Jedro

Obdolženec ima pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist (3. odstavek 16. člena ZKP), sodišče pa bo te dokaze tudi izvedlo, razen če bo ocenilo, da so očitno takšni, da ne morejo biti uspešni.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo M.J. za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo enega leta. Pritožbo zagovornika obdolženca je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeno sodišče z odločbo z dne 15.1.2003 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Dne 20.2.2003 je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje ali samo odloči, da se postopek zoper obdolženca ustavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V pretežni meri uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami, ki naj bi kazale na to, da je ravnanje obsojenca dejanje majhnega pomena in da je obsojenec deloval v silobranu. Procesne kršitve pa naj bi bile v tem, da sodišče ni sledilo predlogu obrambe za zaslišanje prič in postavitev izvedenca zdravstvene stroke ter ni ugodilo predlogu za ogled kraja dogodka in rekonstrukcije. Vsi navedeni očitki pa so bodisi nedopustni ali pa v celoti neutemeljeni. Sodišče s tem, ko zavrne dokazne predloge, namreč ne krši Zakona o kazenskem postopku, saj je to pravica sodišča. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitve določb kazenskega zakona naj bi sodišče potrditvah zagovornika zagrešilo s tem, ker ni uporabilo določb 14. člena KZ, čeprav bi jih glede na okoliščine obravnavanega primera moralo, pri tem pa zagovornik izhaja iz dejanskih zaključkov, ki jih je napravil sam, in sicer iz trditve, da je prepir povzročila oškodovanka in da ni mogoče izključiti možnosti, da se je sama poškodovala, ne pa iz ugotovljenega dejanskega stanja s strani sodišča. S tem, da sodišče v konkretni kazenski zadevi glede na potek dogodkov ni ovrednotilo dejanja kot "dejanja majhnega pomena", pa seveda ni kršilo materialnega zakona, saj je ocenilo, da za takšno opredelitev niso podana merila oziroma kriteriji, ki jih predvideva 14. člen KZ, ki bi posledično privedli do izključitve kaznivosti.

Sodišče pa s tem, ko je z izpodbijano sodno odločbo spoznalo obdolženca za krivega, čeprav naj bi zaradi povsem podobnega ravnanja, ki naj bi ga storila oškodovanka, zoper obsojenca okrožni državni tožilec v K. zavrgel ovadbo, ni kršilo načela enakosti pred zakonom. Ne samo zaradi tega, ker se življenjski primeri med seboj razlikujejo (oziroma gre v različnih primerih in življenjskih situacijah za različnost dejanskih stanj), temveč tudi zato, ker kršitev načela enakosti pomeni arbitrarno oziroma samovoljno uporabo prava. V obravnavani zadevi pa je sodišče svojo odločitev razumno obrazložilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa uporabilo tudi ustrezen materialni zakon.

Kršitev ustavne določbe 3. alinee 29. člena Ustave ter posledično kršitev določb ZKP pa vidi zagovornik v tem, da sodišče ni zaslišalo zdravnice dr. K. ter da ni opravilo ogleda kraja dejanja in rekonstrukcije dogodka.

Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč bo po načelu proste presoje samo odločalo, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost (1. odstavek 18. člena ZKP). Pri tem pa mora po inštrukcijski maksimi skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti. Obdolženec ima pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist (3. odstavek 16. člena ZKP), sodišče pa bo te dokaze tudi izvedlo, razen če bo ocenilo, da so očitno takšni, da ne morejo biti uspešni.

V konkretni kazenski zadevi ne obdolženec in ne zagovornik zaslišanja zdravnice K. sploh nista predlagala, glede predloga za izvedbo ostalih dokazov pa je sodišče ocenilo, da so očitno takšni, da ne bi pripeljali do drugačne odločitve (razlogi sodbe sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na strani 8). V utemeljenost teh ugotovitev pa se Vrhovno sodišče, ko je odločalo v zahtevi očitanih kršitvah določb ZKP, ni spuščalo, saj bi to pomenilo presojo ugotovljenega dejanskega stanja glede procesno pravno relevantnih dejstev, kar pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati, niti navedbe niso takšne narave, da bi nastal pri odločanju kakršenkoli dvom o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen ZKP).

Trditve v zahtevi, da se je oškodovanka poškodovala sama, da je šlo za silobran ipd., pa pomenijo le uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kot take ne morejo biti uspešne (2. odstavek 420. člena v zvezi s 425. členom ZKP).

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar jo je bilo potrebno v skladu s 425. členom ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na določbah 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. in 92. členom ZKP, pri čemer je povprečnina določena v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP ob upoštevanju zapletenosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v izpodbijani odločbi.