Jedro

Kršitev zaradi nepravilnega vabljenja stranke na zaslišanje ni našteta med absolutnimi bistvenimi kršitvami v drugem odstavku 354. člena ZPP 1977, temveč je relativnega značaja, se pravi, da jo sodišče upošteva samo tedaj, ko ugotovi, da bi kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP 1977 pa je dovoljena revizija samo tedaj, če jo stori sodišče druge stopnje. Zato bi morala tožena stranka v pritožbi izrecno navesti kršitev postopka, ki je bistvena, a je relativnega značaja. Če stranka v pritožbi take kršitve ne uveljavlja, je sanirana in je v reviziji ni več mogoče uveljavljati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnikoma 21.035 nemških mark v tolarski protivrednosti na dan vračila, obračunano po prodajnem tečaju GB d.d. Kranj, z obrestmi za nemške marke, ki tečejo od 22.3.1994 dalje do plačila, ter jima povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da sta tožnika tožencu posodila denar, ki ga ni vrnil. Obresti za zamudo z vrnitvijo je priznalo od dneva podpisa potrdila, ker je najkasneje takrat toženec prišel v zamudo. Proti taki sodbi se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Glede stroškov je odločilo, da krije vsaka stranka svoje pritožbene stroške.

Proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi s prvo sodbo tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) ter zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP 1977. Navaja, da je višje sodišče v izpodbijani sodbi sicer ugotovilo, da prvo sodišče toženca ni vabilo z vabilom za zaslišanje, čeprav sta pravdni stranki predlagali izvedbo dokaza z zaslišanjem strank in čeprav je sodišče zaslišalo oba tožnika. Zato trdi, da je bistveno kršilo določila pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP 1977 v zvezi z drugim odstavkom 264. člena in 265. členom tega zakona, ko je štelo, da ta kršitev ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ob tem je popolnoma prezrlo, da je sodišče prve stopnje izvedlo le dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka, in ni upoštevalo družinskih razmerij v času, ko sta tožnika dala denar. Revident priznava, da je prevzel denar, toda v letu 1991 ni bilo govora o posojilu, ker sta ga tožnika dala zato, da bi si toženec in njegova žena (njuna hčerka) uredila lokal. Ob razvezi sta svoje stališče spremenila in zaradi tega je toženec kasneje podpisal, da je prejel denar. Toženec trdi, da bi ga moralo sodišče zaslišati, ker bi se ob ocenjevanju dejstva, da gre za odnose med bivšo taščo oz. tastom ter razvezanima zakoncema, njihove izpovedi pokazale v drugačni luči. Sodišču druge stopnje očita, da ni pojasnilo razlogov, zakaj zaslišanje toženca ni potrebno in navaja, da gre za kršitev 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Revident meni, da sta sodišči zaradi tega, ker ga nista zaslišali, pomanjkljivo ugotovili dejansko stanje, zaradi česar sta tudi zmotno uporabili materialno pravo. Predlaga spremembo sodbe pritožbenega sodišča, ugoditev pritožbi tožene stranke in razveljavitev sodbe prvega sodišča, ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka je treba pojasniti, da jih ZPP 1977 opredeljuje v 354. členu. V prvem odstavku navaja relativne kršitve, v drugem odstavku pa absolutne kršitve. Zaradi relativnih bistvenih kršitev je sodba izpodbojna, zaradi absolutnih bistvenih kršitev pa absolutno neveljavna. Zaradi tega se v postopku s pravnimi sredstvi relativne kršitve upoštevajo le na ugovor strank, absolutne bistvene kršitve pa se v pritožbenem postopku upoštevajo načeloma po uradni dolžnosti (razen kršitev 4. in 8. točke drugega odstavka). Tudi v revizijskem postopku se relativne bistvene kršitve upoštevajo samo na ugovor strank in samo tiste, ki so bile storjene pred sodiščem druge stopnje, medtem ko se upoštevajo samo nekatere absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na ugovor strank, po uradni dolžnosti pa se upošteva samo kršitev 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Med bistvene kršitve absolutne narave spada kršitev tako imenovanega načela obojestranskega zaslišanja oz. načelo kontradiktornosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije, URS, Ur.l. RS, št. 33/91).

Enake pravice pred sodiščem imata stranki tedaj, če je obema strankama dana možnost sodelovanja v postopku. Sodišče mora dati stranki vedno možnost, da se izjavi o trditvah nasprotnika, zaradi česar je treba npr. nasprotni stranki vročiti tožbo (284. člen ZPP 1977), je treba stranko vabiti na naroke za glavno obravnavo in ji dati dovolj časa za pripravo (114., 286. in 293. člen ZPP 1977), zaradi česar se začne narok s podajanjem tožbe, nato pa toženec odgovarja na tožbene navedbe (297. člen ZPP 1977) in podobno. Kršitev načela obojestranskega zaslišanja in kontradiktornosti je navedena kot absolutna bistvena kršitev postopka v 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, kjer je opredeljena kot kršitev v primeru, če sodišče kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ne da možnosti obravnavanja pred sodiščem. Te kršitve revident ne zatrjuje.

V zvezi z zaslišanjem strank pa je treba ločiti dejanske navedbe pravdnih strank od dokaznih izpovedi strank. Dejanske navedbe ali trditve strank so izjave strank o dejstvih, na katere opirajo svoj zahtevek ali ugovor. So izjave volje in kršitev postopka v zvezi z njimi je kršitev po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Dokazne izpovedi strank pa so izjave vednosti, potrditev resničnosti ali neresničnosti neke trditve in spadajo med dokazovanje. Lahko povzročijo le kršitev postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP 1977, kar pomeni, da je ista kršitev lahko bistvena, ali pa tudi ne.

Relativna kršitev postane bistvena glede na posledice, ki bi jih lahko povzročila v procesu sojenja. Če kršitev ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, potem napaka ni bistvena.

Kot je bilo že pojasnjeno, upošteva sodišče relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo tedaj, ko se stranka v pritožbi sklicuje nanje (drugi odstavek 365. člena ZPP 1977). To pomeni, da bi morala tožena stranka v pritožbi izrecno navesti relativno bistveno kršitev postopka, zaradi katere izpodbija prvo sodbo. V konkretnem primeru je tožena stranka v pritožbi navedla, da je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo v odsotnosti tožene stranke po 295. členu ZPP 1977, čeprav je tožena stranka opravičila odsotnost; in da je sodišče izvedlo le dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka. Ker kršitve zaradi tega, ker prvo sodišče toženca ni vabilo na obravnavo z vabilom za zaslišanje ni navajala, je napaka sanirana in je v reviziji ni več mogoče uveljavljati. V reviziji je mogoče uveljavljati le tiste relativne kršitve, ki so bile storjene v postopku odločanja pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP 1977), torej v primeru, ko stranka v pritožbi opozori na kršitve, storjene pred sodiščem prve stopnje, pa jih sodišče druge stopnje neutemeljeno ne upošteva.

Sodišče druge stopnje je raziskovalo problem toženčevega zaslišanja samo v zvezi s pritožbenimi trditvami o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Zato je ugotovitev pritožbenega sodišča, češ da sodišče prve stopnje ni povabilo pravdnih strank na zaslišanje v skladu z 268. členom ZPP 1977 (ki predpisuje vabljenje s posebnim vabilom, na katerem mora biti opozorilo, da bo v primeru odsotnosti ene stranke zaslišana samo druga stran), vredna graje prvega sodišča. Če bi sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na izpoved ene zaslišane pravdne stranke, za tako ravnanje ne bi bilo opravičila in bi bilo treba sodbo razveljaviti. Toda ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je dejansko stanje dovolj popolno ugotovljeno in da je sodišče prve stopnje potrdilo o posojilu z dne 21.3.1994 (ki jo je predložila tožeča stranka), izpoved priče M. (ki sta jo predlagali obe pravdni stranki) in sporazum o delitvi skupnega premoženja (ki ga je predlagala tožena stranka) pravilno ocenilo, se revizijsko sodišče ne spušča v ugotovljeno dejansko stanje. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977 revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V zvezi z v reviziji očitano kršitvijo postopka, češ da je sodišče izvedlo le tiste dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka, je treba tožencu pojasniti, da se moti, saj je dokaz z zaslišanjem priče M. M. predlagal toženec v svojem odgovoru na tožbo in sta tožnika predlagala izvedbo tega dokaza šele na glavni obravnavi dne 17.12.1998. Poleg tega je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz s pregledom sporazuma o delitvi skupnega premoženja oz. s spisom P 232/96 izključno na predlog tožene stranke, pregleda izvršilnega spisa pa toženec ni predlagal. Sicer pa je v 220. členu ZPP 1977 naloženo sodišču, da mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo in je torej sodišče tisto, ki odloča kateri dokazi naj se izvedejo. Razlogov, zakaj kakega dokaza ni izvedlo, sodišče ni dolžno pojasnjevati, pomembno je le, da pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje. Kljub temu je sodišče druge stopnje na 3. strani sodbe obširno pojasnilo, zakaj zaslišanje tožene stranke ni bilo potrebno. Dejstvo, da je šlo v konkretni zadevi za razmerje med taščo in tastom ter "mladima" zakoncema, ki sta se kasneje razvezala, je bilo sodišču znano tudi brez toženčevega zaslišanja, iz listin in iz izpovedi priče M..

Sodišči prve in druge stopnje sta ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabili materialno pravo. Izročitev denarja tožencu sta glede na izpoved priče M. in zlasti glede na toženčevo pisno izjavo z dne 21.3.1994 o tem, da tožnikoma dolguje določeni denarni znesek v tolarski protivrednosti, šteli za posojilo po 557. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in posojilojemalcu naložili vračilo dolga.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, revizija ni utemeljena. Zato jo je sodišče zavrnilo po 393. členu ZPP 1977. Ker revizija ni bila uspešna, je po prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.