Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prostovoljna udeležba na sestanku z nadrejenimi ne pomeni, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka na ta dan. Bistveno je, ali se je tožnik sestanka z nadrejenimi udeleževal tudi na domnevno proste dni, saj je moral pridobljene informacije nato kot vodja skupine predati podrejenim. V zvezi s sestanki s podrejenimi pa sodišče prve stopnje zavzame zmotno stališče, da bi tožnik moral dokazati, da je na dni, ki so sledili domnevno prostim dnem, s svojo skupino moral začeti naloge opravljati tako zgodaj, da jim je moral potrebna navodila dati že dan prej, to je na prosti dan. To ni bistveno. Bistveno je, ali je tožnik dejansko vsakodnevno imel sestanke s svojimi podrejenimi, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, razveljavita se II/2. točka in del III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 78 % njenih stroškov postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdita II/1. točka in del III točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 22 % njenih stroškov postopka.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe v zvezi z zahtevkom za plačilo 353,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača 567,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2015 do plačila; zahtevek za plačilo še 1.696,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 567,93 EUR za čas pred 22. 8. 2015 je zavrnilo (II/1. in II/2. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 78 % njenih stroškov postopka, tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti 22 % njegovih stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in odločitev o stroških postopka se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v II/2. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da mu je bil tedenski počitek omogočen na dneve, kot izhaja iz 16. točke obrazložitve sodbe. Tožnik kot vodja skupine je moral vsak dan opraviti vse potrebne priprave za operativno delo v naslednjih dneh. Kot vodja skupine je vsakodnevno delil naloge, ki jih je prejel od poveljnika oddelka. S podrejenimi je imel vsak dan sestanke. Priprav na delo ni bilo mogoče izvesti na isti dan, kar je potrdila priča A.A.. Pred vsako patruljo so bile priprave, treba je bilo pripraviti vozila, vanje natočiti gorivo in jih očistiti, kot je izpovedala priča B.B.. Te priprave je bilo treba opraviti dan prej, ker je bilo vozil premalo in ker so bile črpalke odprte samo ob določenih urah. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpoved priče C.C. v zvezi s tožnikovimi nalogami. Tožnik je bil odgovoren za delo svoje skupine. Tako je moral on poskrbeti, da so bila vozila pripravljena za naslednji dan. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na sestanke. Tožnik je v zvezi z nalogo čiščenja orožja zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedi priče C.C., da je bil tožnik prost čiščenja orožja na ostale dni. Tudi v drugih sporih sodišče tej priči ni verjelo. Da je tožnik čistil orožje na proste dni, sta potrdili priči A.A. in B.B.. Izleti so bili obvezni in se jih je tožnik udeležil. V resnici je šlo za nalogo izvidovanja, torej za delovno obveznost. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da priložene evidence odražajo dejansko stanje, saj so iz njih razvidne le operativne naloge, ne pa vse naloge, ki jih je tožnik opravljal. Uveljavlja kršitev ustavnih pravic in meni, da bi moralo sodišče prve stopnje na Sodišče Evropske unije nasloviti predhodno vprašanje v zvezi z razlago Direktive 2003/88/ES. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v II/1. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je kot zaslišani priča C.C. glede evidenc izpovedal, da so se pripadniki s podatki v evidencah lahko seznanili in izrazili nestrinjanje z njimi, zato jih je ni mogoče šteti za neverodostojne. Tožnik je bil 13. 5. 2013, 27. 5. 2013, 16. 6. 2013, 31. 7. 2013 in 12. 9. 2013 na prostovoljnih izletih. Na dneve 14. 7. 2013, 25. 8. 2013, 15. 9. 2013 in 18. 9. 2013 je bil tožniku zagotovljen počitek. 12-urna pripravljenost D. pomeni, da je bil tožniku zagotovljen počitek, če odzivnost ni bila aktivirana. Zmotna je materialnopravna presoja pripravljenosti. Povišana pripravljenost ne pomeni opravljanja dela. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o odškodnini za neizrabljen tedenski počitek. Kot pravno podlago za odločitev je upoštevalo določbe 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 29. 3. 2013 do 22. 9. 2013 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE – KFOR Kosovo. Za ta čas je bil razporejen na formacijsko dolžnost vojak v uradniškem nazivu poddesetnik, pri čemer je bilo določeno, da bo dela in naloge opravljal kot vojak vodja skupine. Tožnik je zahteval odškodnino za 25 dni tedenskega počitka, ki mu ga tožena stranka ni omogočila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala tožena stranka tožniku v času dela na misiji omogočiti 21 dni tedenskega počitka. Ker mu je zagotovila le 17 dni počitka, je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za 4 dni neizkoriščenega tedenskega počitka.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi primerjave Mesečne evidence dnevne delovne obremenitve pripadnikov (B2; v nadaljevanju: evidenca), v kateri je z zeleno označeno, kdaj je bil tožnik (in ostali pripadniki) prost, in Realizacije mesečnih načrtov dela (B3; v nadaljevanju: realizacija), iz katere izhaja, kaj so posamezni vodi na posamezni dan misije opravljali. Kot je razvidno iz 15. točke obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni bil prost, čeprav je v evidenci zavedeno, da je bil, če je hkrati v realizaciji zavedeno, da je ta dan njegov vod (ali del voda) opravljal naloge, saj ni moglo zaključiti, da teh nalog na te dni ni opravljal (tudi) tožnik. Tako je zaključilo, da tožnik ni bil prost 13. 5. 2013, 27. 5. 2013, 16. 6. 2013, 14. 7. 2013, 31. 7. 2013, 25. 8. 2013, 27. 8. 2013, 12. 9. 2013, 15. 9. 2013 in 18. 9. 2013. 9. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da tožnik 13. 5. 2013, 27. 5. 2013, 16. 6. 2013, 31. 7. 2013 in 12. 9. 2013 ni delal, ampak se je udeležil prostovoljnih izletov. Tožena stranka je sama trdila, da so bili izleti organizirani ob nedeljah, to sta potrdila tudi zaslišana tožnik in priča A.A.. Že zato, ker niso bile nedelje, je neutemeljena pritožbena navedba, da je bil tožnik na izletu 13. 5. 2013 (ponedeljek), 27. 5. 2013 (ponedeljek), 31. 7. 2013 (sreda), 12. 9. 2013 (četrtek). Na dan 16. 6. 2013 iz realizacije izhaja, da so nekateri pripadniki tožnikovega voda imeli nalogo izvidovanja območja delovanja. Iz realizacije ne izhaja, da gre za območje E., kot neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvidovanje območja delovanja pomeni opravljanje naloga pripadnika Slovenske vojske,1 zato ni mogoče zaključiti, da je bil tega dne tožnik prost. Tožena stranka neutemeljeno trdi, da je bil tožniku na dneve 14. 7. 2013, 25. 8. 2013, 15. 9. 2013 in 18. 9. 2013 zagotovljen počitek, ker 12-urna odzivnost (D.) ni bila aktivirana. Gre za operativno nalogo, ki pomeni, da se morajo pripadniki v primeru aktivacije odzvati v roku nekaj ur, in ne za stanje povišane pripravljenosti v smislu 9. točke prvega odstavka 3. člena ZSSloV. Čeprav pripadniki v času odzivnosti niso aktivirani, pa ni mogoče šteti, da jim je v tem času zagotovljen počitek.2

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil tožnik na preostale dni iz evidence dejansko prost (7. 4. 2013, 26. 4. 2013, 28. 4. 2013, 10. 5. 2013, 25. 5. 2013, 28. 5. 2013, 30. 5. 2013, 18. 6. 2013, 19. 6. 2013, 20. 7. 2013, 22. 7. 2013, 11. 8. 2013, 13. 8. 2013, 15. 8. 2013, 1. 9. 2013, 2. 9. 2013 in 4. 9. 2013). Navedeni zaključek temelji na presoji, da določenih s strani tožnika zatrjevanih nalog ni mogoče šteti kot delovno obveznost (nošenje uniforme, vode in perila, čiščenje bivalnih prostorov, dosegljivost in pripravljenost) oziroma da tožnik ni dokazal, da je moral naloge opravljati ravno na proste dni.

11. Sodišče prve stopnje je zaradi neskladnosti evidence in realizacije pravilno štelo, da tožnik ni bil prost na dneve, ko so bili po evidenci prosti vsi v njegovem vodu, po realizaciji pa so delo opravljali vsaj nekateri, če ne vsi. Vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje ravno zaradi ugotovljenih neskladnosti med evidenco in realizacijo evidenco oceniti kot neverodostojno in se nanjo ne bi smelo opreti pri odločanju o zahtevku, kot utemeljeno navaja tožnik v pritožbi. Te neskladnosti se pojavljajo tudi na določene preostale dneve, tj. na dneve, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik prost. Tako npr. iz evidence izhaja, da so bili 28. 5. 2013 prosti vsi, razen poročnika, v realizaciji pa je navedeno, da so nekateri opravljali nalogo izvidovanja območja delovanja. Iz evidence izhaja, da so bili 18. 6. 2013 prosti vsi, razen poročnika, v realizaciji pa je navedeno, da so nekateri opravljali nalogo opazovanja F.. Iz evidence izhaja, da so bili 19. 6. 2013 prosti vsi, razen poročnika, oziroma so bili na letnem dopustu, v realizaciji pa je navedeno, da so nekateri opravljali nalogo opazovanja F.. Tožena stranka verodostojnost evidence nepravilno utemeljuje z dejstvom, da so bili pripadniki z njo seznanjeni in so lahko izrazili nestrinjanje z zavedenim v evidenci. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da ta okoliščina na presojo verodostojnosti evidence ne vpliva.3

12. Ker evidence ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju, ali in kdaj je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, je sodišče prve stopnje od tožnika zmotno zahtevalo, da bi moral za preostale dneve iz evidence navesti, katere delovne naloge je opravljal, in to tudi dokazati. Zmotno je tako stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v zvezi z nalogami udeleževanja sestankov z nadrejenimi, vodenja sestankov s podrejenimi in čiščenja orožja zatrjevati, da je te naloge opravljal ravno na proste dneve. Tožnik je zatrjeval, da ni imel prostega dneva in da je vse dni moral opravljati bodisi operativne bodisi neoperativne naloge.

13. Zmotno je nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da prostovoljna udeležba na sestanku z nadrejenimi ne pomeni, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka na ta dan. Bistveno je, ali se je tožnik sestanka z nadrejenimi udeleževal tudi na domnevno proste dni, saj je moral pridobljene informacije nato kot vodja skupine predati podrejenim. V zvezi s sestanki s podrejenimi pa sodišče prve stopnje zavzame zmotno stališče, da bi tožnik moral dokazati, da je na dni, ki so sledili domnevno prostim dnem, s svojo skupino moral začeti naloge opravljati tako zgodaj, da jim je moral potrebna navodila dati že dan prej, to je na prosti dan. To ni bistveno. Bistveno je, ali je tožnik dejansko vsakodnevno imel sestanke s svojimi podrejenimi, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

14. Zaradi zmotnih materialnopravnih stališč sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, in sicer ni ugotovilo, ali je tožnik dejansko omenjene naloge opravljal vsak dan. V tem primeru ni mogoče zaključiti, da mu je bil tedenski počitek zagotovljen.

15. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP sodbo razveljavilo v II/2. točki izreka in v delu odločitve o stroških postopka v III. točki izreka, s katero je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 78 % njenih stroškov postopka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tej odločitvi je upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana s tedenskim počitkom tožnika (predvsem glede sestankov), v večji meri prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To pa ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na vložitev tožbe v avgustu 2018 ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

16. Ker niso podane s pritožbo tožene stranke uveljavljani pritožbeni razlogi, je to pritožbo pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo II/1. in del III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti (samo) 22 % njenih stroškov postopka.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Prim. odločbe VIII Ips 21/2018, VIII Ips 18/2019, Pdp 18/2017. 2 Odločbe Pdp 441/2015, Pdp 816/2015, Pdp 40/2019. 3 Odločbe Pdp 220/2017, Pdp 213/2018, Pdp 40/2019.