Jedro

Za ta spor pa je pomembno, da je stanovanjsko pravico pridobil tudi tisti uporabnik stanovanja, ki je ostal v stanovanju po smrti imetnika stanovanjske pravice (18. člen ZSR) ali po tistem, ko je imetnik stanovanjske pravice trajno prenehal uporabljati stanovanje (19. člen ZSR), pa stanodajalec ni v dveh letih po smrti imetnika stanovanjske pravice oziroma po njegovem prenehanju uporabe stanovanja zahteval izselitve uporabnikov (peti odstavek 18. člena ZSR in tretji odstavek 19. člena ZSR). Okoliščina, da uporabnik ni ravnal po tretjem odstavku 18. člena ZSR, mu pravice trajno in neovirano uporabljati stanovanje ni odvzela. Prav pasivnost stanodajalca pa je s potekom dvoletnega prekluzivnega roka iz petega odstavka 18. člena ZSR povzročila, da je pravica uporabnika trajno in neovirano uporabljati stanovanje dejansko in pravno prerasla v status imetništva stanovanjske pravice. Ob izpolnjenih pogojih je tako dotakratni uporabnik stanovanja pridobil stanovanjsko pravico mimo določbe 10. člena ZSR. Zato je pravno zmotno stališče revizije, da je bila odločba stanodajalca po četrtem odstavku 18. člena ZSR konstitutivne narave.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožnica sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da s tožnico sklene kupoprodajno pogodbo za stanovanje št. 12 v III. nadstropju stavbe v G. na P. za kupnino v znesku 802.235,80 SIT. Sodišče druge stopnje je le delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, v vsem preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožničin sin po odselitvi očeta kot prejšnjega imetnika stanovanjske pravice pridobil na spornem stanovanju stanovanjsko pravico. Po določbi drugega odstavka 19. člena takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS št. 35/82 in 14/84; v nadaljevanju: ZSR) je pridobil izključno le pravico uporabe. Pravilna materialnopravna razlaga 19. člena ZSR v zvezi z 18. členom ZSR ne omogoča zaključka, ki ga je sprejelo sodišče druge stopnje.

Stanovanjska pravica se je glede na 10. člen navedenega zakona pridobila le s pravnomočno odločbo stanodajalca. Edina izjema je bila določena v 16. členu ZSR. Po tretjem odstavku 18. člena ZSR je določil imetnika stanovanjske pravice stanodajalec na predlog uporabnikov. Taka odločba stanodajalca je bila konstitutivne narave. Tožničin sin s tako odločbo ne razpolaga, ker nikoli ni začel postopka za pridobitev stanovanjske pravice. Zato po preteku dveh let ni de facto pridobil statusa imetnika stanovanjske pravice, temveč le stanovanjsko zaščito kot uporabnik.

Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgooru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 117. člena Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ) ima pravico do odkupa stanovanja po privatizacijskih določbah tisti, ki je na dan uveljavitve SZ imel stanovanjsko pravico na stanovanju, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegov ožji družinski član. Lastnost imetništva stanovanjske pravice se presoja po določbah prej veljavnega ZSR. Zmotno je revizijsko stališče, da se je stanovanjska pravica glede na določbo 10. člena ZSR lahko pridobila le s pravnomočno odločbo stanodajalca, ki da je bila zato konstitutivne narave in da je bila edina izjema glede načina pridobitve stanovanjske pravice urejena v 16. členu ZSR. Zakon je poznal tudi druge načine pridobitve stanovanjske pravice, na primer dogovor razvezanih zakoncev ali odločbo nepravdnega sodišča po 17. členu ZSR. Stanovanjsko pravico pa je lahko pridobil tudi tisti, ki se je v stanovanje nezakonito vselil (50. člen ZSR), če je zaradi pasivnosti stanodajalca potekel dvoletni prekluzivni rok za vložitev izpraznitvene zahteve. Za ta spor pa je pomembno, da je stanovanjsko pravico pridobil tudi tisti uporabnik stanovanja, ki je ostal v stanovanju po smrti imetnika stanovanjske pravice (18. člen ZSR) ali po tistem, ko je imetnik stanovanjske pravice trajno prenehal uporabljati stanovanje (19. člen ZSR), pa stanodajalec ni v dveh letih po smrti imetnika stanovanjske pravice oziroma po njegovem prenehanju uporabe stanovanja zahteval izselitve uporabnikov (peti odstavek 18. člena ZSR in tretji odstavek 19. člena ZSR). Okoliščina, da uporabnik ni ravnal po tretjem odstavku 18. člena ZSR, mu pravice trajno in neovirano uporabljati stanovanje ni odvzela. Prav pasivnost stanodajalca pa je s potekom dvoletnega prekluzivnega roka iz petega odstavka 18. člena ZSR povzročila, da je pravica uporabnika trajno in neovirano uporabljati stanovanje dejansko in pravno prerasla v status imetništva stanovanjske pravice. Ob izpolnjenih pogojih je tako dotakratni uporabnik stanovanja pridobil stanovanjsko pravico mimo določbe 10. člena ZSR. Zato je pravno zmotno stališče revizije, da je bila odločba stanodajalca po četrtem odstavku 18. člena ZSR konstitutivne narave.

V obravnavani pravdni zadevi iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da je tožničin sin po odselitvi očeta in ostalih ožjih družinskih članov v letu 1987 ostal v spornem stanovanju, pred tem pa z očetom kot imetnikom stanovanjske pravice v tem stanovanju živel od svojega rojstva dalje, da takratni stanodajalec izselitve tožničinega sina ni zahteval in da tožena stranka kasneje ni bila uspešna v izpraznitvenem sporu, ki se je vodil pod P .../92 takratnega Temeljnega sodišča v M., Enote na P. V tej pravdni zadevi je sodišče druge stopnje med drugim še poudarilo, da je po odselitvi ostalih družinskih članov v spornem stanovanju ostal kot v poštev prihajajoči uporabnik le tožničin sin. To pa pomeni, da kot edini v poštev prihajajoči uporabnik niti ni imel interesa ali potrebe sprožiti postopek po tretjem in četrtem odstavku 18. člena ZSR. Pogoje za uporabnike stanovanja je izpolnjeval, stanodajalec njegove izselitve ni zahteval, zato je s potekom dvoletnega roka pridobil vsa upravičenja, ki so šla imetniku stanovanjske pravice, z uveljavitvijo SZ pa tudi pravico do odkupa stanovanja po določbah o privatizaciji stanovanj. Ob izkazani pisni privolitvi, da kupi sporno stanovanje njegova mati kot ožji družinski član, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, sodišče druge stopnje pa je tudi z materialnopravno pravilnih razlogov zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po vsem obrazloženem ni podan, podan pa tudi ni uradno upoštevni revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica z odgovorom na ravizijo ni pripomogla k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji, zato odločitev o njenih stroških revizijskega odgovora temelji na prvem odstavku 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.