nazaj. Dne 19. 10. 2009 pa je izdala odločbo o povračilu denarnega nadomestila za čas od 1. 1. 2009 do 28. 4. 2009. Toženec opozarja na ustavne določbe in sicer na prepoved povratne veljave pravnih aktov. Sodišče tudi napačno tolmači 190. člen Obligacijskega zakonika. V primeru toženca se je namreč podlaga, na podlagi katere je prejemal nadomestilo uresničila ter v času prejemanja nadomestila tudi še vedno obstajala. Dne 1. 1. 2009 ni vedel niti ni mogel vedeti, da zakonsko ne izpolnjuje pogojev za prejemanje denarnega nadomestila, saj bi v nasprotnem zavrnil nadomestilo. Tega tudi ni mogla vedeti tožeča stranka, saj ga je z 31. 8. 2009 še vedno vodila v evidenci brezposelnih oseb. Nadalje opozarja, da mu ni mogoče vzeti pravice, pridobljene pred odločbo, ki jo je naknadno izdal Zavod RS za zaposlovanje. Omenjena odločba je pravno nična ter za toženca brez pravnih posledic. Tudi v primeru ugotavljanja toženčevega neugovarjanja, to ne bi moglo biti razlog za utemeljenost tožbe. Toženčeve pridobljene pravice se opirajo na trenutek nastanka brezposelnosti dne 29. 10. 2008 ter vežejo na dobiček iz koledarskega leta 2007. Tako mu ni mogoče vzeti pravice pridobljene po odločbi z dne 29. 12. 2008 in ga tudi ne brisati iz evidence brezposelnih oseb s 1. 1. 2009, temveč šele z 2. 9. 2009. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ponovno preuči razmere, v katerih mu je bila odvzeta pravica do denarnega nadomestila.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

V zadevi je sporno, ali je toženec dolžan tožeči stranki povrniti znesek denarnega nadomestila v višini 1.656,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2012 dalje. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je bila tožencu z odločbo št. ... z dne 29. 12. 2008 priznana pravica do nadomestila za šest mesecev, torej za obdobje od 29. 10. 2008 do 28. 4. 2009 v višini 479,34 EUR neto v prvih treh mesecih in 410,86 EUR neto v naslednjih mesecih. Tožeča stranka je dne 2. 9. 2009 izdala odločbo št. ..., s katero je odločila, da se toženec s 1. 1. 2009 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb. Dne 19. 10. 2009 pa je pod opr. št. ... izdala še odločbo, da tožencu na podlagi dokončne odločbe z dne 2. 9. 2009 (s katero je bil črtan iz evidence brezposelnih oseb), s 1. 1. 2009 preneha pravica do nadomestila za čas brezposelnosti.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje odločitev pravilno utemeljilo na določbi tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), kjer je določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. V sporni zadevi je bila tožencu priznana pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in sicer z odločbo, datirano z 29. 12. 2008. Gre za pravno podlago, na podlagi katere je bilo tudi izplačevano denarno nadomestilo. Tožeča stranka je nato z odločbo datirano z 2. 9. 2009 toženca prenehala voditi v evidenci brezposelnih oseb in sicer vse od 1. 1. 2009. Na podlagi omenjene odločbe je nato dne 19. 10. 2009 izdala odločbo, da tožencu s 1. 1. 2009 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila navedena odločba tožencu vročena dne 30. 10. 2009. Kot to izhaja tudi iz tožbenih navedb, toženec zoper omenjeno odločbo ni vložil pravnega sredstva, zato je le-ta postala dokončna in s tem tudi pravnomočna. S pravnomočno odločbo pa je odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila tudi za nazaj, torej vse od 1. 1. 2009 dalje.

Glede pritožbenih navedb, da tožeča stranka ne bi smela poseči v izplačevanje denarnega nadomestila za nazaj, enako tudi ne toženca brisati iz evidence brezposelnih oseb za nazaj, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno za rešitev sporne zadeve ni odločilno. Nestrinjanje s prej omenjenimi odločbami bi lahko toženec uveljavljal s pravnimi sredstvi, tako zoper odločbo, s katero je bilo odločeno, da se preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, kot tudi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno, da mu s 1. 1. 2009 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Sodišče prve stopnje tako ni imelo nobene podlage, da bi ponovno presojalo odločitev tožeče stranke, temveč je ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji po določbi že citiranega tretjega odstavka 190. člena OZ. Toženec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tudi ni zatrjeval, da bi zoper prej omenjeni odločbi vložil pravno sredstvo. Šele v pritožbi navaja, da naj bi zoper odločbo z dne 19. 10. 2009 podal ustni ugovor na zapisnik, vendar pa bi omenjeno moral zatrjevati in predložiti dokaze že v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pritožbenem postopku namreč pritožnik lahko skladno s prvim odstavkom 337. člena navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Toženec pa tega niti ni zatrjeval. Nenazadnje tudi sam v pritožbi navaja, da se mu ne zdi odločilno ugotavljanje njegovega neugovarjanja.

Ker je v sporni zadevi na podlagi pravnomočne odločbe tožeče stranke z dne 19. 10. 2009 odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 1. 1. 2009 dalje in ker je bilo tožencu denarno nadomestilo izplačano še za čas od 2. 1. 2009 do 28. 4. 2009 v znesku 1.656,04 EUR, ga je tudi po stališču pritožbenega sodišča toženec dolžan vrniti tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.