Jedro

Vložena pritožba ne predstavlja ovire za uvedbo postopka prisilne izterjave z odločbo naložene obveznosti po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A z dne 29. 8. 2000 o prisilni izterjavi neporavnanih obveznosti v znesku 4.262.572,00 SIT, zakonitih zamudnih obresti v višini 222.034,00 SIT, obračunanih od glavnice od prvega dne zamude do 25. 7. 2000, zamudnih obresti v višini 603.851.00 SIT, obračunanih od glavnice od prvega dne zamude do 1. 4. 2000 in stroškov sklepa o prisilni izterjavi v znesku 1.000,00 SIT, iz denarnih sredstev dolžnika. Svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da je bil postopek prisilne izterjave zoper tožnika voden skladno z določbami 40., 43. in 44. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju: ZDavP). Predmet prisilne izterjave je dolg, naložen z odmerno odločbo z dne 25.7.2000, ki je kot izvršilni naslov navedena v izpodbijanem sklepu. Iz povratnice v spisu tožena stranka ugotavlja, da je bila navedena odločba (pri)tožniku vročena 27.7.2001 in s potekom roka za plačilo postala izvršljiva. Sklep o izvršbi je torej izdan na podlagi izvršljive odločbe, ki je po določbah ZDavP izvršilni naslov.

Pritožbene navedbe v zvezi z odmero obveznosti, ki je predmet izterjave, zavrača s sklicevanjem na določbo 46. člena ZDavP, po kateri s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo, pritožbeni ugovor, da je zoper odločbo o odmeri vložena pritožba, pa s sklicevanjem na določbo 20. člena ZDavP, po kateri pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri.

Tožeča stranka odločbo tožene stranke izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Predlaga, da jo sodišče spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi in sklep Davčnega urada A o prisilni izterjavi odpravi. Opisuje razloge, ki so privedli do, po njenem mnenju, nekorektno vodenega inšpekcijskega postopka, prvostopni organ in tožena stranka pa jasnim ugovorom tožeče stranke zoper ugotovitve inšpekcijskega organa nista posvetila nikakršne pozornosti, zaradi česar je dejansko stanje v postopku ostalo napačno ugotovljeno, napačno pa je uporabljeno tudi materialno pravo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljuje tožena stranka, kot tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka zavrača pritožbene ugovore. Pritožbenim enake tožbene ugovore zato iz istih razlogov zavrača tudi sodišče. Predmet tega upravnega spora je zgolj presoja zakonitosti upravnega akta, izdanega v postopku prisilne izterjave izvršljive odločbe davčnega organa, in ne presoja zakonitosti odločitve tožene stranke o pritožbi zoper odločbo o odmeri davka, ki se izvršuje s, v tem upravnem sporu spornim, sklepom o prisilni izterjavi. Za izterjavo davčnega dolga po določbah ZDavP ni potrebno, da so odmerne odločbe dokončne. Po določbi 20. člena ZDavP, na katerega se utemeljeno sklicuje že tožena stranka, namreč pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži njene izvršitve. Vložena pritožba na tej podlagi ne predstavlja ovire za uvedbo postopka prisilne izterjave z odločbo naložene obveznosti po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev. Skladno z navedenim tožena stranka pravilno in skladno z določbo 1. odstavka 46. člena ZDavP zavrača tiste (pri)tožbene ugovore, s katerimi tožeča stranka izpodbija utemeljenost izdaje odločbe o odmeri obveznosti, ki je predmet prisilne izterjave. S takšnimi ugovori ter ugovorom, da tožena stranka v pritožbenem postopku ugovorom zoper odmerno odločbo ni posvetila pozornosti, tožeča stranka zato tudi v upravnem sporu ne more uspeti.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).