Jedro

Tožena stranka je dela vodje finančne službe, ki jih je opravljala tožnica, razporedila med druge delavce. Sodišče je zmotno zaključilo, da za opredelitev tožnice kot začasno presežne delavke niso obstajali zakoniti razlogi v smislu 30. in 31. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ker so bila tožničina dela razporejena med druge delavce v smislu večje učinkovitosti dela tožene stranke, je tožena stranka tožnico zakonito za določen čas opredelila kot začasno presežno delavko, dokler se zanjo ne bi našla trajna rešitev. Ker je bila tožnica edina izvajalka del na delovnem mestu vodje finančne službe, se v postopku niti ni pojavilo vprašanje uporabe kriterijev iz 3. odst. 31. člena ZDR pri določanju začasno presežnih delavcev. Ti kriteriji bi prišli v poštev le v primeru, če bi bilo izmed več delavcev, ki opravljajo primerljiva dela in naloge, potrebno izbrati tiste, katerih delo je začasno nepotrebno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Sklep predsednika začasne uprave tožene stranke ..., št. 002 z dne 25.9.1995 o začasnem čakanju tožeče stranke N. V. na delo doma od 25.9.1995 in sklep začasnega nadzornega sveta tožene stranke z dne 8.11.1995, s katerim je bil po vsebini zavrnjen ugovor tožeče stranke N. V., se kot nezakonita razveljavita. Tožena stranka, sedaj ...., d.d., je dolžna tožečo stranko N. V., pozvati in vrniti k opravljanju del delovnega mesta "vodja finančne službe" in sicer do opredelitve tožeče stranke za trajni presežek, v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka ... je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači za čas nezakonitega čakanja dela na domu od 25.9.1995 dalje pa vse dotlej, dokler takšno prikrajšanje traja in sicer kot razliko med nadomestilom plače, ki je bilo tožeči stranki N. V. obračunano in izplačano med čakanjem na delo doma in plačo, ki bi ji bila obračunana in izplačana, če bi bila tožeča stranka v istem obdobju na delu, za ves čas, dokler prikrajšanje pri plači traja, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega prikrajšanja pri plači 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, " z a v r n e . Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 288.830,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo. Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 26.775,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepe tožene stranke o razporeditvi tožnice na začasno čakanje na delo. Toženi stranki je naložilo, da je tožnico dolžna pozvati nazaj na delo in jo razporediti k opravljanju del delovnega mesta "vodja finanče službe" ter ji za čas nezakonite razporeditve na čakanje na delo izplačati razlike v plači. Prav tako je toženo stranko obvezalo povrniti tožnici njene stroške postopka. V razlogih sodbe je ugotovilo, da je bila tožnica na začasno čakanje na delo nezakonito razporejena, saj je bilo njeno delo razdeljeno med druge delavce. Ker potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni ugasnila, je sodišče prve stopnje zaključilo, da so sklepi tožene stranke nezakoniti. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da si je sodišče zmotno razlagalo 29. člen ZDR. Ker je dokazala, da se je iz razloga povečanja učinkovitosti odločila za prerazporeditev del in nalog, ki jih je tožnica kot vodja finančne službe opravljala, med druge delavce, je delo tožnice postalo začasno nepotrebno. Ob dejstvu, da je do enakih zaključkov prišlo tudi sodišče prve stopnje meni, da je nadalje napačno uporabilo določila ZDR, ko je zaključilo, da zakonodajalec ob opredelitvi kriterijev za določanje začasno presežnih delavcev, ni imel v mislih take prerazporeditve del in nalog, kot jih je izvedla tožena stranka. Nadaljuje, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno štelo, da je tožena stranka kršila ZDR in Pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke tudi v delu, ko ni pred opredelitvijo tožnice kot začasno presežne delavke skrajšala delovnega časa, saj oba pravna vira to možnost predvidevata kot fakultativni in ne kot obligatorni ukrep. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Po pregledu spisovnega gradiva in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem sporu pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilnem dejanskem zaključku sodišča prve stopnje, da šteje kot dokazano, da je tožena stranka dela, ki jih je opravljala tožnica, razporedilo med druge delavce; in sicer med P. M., H. G. in F. P., je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da za opredelitev tožnice kot začasno presežne delavke niso obstajali zakoniti razlogi v smislu 30. in 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da so bila tožničina dela razporejena med druge delavce v smislu večje učinkovitosti dela tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnico zakonito za določen čas opredelila kot začasno presežno delavko, dokler se zanjo ne bi našla trajna rešitev. Razlogovanje sodišča prve stopnje o zakonodajalčevem namenu v zvezi z začasno opredelitvijo presežnih delavcev v delovnopravni zakonodaji nima opore. Iz določb ZDR, ki se nanašajo na primere in pogoje, pod katerimi je mogoče določiti delavce, katerih delo je začasno presežno, ne izhaja, da se kot začasno presežnega delavca lahko opredeli le delavca, katerega kompleksna dela in naloge so ukinjene. Sodišče prve stopnje si je prav tako zmotno razlagalo določila ZDR in pravilnika tožene stranke v zvezi s skrajševanjem delovnega časa, saj oba pravna vira skrajšanje delovnega časa opredeljujeta zgolj kot možnost in ne kot obvezen način reševanja začasno presežnih delavcev. Ob dejstvu, da je bila tožnica edina izvajalka del na delovnem mestu vodje finančne službe, se v postopku niti ni pojavilo vprašanje uporabe kriterijev iz 3. odst. 31. člena ZDR pri določanju začasno presežnih delavcev. Ti kriteriji bi prišli v poštev le v primeru, če bi bilo izmed več delavcev, ki opravljajo primerljiva dela in naloge, potrebno izbrati tiste, katerih delo je začasno nepotrebno, česar pa tožnica v postopku niti ni zatrjevala. Sklicevala se je, da bi bila pripravljena opravljati tudi dela, ki jih je prevzela pripravnica P. M., ob čemer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da dela vodje finančne službe in dela pripravnika niso primerljiva. Obstoja drugega primernega dela pri toženi stranki, ki bi ga lahko opravljala tožnica in kar bi imelo prednost pred razporeditvijo na čakanje, sodišče ni moglo ugotoviti. Ker je ob dejanskih zaključkih sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožnico zakonito razporedila na začasno čakanje ter da je sklepe sprejel pristojen organ (poslovni organ, predsednik začasne uprave mag. F. P. pri čemer skladno s 106. členom ZDR ugovor delavca izvršitev sklepa ne zadrži), je skladno z 358. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Ker tožnica v postopku ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka skladno z 154. členom ZPP. Sodišče je toženi stranki priznalo vse priglašene stroške v zvezi z odvetniškimi storitvami, saj so priglašene postavke skladne z veljavno Odvetniško tarifo in podatki v spisu. Sodišče je priznalo 800 točk za sestavo odgovora na tožbo, 400 točk za zastopanje na naroku dne 15.1.1998, 200 točk za zastopanje na naroku 7.4.1998, 600 točk za sestavo vloge z dne 24.4.1998, 400 točk za zastopanje na naroku 14.5.1998, 20 točk za poročilo stranki, 20 točk za pregled spisa, 100 točk za zastopanje na naroku dne 28.9.1999, 150 točk za zastopanje na naroku dne 9.11.1999, 50 točk za zastopanje na naroku dne 13.2.2001 in 20 točk za poročilo stranki. Prav tako je sodišče toženi stranki priznalo povrnitev taks pritožbe v znesku 6.750,00 SIT, ni pa ji priznalo stroškov fotokopij, saj tega izdatka tožena stranka ni dokazala. Točko je sodišče obračunalo po 100,00 SIT, kot je veljala v času odločanja, prav tako pa ja sodišče priznalo povečanje nagrade za zastopanje na narokih, opravljenih po 1.7.1999 za 19 % DDV. Skupni stroški, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, tako znašajo 288.830,00 SIT. Ker je tožena stranka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožnica skladno z 165. členim ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 26.775,00 SIT.