Jedro

Tožnikov strah pred preganjanjem pripadnikov OVK je bil verjeten v letu 1998, v letu 2003 pa je objektivno neutemeljen. Zaključek tožene stranke je narejen na podlagi vpogledanih poročil, ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija.

Bodoče služenje vojaškega roka predstavlja navajanje novega dejstva, ki ni dopustno. Pri zaslišanju v azilnem postopku je bil tožnik namreč pravilno poučen, navzoča je bila njegova odvetnica, zato je pravilen zaključek, da je imel možnost navajati ta razlog že pri zaslišanju, v tožbi pa ne ponuja nobenih podrobnejših navedb ali razlogov v zvezi s tem.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za azil in hkrati odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 7 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik podal prošnjo za priznanje azila 17. 10. 2001. V njej navaja, da med vojno ni hotel sodelovati z Osvobodilno vojsko Kosova (OVK), ker je živel sredi srbske vasi. Ko se je situacija spremenila, so ga Albanci začeli dolžiti, da jim ni bil zvest, zaradi česar ima vedno več težav. Med vojno so mu Srbi zažgali hišo in nekaj časa je živel pri sorodnikih v A, ki je albanska vas. V rojstni kraj se ne more več vrniti, v A pa ni zaželen, ker se ni udeležil vojne. Ko je bil tožnik zaslišan pa je povedal, da je matično državo zapustil prvič oktobra leta 1998, ker se ni želel vključiti v srbsko vojsko, katere poziv je dobil, ni se namreč hotel boriti proti lastnemu narodu. Srbi so ga leta 1998 odpeljali na policijsko postajo, kjer so ga pretepli. Hoteli so namreč, da se priključi njihovi vojski, prav tako so pretepli v njegovi prisotnosti tudi njegovega očeta. Nato je živel pri babici v A, Srbi so ga začeli iskati v bližini te vasi, hkrati pa je dobil poziv od OVK. V Sloveniji je imel nato priznano začasno zatočišče, potem pa so ga vrnili nazaj na Kosovo. Po vrnitvi je živel pri babici v A, kjer so bili še vedno v večini Albanci in se je bal tako srbske vojske kot tudi pripadnikov OVK. Matično državo je ponovno zapustil oktobra 2001 in pove za dogodek, ko je v vasi B, v bližini vasi C, srbska policija ustavila avtobus, na katerem je bil tudi tožnik in so mu rekli, da se more naslednji dan zglasiti na policijski postaji in tega ni storil. Mati in oče, ki še vedno živita na Kosovu, mu povesta, da ga še vedno iščejo tako pripadniki OVK, kot tudi srbska vojska. Tožena stranka navaja, da tožnik svoj subjektivni strah pred preganjanjem utemeljuje na podlagi pripisanega političnega prepričanja. Zaradi nesodelovanja naj bi ga še danes iskali tako pripadniki srbske vojske, kot tudi pripadniki OVK. Tožena stranka ugotavlja na podlagi dokumentacije v spisu, da so tožnikove izjave glede prvega odhoda iz matične države koherentne in verjetne. Pri tem se opira na poročilo Centra za humanitarno pravo "Človekove pravice v bivši Jugoslaviji". Iz poročila namreč izhaja, da se je v letu 1998 status človekovih pravic v bivši Jugoslaviji v primerjavi s prejšnjimi leti močno poslabšal in je na Kosovu umrlo približno 2000 ljudi, večinoma etničnih Albancev. Tožena stranka povzema to poročilo, vendar navaja, da je potrebno pri odločanju upoštevati časovno oddaljenost dogodkov in situacijo, ki je na Kosovu sedaj. Pri preverjanju razlogov za priznanje azila se preverja tako situacija v matični državi v času odločanja ter preganjanje tožnika zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, ki je povzročilo odhod tožnika iz države. Dogodki, katerim je bil tožnik priča leta 1998, ne morejo biti razlog za priznanje azila v letu 2003. Tožena stranka nadalje navaja, da iz njenih uradnih evidenc ne izhaja, da bi tožnik imel priznano začasno zatočišče v Republiki Sloveniji. Iz Slovenije pa je bil odstranjen 7. 1. 2001 in do 13. 10. 2001, ko je ponovno prišel v Republiko Slovenijo, je živel na Kosovu. Tožena stranka je preverila situacijo v matični državi in s tem verodostojnost tožnikovih izjav in možnost njegove vrnitve na Kosovo. Tožena stranka se je oprla na poročilo Oddelka za državne informacije in politiko angleškega notranjega ministrstva z naslovom "Zvezna republika Jugoslavija: državna ocena", april 2001 in poročilo "Kosovo", ki ga je pripravilo ameriško zunanje ministrstvo, prav tako na poročilo OSCE za občino D, avgust 2002, poročilo britanskega "Home Office" z naslovom "Človekove pravice", pridobljenega preko interneta, poročilo UNHCR in Amnesty International, poročilo Accord in poročilo Ministrstva za zunanje zadeve Nizozemske, januar 2001. Tožena stranka se opira na mnenja v teh poročilih in je mnenja, da je tožnikov strah pred pripadniki OVK, ki naj bi ga še vedno iskali, ker se jim leta 1998 ni želel priključiti, objektivno neutemeljen. Iz poročil jasno izhaja, da sta bila edina tovrstna incidenta zabeležena leta 1999, od takrat pa primerov, v katerih bi bili dezerterji iz OVK predmet preganjanja, ni bilo. Prav tako je UNHCR izločil te osebe iz liste oseb, ki naj bi se po vrnitvi na Kosovo še vedno soočale s preganjanjem. Tožena stranka je tudi preučila Mnenje Visokega komisarjata Združenih narodov za begunce o tem, kateri posamezniki, ki prihajajo iz Kosova, še potrebujejo zaščito, september 2001 in april 2002. To poročilo je priporočila tudi odvetnica tožnika, na podlagi tega poročila pa je tožena stranka mnenja, da tožnik ne spada v nobeno našteto skupino kategorij ljudi, ki bi bile zaradi njihovega posebnega položaja lahko ogrožene in bi potrebovale zaščito. Tako ne obstajajo razlogi, ki bi preprečevali, da se tožnik ne vrne v matično državo. Tožnika pa se ne more uvrščati v kategorijo tistih, ki naj bi se jim pripisovalo sodelovanje s srbskim režimom po letu 1990 le na podlagi dejstva, da je zavrnil sodelovanje z OVK. Iz teh poročil ne izhaja, da bi se takšne osebe soočale s kakršnimkoli preganjanjem. Tožena stranka poudarja, da se tožnik ni nikoli odzval vpoklicu v srbsko vojsko in se ni nikoli boril na njihovi strani. Tožnik je tudi povedal, da ni služil vojaškega roka, ker se je bal, da bi ga poslali na vojno področje. Pri tem se tožena stranka sklicuje na Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca in navaja, da tožnik ni izkazal strahu pred preganjanjem zaradi enega izmed razlogov naštetih v Konvenciji. Izmikanje vojaški službi zaradi strahu pred borbo pa samo po sebi glede na navedeni priročnik ne more predstavljati razloga za priznanje azila. Tožena stranka pri tem poudarja, da je Milošević svoje čete umaknil iz Kosova že leta 1999 in je tožnikov strah pred tem, da bi bil poslan na vojno območje, neutemeljen. Tožena stranka poudarja, da sta bila februarja 2001 sprejeta tako Zakon o amnestiji, ki ga je sprejela skupščina Republike Srbije in Zakon o amnestiji, ki ga je sprejela skupščina Zvezne Republike Jugoslavije. Zadnji zakon pa pokriva nekatera kazniva dejanja našteta v Kazenskem zakoniku ZR Jugoslavije in vključuje zločine zoper armado in državo. Iz 1. člena zveznega zakona izhaja, da se amnestija podeli tudi osebam, ki se niso odzvale vpoklicu in so se izognile služenju vojaškega roka po 214. členu Kazenskega zakonika ZRJ. Na podlagi tega tožena stranka meni, da tožnik v primeru vrnitve ne bi bil izpostavljen preganjanju, kot dokaz, da se amnestija dejansko izvaja pa se sklicuje na odločbo Vojaškega sodišča v E. Prav tako tožena stranka navaja, da je mnenja, da tožnikov subjektivni strah ni v zadostni meri objektivno utemeljen, iz poročil namreč izhaja, da se razmere na Kosovu iz dneva v dan izboljšujejo in da so na celotnem področju Kosova prisotne mednarodne sile ter da se je v zadnjih letih na svoje domove vrnilo skoraj milijon kosovskih Albancev in da se spodbuja vračanje etničnih Albancev v kraje, kjer le-ti predstavljajo večino. Prav tako se opira na mnenje Visokega komisarjata Združenih narodov za begunce, da se tisti, ki se niso hoteli vključiti v OVK, ne soočajo s preganjanjem. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikova vloga neutemeljena in da ne izpolnjuje pogojev določenih v 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu, prav tako pa tudi ne za priznanje azila iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu, ker niso podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo matično državo. Na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu pa je tožena stranka določila rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik je zaradi strahu pred preganjanjem zapustil matično državo, v katero se je iz razlogov osebne varnosti ne more vrniti. V primeru vrnitve bi bila njegova osebna varnost resno ogrožena. V matični državi je doživel resne grožnje, bil je tudi večkrat pretepen, ker se ni hotel udeležiti vojne na Kosovu. Grožnje in nasilje se je stopnjevalo do te mere, da je moral zapustiti matično državo. Zavzema se za pravico do življenja in njegov strah pred preganjanjem je objektivno utemeljen, saj je bil podvržen nehumanemu ravnanju, nasilju in grožnjam leta 1998 kot tudi leta 2001 in bi to nedvomno ponovno sledilo ob vrnitvi. Tožena stranka sicer navaja, da se Albanci vračajo na Kosovo, vendar te navedbe niso relevantne, ker tožena stranka ne presoja ali je država iz katere prihaja tožnik zanj varna država. Tožena stranka ni presojala, da obstajajo resne možnosti preganjanja tožnika, ni ugotavljala podatkov o izvorni državi v smislu pogoja obstoja humanitarnih razlogov za priznanje azila. Tožena stranka se je oprla na mnenje UNHCR, pri odločanju pa ni bila upoštevana določba, kjer so omenjene ranljive skupine v kontekstu vračanja na njihove domove. Tožnik je v kraju od koder izvira pripadnik etične in verske manjšine in tudi iz poročila UNHCR nesporno izhaja, da prihaja do obračunavanj z osebami, ki se niso hotele boriti na strani OVK. Številna poročila objavljena na internetu potrjujejo nasprotno kot ugotavlja tožena stranka. Zaščito pa nepravilno veže na sam obstoj preganjanja in ne na utemeljen strah pred preganjanjem kot določa zakon. Tožnik je izrecno izjavil, da so mu grozili in še vedno grozijo svojcem, da ko se tožnik pojavi, bo ubit. Neprepričljiva je navedba tožene stranke, da je vrnitev tožnika varna, ker so na področju Kosova prisotne mednarodne sile. Tožena stranka ni izdelala kriterijev, niti pravne terminologije kaj je odločilno pri presoji obstoja humanitarnih razlogov. Tožena stranka se sklicuje na Priročnik o postopkih in kriterijih za priznanje statusa begunca, ki se nanaša na dezerterje kot prosilce za priznanje azila po Ženevski konvenciji in ne more teh kriterijev prenesti tudi na presojo obstoja humanitarnih razlogov. Tožnik poudarja, da se ni izognil služenju vojaškega roka v rednih razmerah temveč v vojni. Ob vrnitvi oseba, ki se je izognila služenju OVK, obstaja resnično tveganje, da bo taki osebi ogrožena osebna varnost in bo tudi izpostavljena nehumanemu, nečloveškemu oziroma ponižujočemu ravnanju. Tožnik mora namreč odslužiti še redni vojni rok, služenje vojske pa bi ga nedvomno ogrozilo in postavilo v diskriminatoren oziroma ponižujoč položaj. Tožena stranka se do vsega tega ni opredelila. Tožena stranka je povsem prezrla presojanje pogoja za priznanje azila iz humanitarnih razlogov po EKČP in ne le po Ženevski konvenciji. Tožnik se ni izognil rednemu služenju vojaškega roka temveč mobilizaciji, zaradi pošiljanja na področja bojnih spopadov, ni se hotel odzvati in je prebežal in sedaj mu posledično ob vrnitvi sledi nehumano obravnavanje. Tožnikov oče je doživel več groženj s strani pripadnikov OVK, da bo tožnik ob vrnitvi kaznovan oziroma ubit. Albanci, ki so se izognili služenju OVK, kot izhaja iz številnih poročil tudi UNHCR, se uvrščajo v kategorijo posebno ogroženih oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Tožena stranka v nasprotju z določili Zakona o azilu ni ugotavljala vseh dejstev in okoliščin, ki bi bile pomembne za razjasnitev stvari, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Upravni organ bi moral pri ugotovitvi obstoja humanitarnih razlogov presoditi ali so okoliščine zaradi katerih oseba prosi za azil take, da se lahko čuti ogrožena in ali je njen strah objektivno pogojen. Tožena stranka bi morala upoštevati navedbe tožnika v celoti in morebitne druge dokaze kot subjektivni element, pri presoji objektivnega elementa pa mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se tožnik moral vrniti. Prav tako se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up 78/00. Objektivne okoliščine vsekakor niso takšne, da bi se moral tožnik brez škode za fizično in psihično integriteto vrniti v matično državo. Vrnitev tožnika bi pomenila resno grožnjo osebni varnosti, kar predstavlja kršitev načela nevračanja. Ta pravica je varovana z Ustavo RS, Zakonom o tujcih, Ženevsko konvencijo o statusu beguncev in drugimi mednarodnimi akti. Tožena stranka predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in ugodi predlogu tožnika za priznanje azila, tožbi prilaga poročilo UNHCR za leto 2000. Hkrati predlaga oprostitev stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Zakon o azilu (Uradni list RS, 61/99, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) določa v 2. odstavku 1. člena, da Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik kot razlog za zapustitev matične države v letu 1998, ko jo je zapustil prvič, navedel, da se ni želel vključiti v srbsko vojsko katere poziv je dobil in se ni želel boriti proti lastnemu narodu, ko pa je zapustil matično državo v oktobru 2001, pa je kot razlog navedel, da ni hotel sodelovati v Osvobodilni vojski Kosova (v nadaljevanju: OVK). Pripadniki OVK bi mu v primeru vrnitve očitali nezvestobo, ravno tako pa pripadniki srbske vojske.

Tožena stranka je pridobila podatke o stanju v ZRJ in ugotovila, da so tožnikove izjave v zvezi z njegovim prvim odhodom v letu 1998 verjetne in da je bil takrat njegov strah pred preganjanjem objektivno utemeljen. Tožena stranka pa je preverjala situacijo v izvorni državi v času njenega odločanja in ugotovila, da dogodki, katerim je bil tožnik priča v letu 1998 ne morejo biti razlog za priznanje azila v letu 2003. V zvezi z njegovim strahom pred preganjanjem oziroma strahom, da ga išče srbska policija in pripadniki OVK tožena stranka navaja, da tožnikove trditve nimajo objektivne podlage upoštevaje poročilo Oddelka za države informacije in politiko angleškega notranjega ministrstva z naslovom Zvezna Republika Jugoslavija državna ocena, april 2001 in poročilo "Kosovo" ameriškega zunanjega ministrstva. Tožena stranka poudarja, da je ZRJ v letu 1999 podpisala sporazum o umaknitvi vseh njenih sil iz Kosova, kjer so danes pod okriljem Združenih narodov navzoče mednarodne sile. Poudarja, da iz vpogledanih poročil izhaja, da se je v tednih po sprejetju tega sporazuma več kot 800.000 od približno 1.000.000 kosovskih Albancev vrnilo nazaj na Kosovo. Prav tako je tožena stranka posebej preverila varnostno situacijo v Občini D, kjer se nahaja vas B, v kateri naj bi tožnika ustavila srbska policija in zahtevala naj se zglasi na policijski postaji. Iz poročil OSCE, avgust 2002 izhaja, da niti v letu 2000 niti v letu 2002 ni bilo v občini prisotnega niti enega srbskega policista, zato tožena stranka močno dvomi v verodostojnost te tožnikove izjave. V vasi C, v kateri je tožnik prebival, so bili v avgustu 2002 le še trije kosovski Srbi, v vasi A, kjer živijo njegovi starši oziroma sorodniki pa živi albansko prebivalstvo v večini. Tožnikov zatrjevani strah, da bi ga preganjali pripadniki OVK pa je po presoji tožene stranke objektivno neutemeljen. Tožena stranka je prišla do tega zaključka na podlagi podatkov v poročilu ACCORD. Pri tem pa tudi poudarja, da je UNHCR izločil iz liste tiste osebe, ki bi jih preganjali pripadniki OVK po vrnitvi na Kosovo in se pri tem sklicuje na mnenje Visokega komisiariata Združenih narodov za begunce. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikov strah pred preganjanjem pripadnikov OVK objektivno neutemeljen, ker iz poročil izhaja, da se kosovski Albanci, ki predstavljajo večinsko prebivalstvo v kraju, iz katerega prihajajo, lahko vrnejo na svoje domove brez strahu pred preganjanjem oziroma da bi bili ogroženi in da ne obstaja možnost, da bi bili izpostavljeni nadlegovanju in preganjanju. Po presoji sodišča je tožena stranka ugotovila stanje v krajih oziroma vaseh, kjer se je tožnik nahajal preden je zapustil matično državo in je tako ugotovila, da se tako v vaseh C in A nahaja večinsko albansko prebivalstvo. Tožena stranka pa je navedla svoje razloge zakaj šteje, da je tožnikov strah pred preganjanjem pripadnikov OVK objektivno neutemeljen in je tožena stranka za svoj zaključek navedla poročila, na katere se sklicuje in ki se v prevodu nahajajo v upravnem spisu. Za vse podatke, na katere se tožena stranka sklicuje, navaja tožena stranka ustrezno poročilo, tožnik pa v tožbi teh poročil ne izpodbija. Tožbi sicer tožnik prilaga Poročilo UNHCR v angleškem jeziku brez prevoda, vendar je poročilo iz leta 2000. Tožena stranka pa se sklicuje pri svojih ugotovitvah tako na poročila iz leta 2000, kot leta 2002, kar pomeni, da je upoštevala poročila iz časa, ki je bližje času njenega odločanja. Tako je tožena stranka na podlagi poročil za leto 2002 ugotovila stanje v izvorni državi in tudi s poudarkom na vasi C in A, zato je po presoji sodišča utemeljeno zaključila, da je njegov strah pred preganjanjem pred pripadniki OVK objektivno neutemeljen.

Tožnik očita, da iz poročil UNHCR izhaja, da je prišlo do obračunavanj z osebami, ki se niso hotele boriti na strani OVK. Tožnik teh svojih trditev posebej ne konkretizira in ne navaja vira. Tožena stranka pa je upoštevala poročilo ACCORD in omenila, da je prišlo do dveh incidentov v zvezi z nadlegovanjem etničnih Albancev zaradi tega, ker se niso želeli boriti za OVK, vendar tožena stranka poudarja, da je do teh incidentov prišlo v letu 1999 in da niti UNHCR niti OSCE kasneje nista poročala o takšnih incidentih. Tožena stranka je tako ugotovila dejansko stanje, vendar se je oprla na stanje v tožnikovi matični državi v letu 2003 in to stanje, po presoji sodišča, tudi pravilno upoštevala pri svoji odločitvi. Tožena stranka pri tem tudi poudarja, da ker ni prišlo več do primerov, v katerih bi bili dezerterji iz OVK predmet preganjanja, je le-te UNHCR izločil iz seznama oseb, ki naj bi se po vrnitvi na Kosovo še vedno soočale s preganjanjem. Tožena stranka je navedla zakaj šteje, da tožnik ne spada v nobeno izmed kategorij ljudi, ki bi bili zaradi njihovega posebnega položaja lahko ogroženi in bi potrebovali zaščito in tožena stranka tudi utemeljeno na podlagi tega zaključuje, da ne obstajajo razlogi, ki bi preprečevali tožniku, da se vrne v izvorno državo. Tožena stranka je izrecno navedla poročilo, na katero se sklicuje, zato ni mogoče slediti trditvi v tožbi, da tožnik še vedno spada v skupino ranljivih oseb, ker tega tožnik z ničemer ne dokazuje.

Tožena stranka v zvezi s trditvijo tožnika, da se ni odzval vpoklicu v vojsko v letu 1998 poudarja, da v primeru vrnitve tožnik ne bi bil izpostavljen preganjanju. Tožena stranka je to svojo ugotovitev oprla na določbe Zakona o amnestiji, ki ga je sprejela Zvezna republika Jugoslavija dne 26. 2. 2001, ki v 1. členu določa, da se podeljuje amnestija osebam, ki se niso odzvale vpoklicu in so se izogibale služenju vojaškega roka. Tožena stranka pri tem poudarja, da se Zakon o amnestiji v ZRJ dejansko izvaja. To utemeljuje z odločbo Vojaškega sodišča v E, s katero je bila po uradni dolžnosti ustavljena preiskava in ki se nahaja v upravnem spisu. Po mnenju sodišča je zato pravilen zaključek tožene stranke, da tožniku po vrnitvi ne grozi preganjanje, ker se ni odzval vpoklicu v srbsko vojsko, zaradi Zakona o amnestiji mu ne grozi kazenski pregon. Poudariti pa je potrebno, da je tožena stranka skrbno ugotovila dejansko stanje tako, da je ne samo ugotovila, da je bil sprejet Zakon o amnestiji, ampak je pridobila podatke o tem, da se ta zakon dejansko izvaja. V zvezi z dejanskim stanjem v času njenega odločanja pa je tožena stranka ugotovila, da iz poročil izhaja, da se vrača na domove veliko kosovskih Albancev, tožena stranka je navedla poročila, iz katerih izhajajo te ugotovitve in tako je ugotovila, da se razmere na Kosovu iz dneva v dan izboljšujejo.

Tožena stranka je ugotovila na podlagi poročil, ki so v spisu, da predstavljajo Albanci večinsko prebivalstvo sedaj v vasi C, enako velja za vas A. Zato ni mogoče sprejeti tožbenega ugovora, da je tožnik pripadnik etične in verske manjšine. Tožnik sedaj v tožbi še navaja, da mora odslužiti še redni vojaški rok in da bi ga služenje vojske nedvomno ogrozilo in postavilo v diskriminatoren oziroma ponižujoč položaj. Tega razloga tožnik v postopku pred organom prve stopnje ni navedel, ko je bil zaslišan in ko je bil poučen v skladu z določili ZAzil o zakonskih načelih azilnega postopka. Pri njegovem zaslišanju je bila navzoča tudi odvetnica oziroma odvetniška pripravnica v odvetniški pisarni odvetnice, ki sedaj zastopa tožnika tudi v upravnem sporu. Sodišče zato šteje, da tožnik s tem navaja novo dejstvo, kar pa v upravnem sporu ni dopustno, ker je imel vso možnost to navajati in tudi navesti ta razlog pri svojem zaslišanju in v zvezi s tem predlagati tudi morebitne dokaze (3. odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Pri tem pa tožnik tudi v tožbi ne ponuja nobenih podrobnih navedb oziroma dokazov. Tožnik v tožbi poudarja, da je bil izpostavljen resnim grožnjam in da je bil večkrat pretepen. Tožena stranka se je opredelila do tistih subjektivnih razlogov, ki jih je tožnik navedel kot razlog zakaj je zapustil matično državo. Pri teh razlogih je poudarila kateri so se tožniku pripetili leta 1998 in kateri kasneje v letu 2001. V zvezi s temi dogodki je ugotavljala tožnikovo ogroženost in to primerjala in povezala z objektivnimi okoliščinami, ki jih je ugotovila na podlagi podatkov, pridobljenih v upravnem postopku. Tožnik v tožbi očita, da tožena stranka ni izdelala kriterijev niti pravne terminologije pri presoji humanitarnih razlogov. Tožena stranka pa se je v izpodbijani odločbi opredelila do razlogov, določenih z Ženevsko konvencijo in tudi navedla svoje zaključke in ugotovitve. Pri tem pa je vezana na presojo le tistih okoliščin, ki jih je tožnik navedel oziroma bi lahko izhajali iz njegove izpovedbe. Iz zapisnika o tožnikovem zaslišanju izhaja, da je bil izrecno opozorjen na določilo 3. odstavka 29. člena ZAzil, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v izvorno državo. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi natančno in prepričljivo navedla zakaj šteje, da pri tožniku niso podani subjektivni razlogi za ogroženost, tožnik pa v zvezi s tem tudi v tožbi ne postavlja nobenih nasprotnih konkretnih trditev in ne prilaga dokazov.

Tožena stranka je po presoji sodišča presodila sedanje razmere na Kosovu, navedla je poročila in se opredelila do vseh dogodkov, ki jih je navedel tožnik oziroma so z njim povezani, tako je ocenila objektivne okoliščine oziroma razmere v tožnikovi izvorni državi, kot tudi v vasi C in A. Tožena stranka je tako ocenila objektivne okoliščine ogroženosti in ocenila razmere v tožnikovi izvorni državi in po presoji sodišča pravilno zaključila, da ne obstajajo objektivne okoliščine glede obstoja ogroženosti v primeru tožnikove vrnitve. V zvezi s tem pa tožnik v tožbi ne ponuja nobenih konkretnih okoliščin oziroma dokazov o nasprotnem, ponuja le poročilo iz leta 2000, tožena stranka pa je uporabila kasnejša poročila o dejanskem stanju v izvorni državi v času njenega odločanja. Določitev roka, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, je v skladu z določilom 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, na katerega se tožena stranka tako pravilno sklicuje.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

K drugi točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa pa izhaja, da so tožniku nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Temu predlogu je sodišče ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status, zato ga je oprostilo plačila sodnih taks.