Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je s tem, ko je tožena stranka tožeči stranki sporočila, da uvoznega carinjenja ne bo opravila in ji hkrati ponudila izvedbo postopka tranzitnega carinjenja in dala novo ponudbo za prevoz, tožeča stranka pa je to sprejela (potrdila), prišlo do spremembe predmeta prvotne pogodbe. Ker se je torej tožeča stranka strinjala, da tožena stranka namesto uvoznega carinjenja izvede carinski tranzitni postopek, za odločitev o tožbenem zahtevku ni (več) pomembno, zakaj je tožena stranka odpovedala prvotno dogovorjeno storitev uvoznega carinjenja. Tak zaključek izhaja tudi iz navedbe tožeče stranke, da je bil po tem, ko tožena stranka uvoznega carinjenja ni želela opraviti, njen namen, da novi špediter prevzame zgolj carinjenje. Tožeča stranka torej po tem, ko ji je tožena stranka sporočila, da uvoznega carinjenja ne bo opravila, ni vztrajala pri (prvotni) izpolnitvi niti ni od pogodbe odstopila (prim. drugi odstavek 668. člena OZ). Pač pa je pristala na to, da tožena stranka opravi postopek tranzitnega carinjenja. Zato je tudi sama iskala novega špediterja. Spremenjeno pogodbo pa sta nato pravdni stranki začeli izvajati.

Kot izhaja iz neprerekanih navedb pravdnih strank, torej do prevoza blaga 26. 4. 2013 ni prišlo zato, ker (1) tožeča stranka toženi stranki 25. 4. 2013 ni sporočila vseh potrebnih podatkov in dokumentov, ker (2) je tožeča stranka toženi stranki sporočila, da noben špediter ni pripravljen opraviti carinjenja, ne da bi hkrati opravil tudi prevoz in ker (3) ji je istega dne tudi sporočila, da je našla drugega špediterja, ki bo opravil kompletno logistiko (carinjenje in prevoz blaga). Tožeča stranka je bila tista, ki je odstopila od (spremenjene) pogodbe, pri čemer so bili razlogi za odstop od te pogodbe v sferi tožeče stranke. Po tistem, ko se je strinjala, da tožena stranka izvede carinski tranzitni postopek in prevoz, ni našla špediterja, ki bi opravil le uvozno carinjenje brez prevoza. Zato toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki naj bi bilo v tem, da je ta nenadoma in neutemeljeno odpovedala opravo naročenih storitev prevoza in carinjenja. Posledično ne more odgovarjati niti za škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi zamude z izpolnitvijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Predmet tožbenega zahtevka je škoda, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zato, ker tožena stranka ni izpolnila pogodbe.

Izpodbijana odločba

2. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati prevzemniku terjatve tožeče stranke, ......, znesek 74.032,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2014 dalje, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.354,35 EUR s pripadki (III. točka izreka).

3. Zavzelo je stališče, da pravdni stranki nista bili v pogodbenem razmerju, ampak le v fazi pogajanj za sklenitev prevozne oziroma špedicijske pogodbe. Zato je menilo, da toženi stranki ni mogoče očitati kršitve pogodbe, za odstop od pogajanj pa je imela utemeljen razlog. Ta je bil v tem, da je imela tožena stranka carinsko garancijo v višini 150.000,00 EUR, od česar je imela razpoložljivega stanja le za 75.000,00 EUR, medtem ko bi za izvedbo posla za vrednost blaga v višini preko 500.000,00 EUR, kot je bilo to v konkretnem primeru, ob 20% protidumpinškem davku, morala založiti višji znesek od 100.000,00 EUR. Glede na navedeno je presodilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke na podlagi tretjega odstavka 20. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ni podana. Hkrati je pojasnilo, da tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen niti v primeru, če bi pogodbeno razmerje med pravdnima strankama obstojalo. V tem primeru bi tožbeni zahtevek na podlagi prvega odstavka 32. člena Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (v nadaljevanju: CMR) zastaral. Škoda zaradi zamude pa tožeči stranki ne bi šla niti iz razloga, ker rok izvedbe prevoza in carinjenja v komunikaciji med pravdnima strankama kot bistvena okoliščina ni bil omenjen, niti ni bila tožena stranka opozorjena na rok, ki je glede dobave vezal tožečo stranko. V vsakem primeru pa bi do zamude prišlo po krivdi tožeče stranke. Ta namreč toženi stranki namreč ni poslala popolno izpolnjenih dokumentov, poleg tega pa je spreminjala dneve nakladanja in dostave ter vrednost in količino blaga.

Pritožba in odgovor na pritožbo

4. Proti II. in III. točki izreka (torej proti sodbi) se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Zavzela je stališče, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo ukvarjati z vprašanjem, ali je med pravdnima strankama pogodbeno razmerje (sploh) obstajalo, saj obstoj le-tega ni bil sporen. Zato je v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP preseglo trditveno podlago strank. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker sodišče prve stopnje tega vprašanja kot spornega ni opredelilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (v kateri je navedlo, katera dejstva so med strankama sporna), v 17. pa ga je kot takega obravnavalo, je po mnenju tožeče stranke absolutno bistveno kršilo tudi določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je ugotovilo, da pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena, pa je tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Za primer, če bi tudi pritožbeno sodišče štelo, da sta bili pravdni stranki le v fazi pogajanj, je tožeča stranka poudarila, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo razlog za odstop tožene stranke od pogajanj. Po njenem je tožena stranka od pogajanj odstopila zaradi uvedbe protidumpinških ukrepov, ki so bili toženi stranki znani že od vsega začetka in zato ne morejo predstavljati utemeljenega razloga za odstop od pogajanj. Po njenem stališču torej tožena stranka ni odstopila od pogajanj zaradi prenizkega razpoložljivega stanja iz carinske garancije, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. To napačno ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbe prič, ne pa na dejstva, ki jih je zatrjevala tožena stranka. Zato je tudi v tem delu preseglo trditveno podlago tožene stranke. S tem je prav tako zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker pa je sodišče prve stopnje dejstvo, da je bila tožena stranka s protidumpinškimi ukrepi seznanjena že 19. 3. 2016, ugotovilo v tretji alineji 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, nato pa je to dejstvo v 17. točki obrazložitve v zvezi s presojo (ne)utemeljenosti odstopa tožeče stranke od pogajanj v celoti prezrlo, je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavku 339. člena ZPP. Glede na vse navedeno je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke po določbi tretjega odstavka 20. člena OZ.

6. Po oceni pritožnice so bile zmotne tudi naslednje ugotovitve sodišče prve stopnje: (1) da je bila toženi stranki šele 22. 4. 2013 znana prava vrednost blaga, ki je bila predmet prevoza in carinjenja, (2) da tožeča stranka tožene stranke ni izrecno seznanila o roku dobave sončnih panelov njenemu naročniku in (3) da bi do zamude pri dobavi v vsakem primeru prišlo zaradi ravnanja tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

7. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglasila je svoje stroške pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

8. Pritožba ni utemeljena. Razlogi za tako presojo so navedeni v nadaljevanju.

Odgovor na pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo 7. in 212. člen ZPP

9. Skladno z razpravnim načelom pravdnega postopka morata stranki navesti dejstva in predlagata dokaze, na katere opirata svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika (7. in 212. člen ZPP). To načelo zavezuje sodišče tako, da lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov v okviru trditvene podlage pravdnih strank. Sodišče torej ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje. To pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom iz drugega odstavka 7. člena ZPP1, ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev.

10. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbe. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je zatrjevala, da je bila s toženo stranko v pogodbenem razmerju. Tožena stranka se je zavezala, da bo za tožečo stranko uvozno carinila solarne panele, nato pa jih bo prepeljala iz .... v .... v Nemčiji, tožeča stranka pa, da ji bo te storitve plačala. Tožena stranka je 23. 4. 2013 nenadno in neutemeljeno odpovedala dogovorjeno storitev uvoznega carinjenja. Tožeči stranki je sporočila, da ji bo že prejeto nakazilo vrnila. Hkrati ji je ponudila opravo prevoznih storitev. Ker so tožečo stranko vezali dobavni roki, je bila prisiljena najti novega ponudnika, ki bo zanjo opravil prevoz in carinjenje uvoženih solarnih panelov. Zaradi nenadne in neutemeljene odpovedi storitev s strani tožene stranke je tožeči stranki nastala škoda v višini 74.032,24 EUR, pri čemer na razliko v ceni storitev tožene stranke in novega špediterja odpade 50.807,87 EUR, na škodo zaradi zamude pri dobavi panelov pa 23.224,37 EUR.

11. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku (med drugim) upirala z navedbami, da do izvedbe (realizacije) posla ni prišlo po krivdi tožeče stranke. Ta ji ni dostavila vseh potrebnih podatkov niti vse potrebne dokumentacije. V končni fazi je od izvedbe posla odstopila tožeča stranka. Do izvedbe posla pa ni prišlo tudi zaradi protidumpinških ukrepov Evropske unije (EU) v zvezi z solarnimi paneli. Tožena stranka se je z vsebino teh ukrepov seznanila šele 23. 4. 2013. Ti ukrepi zato predstavljajo spremenjene okoliščine, zaradi katerih bi lahko brez posledic odstopila od izvedbe posla.

12. Iz zgoraj povzetih navedb torej izhaja, da tožena stranka trditvam tožeče stranke, da sta bili v pogodbenem razmerju, ni izrecno nasprotovala. Tožena stranka je tudi navedla, (1) da je od tožeče stranke zahtevala plačilo avansa, tožeča stranka pa ga je delno plačala, (2) da je odpreme tovornjakov planirala in da je bila skladno z dogovorom s tožečo stranko zadnja odprema predvidena za 26. 4. 2013 ter (3) da je (kljub pomanjkljivim podatkom) pripravila okvirno uvozno deklaracijo. Iz povzete trditvene podlage tožene stranke torej izhaja, da je že izvajala aktivnosti za izpolnitev svojih glavnih obveznosti (carinjenje in prevoz). Izvajanje le teh pa gotovo ne sodi v fazo pogajanj.

13. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se navedbe tožene stranke o tem, da ji tožeča stranka ni posredovala vseh potrebnih podatkov (količine in vrednosti blaga) nanašajo na sklenitveno fazo pogodbe. Glede na tipično izpolnitveno ravnanje tožene stranke (uvozno carinjenje2 in prevoz blaga3), je bila med pravdnima strankama sklenjena tako (1) špedicijska kot (2) prevozna pogodba. Podatki o vsebini, količini in vrednoti pošiljke pa pri prevozni pogodbi ne posegajo v pravila o bistvenih sestavinah prevozne pogodbe, ampak se nanašajo na obveznosti v zvezi z izpolnjevanjem prevozne pogodbe.4 Smiselno enako velja tudi za listine, ki jih mora pri špedicijski pogodbi naročitelj priskrbeti špediterju, da lahko ta izvede ustrezne carinske postopke.5 Tudi izdaja tovornega lista, na katerega se v zvezi s presojo obstoja pogodbenega razmerja sklicuje sodišče prve stopnje, spada v izpolnitveno fazo pogodbe, prevozna pogodba pa je sklenjena neodvisno od obstoja tovornega lista in njegove pravilnosti.6

14. Glede na navedeno ne more biti dvoma, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju. Zato drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo s tem, ko je ugotovilo, da pravdni stranki nista bili v pogodbenem razmerju, ampak le v fazi pogajanj. To ugotovitev je oprlo na dejstva, ki jih pravdni stranki nista zatrjevali. S tem je kršilo določilo 7. in 212. člena ZPP, vendar ta kršitev na pravilnost in zakonitost sodbe ni imela vpliva.

Razlogi za presojo, da je prvostopenjska odločitev pravilna

15. Pravdni stranki imata sedež na območju različnih držav. Torej gre za razmerje z mednarodnim elementom. Pogodbeno določen prevzemni in namembni kraj v prevozni pogodbi sta v dveh različnih državah. Zato se za presojo razmerij iz prevozne pogodbe primarno uporablja CMR7, katere pogodbenici sta tudi Republika Slovenija in Nemčija. Za vprašanja, ki s CMR niso urejena, pa se uporabi Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (v nadaljevanju: ZPPCP-1). Glede vprašanj, ki jih ZPPCP-1 ne ureja, pa se subsidiarno uporablja tudi OZ.8 Ta se uporablja tudi za presojo razmerij iz špedicijske pogodbe.9

16. Za obstoj pogodbenega civilnega delikta morajo biti izpolnjene štiri predpostavke: (1) protipravna kršitev pogodbene obveznosti, (1) škoda in (3) vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem ali opustitvijo. Vse te tri predpostavke mora zatrjevati in dokazati oškodovanec. Zatrjevani povzročitelj škode pa se ekskulpira, če dokaže obstoj okoliščin iz 240. člena OZ.10

17. Tožeča stranka je zatrjevala, da je prva predpostavka podana, ker je tožena stranka nenadoma in neutemeljeno odpovedala izvedbo naročenih storitev prevoza in carinjenja. Torej je smiselno zatrjevala neizpolnitev pogodbe. Tožena stranka pa je (med drugim) ugovarjala, da je v končni fazi od izvedbe posla odstopila tožeča stranka.

18. Ker sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju, bi moralo sodišče prve stopnje presojati, ravnanje katere od pravdnih strank je imelo za posledico neizpolnitev pogodbe, oziroma katera od pravdnih strank je od pogodbe odstopila in ali je to storila iz upravičenih razlogov. Tega ni storilo. Je pa ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva za presojo tega vprašanja, le do neprerekanih navedb se ni opredelilo.

19. Za presojo, katera od pravdnih strank je od pogodbe odstopila, so pravno relevantne dejanske ugotovitve iz štirinajste11 in petnajste alineje12 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jim pritožnica ni nasprotovala, prav tako pa tudi v spodnjih petih alinejah povzeta (neprerekana) odločilna pravna dejstva, ki jih je navedla tožena stranka, in sicer: - tožena stranka je tožeči stranki 23. 4. 2013 ob tem, ko ji je sporočila, da uvoznega carinjenja ne bo izvedla, ponudila možnost carinskega tranzitnega postopka13, tožeča stranka pa je to v principu sprejela, - tožena stranka je tožeči stranki zaradi drugega načina carinjenja blaga posredovala novo ponudbo za prevoz z dne 24. 4. 2013, ki jo je tožeča stranka potrdila, - tožena stranka je nato tožeči stranki sporočila, da je glede na visoko vrednost blaga (in posledično visok znesek tranzitne carine) blago mogoče izvoziti z dvema do tremi tovornjaki naenkrat; ko pa bi se vsakokratni tranzitni dokumenti zaključili v Nemčiji in bi se sprostila tranzitna garancija tožene stranke, bi se ponovno opravil prevoz z dvema do tremi tovornjaki, dokler se ne bi zvozilo vso blago, tožeča stranka pa se je s tem strinjala, - pravdni stranki sta se 25. 4. 2013 dogovorili, da bodo prvi trije tovornjaki z blagom tožeče stranke odpremljeni 26. 4. 2013, - tožena stranka je 25. 4. 2013 od tožeče stranke zahtevala podatke, katere palete se bodo nalagale 26. 4. 2013 in dokumente za izdelavo carinskega tranzitnega dokumenta in organizacijo prevoza, tožeča stranka pa ji teh podatkov ni posredovala, zaradi česar je tožena stranka tožečo stranko obvestila, da tovornjakov zaradi tega 26. 4. 2013 ne bo možno naložiti.

20. Po presoji pritožbenega sodišča je s tem, ko je tožena stranka tožeči stranki sporočila, da uvoznega carinjenja ne bo opravila in ji hkrati ponudila izvedbo postopka tranzitnega carinjenja in dala novo ponudbo za prevoz, tožeča stranka pa je to sprejela (potrdila), prišlo do spremembe predmeta prvotne pogodbe. Ker se je torej tožeča stranka strinjala, da tožena stranka namesto uvoznega carinjenja izvede carinski tranzitni postopek, za odločitev o tožbenem zahtevku ni (več) pomembno, zakaj je tožena stranka odpovedala prvotno dogovorjeno storitev uvoznega carinjenja. Tak zaključek izhaja tudi iz navedbe tožeče stranke, da je bil po tem, ko tožena stranka uvoznega carinjenja ni želela opraviti, njen namen, da novi špediter prevzame zgolj carinjenje. Tožeča stranka torej po tem, ko ji je tožena stranka sporočila, da uvoznega carinjenja ne bo odpravila, ni vztrajala pri (prvotni) izpolnitvi niti ni od pogodbe odstopila (prim. drugi odstavek 668. člena OZ). Pač pa je pristala na to, da tožena stranka opravi postopek tranzitnega carinjenja. Zato je tudi sama iskala novega špediterja. Spremenjeno pogodbo pa sta nato pravdni stranki začeli izvajati.

21. Kot izhaja iz neprerekanih navedb pravdnih strank, torej do prevoza blaga 26. 4. 2013 ni prišlo zato, ker (1) tožeča stranka toženi stranki 25. 4. 2013 ni sporočila vseh potrebnih podatkov in dokumentov, ker (2) je tožeča stranka toženi stranki sporočila, da noben špediter ni pripravljen opraviti carinjenja, ne da bi hkrati opravil tudi prevoz in ker (3) ji je istega dne tudi sporočila, da je našla drugega špediterja, ki bo opravil kompletno logistiko (carinjenje in prevoz blaga).

22. Po presoji pritožbenega sodišča je bila torej tožeča stranka tista, ki je odstopila od (spremenjene) pogodbe, pri čemer so bili razlogi za odstop od te pogodbe v sferi tožeče stranke. Po tistem, ko se je strinjala, da tožena stranka izvede carinski tranzitni postopek in prevoz, ni našla špediterja, ki bi opravil le uvozno carinjenje brez prevoza. Zato toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki naj bi bilo v tem, da je ta nenadoma in neutemeljeno odpovedala opravo naročenih storitev prevoza in carinjenja. Posledično ne more odgovarjati niti za škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi zamude z izpolnitvijo.

23. Tožbeni zahtevek je glede na navedeno neutemeljen že iz razloga, ker ni podana prva od predpostavk za poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Iz tega razloga ostale pritožbene navedbe za odločitev niso pravno relevantne. Zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobene postopkovne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo (II. in III. točka izreka) potrdilo, pa četudi je presojo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na drugo podlago kot sodišče prve stopnje.

Pravdni stroški

25. Tožeča stranka se je na pravdne stroške pritožila le posledično. Ker pa s pritožbo ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

26. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj k predmetni odločitvi ni pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Drugi odstavek 7. člena ZPP določa: Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena), vendar svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. 2 Uvozno carinjenje je tipično izpolnitveno ravnanje špediterja iz špedicijske pogodbe. 3 Prevoz blaga je tipično izpolnitveno ravnanje prevoznika iz prevozne pogodbe. 4 Prim. V. Kranjc v: Juhart in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, str. 1147. 5 Prim. V. Kranjc v: Juhart in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, str. 646. 6 Prim. 674. člen OZ in 4. člen CMR. 7 Prim. 1. točko 1. člena CMR, ki določa: Konvencija se uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank. 8 Do subsidiarne uporabe slovenskega prava pridemo na podlagi prve točke 5. člena Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (v nadaljevanju Uredba), ki določa, da se za pogodbo o prevozu blaga, če stranki prava ne izbereta sami, uporabi pravo države običajnega prebivališča prevoznika, če se tudi kraj prevzema blaga v prevoz ali kraj dostave blaga ali običajno prebivališče pošiljatelja nahaja v tej državi. 9 Katero pravo se uporabi za špedicijsko pogodbo, v Uredbi ni izrecno določeno. Za presojo se zato uporabi splošno pravilo iz točke 1b 4. člena Uredbe, ki določa pravo, ki se uporabi za pogodbe o opravljanju storitev. To je v primeru, če pogodbeni stranki nista sami izbrali prava, pravo države, v kateri ima običajno prebivališče izvajalec storitev. 10 240. člen OZ določa: Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. 11 V štirinajsti alineji 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo: dne 23. 4. 2013 ob 14.25 je tožena stranka odklonila izvedbo postopka carinjenja zaradi predvidene dodatne protidumpinške carine, ponudila pa je možnost nadaljnjega prevoza (A13); pred tem je istega dne dopoldne navedla tudi, da dobava v četrtek ni mogoča, ker carinjenje še ni končano, prav tako sta potrebna dva-tri dneva za dobavo tovornjakov, ter da potrebuje uradno izdajnico ali zabojnik, carinsko deklaracijo in konkretno osebo za poročilo za carinjenje (B43, B44); 12 V petnajsti alineji 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo: 23. 4., 24. 4. in 25. 4. sta se pravdni stranki še dogovarjali o možnosti dostave blaga v Nemčijo, dokler ni tožena stranka (opomba pritožbenega sodišča: kot izhaja iz elektronskega sporočila z dne 25. 4. 2013 ob 12.30 (B45) očitno pravilno tožeča stranka) dne 25. 4. 2013 ob 12.30 uri toženi stranki sporočila, da je našla drugega špediterja. 13 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tranzitni postopek omogoča, da se neskupnostno blago prepelje med dvema krajema na carinskem območju ali med več v državami EU, udeleženimi v tranzitnem postopku, ne da bi bilo treba za blago plačati uvozne dajatve. V takem primeru se tudi ne uporabijo ukrepi trgovinske politike, kot so protidumpinške dajatve. Formalnosti iz naslova uvoznega carinjenja se tako namesto v kraju vstopa blaga opravijo v namembnem kraj znotraj carinskega območja EU.