Jedro

V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče po uradni dolžnosti presodi le, ali odložitev nasprotuje javni koristi, ostale okoliščine in razloge pa mora v zahtevi navesti in dokazati ter utemeljiti stranka, ki zahteva začasno odredbo, tako da je trditveno in dokazno breme v celoti na njeni strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo zahtevo tožene stranke, da se do izdaje pravnomočne sodbe odloži izvršitev odločbe Agencije Republike Slovenije za ... z dne 26. 6. 2007, in odločbe Ministrstva za ... z dne 13.11.2007, s katerima je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ne izpolnjuje letnega načrta dajanja biogoriv na trg v letu 2006 in je zato dolžna dati v letu 2007 na trg dodatno 3.626.512 kg biogoriv kot neizpolnjeno obveznost iz leta 2006. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložila skupaj s tožbo zoper izpodbijana akta, utemeljuje z nastankom težko popravljive škode glede na to, da bo morala v letu 2008 na podlagi Uredbe o pospeševanju uporabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv za pogon motornih vozil (Uradni list RS, št. 103/2007, v nadaljevanju Uredba) dati na trg poleg predpisane obveznosti za leto 2008 tudi neizpolnjeno obveznost za leto 2006. To pa bi ji ob upoštevanju poslovnih in drugih tveganj, povezanih z uvajanjem teh goriv, predstavljalo težko popravljivo škodo, ker morajo distributerji glede na nizko povpraševanje po čistih biogorivih svojo obveznost v praksi praktično v celoti izpolniti z vmešavanjem biogoriv v mineralna goriva, kar je povezano s številnimi dodatnimi tehničnimi ovirami. Zaradi neizpolnitve teh obveznosti pa ji na podlagi Uredbe in Zakona o varstvu okolja (ZVO-1, Uradni list RS, št. 33/07) grozijo hude posledice od denarne globe v višini do 100.000 EUR do skrajnega ukrepa prepovedi dajanja goriva na trg po četrtem odstavku 157. člena ZVO-1, kar pa lahko glede na to, da je prodaja goriva njena glavna dejavnost, pomeni v končni fazi tudi prenehanje tožeče stranke kot gospodarskega subjekta.

Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka teh svojih zatrjevanj ni z ničemer dokazala in ni predlagala nikakršnih dokazov o nastali škodi, ki naj bi ji nastala zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti. Zgolj z navedbami o morebitni nastali škodi in z zgolj hipotetičnim navajanjem morebitnih posledic, ki niso z ničemer materialno izkazane, ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode, zato tudi ni izkazala razlogov za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov 75. člena ZUS-1, navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni pravilno ocenilo materialnopravnih posledic prenosa obveznosti iz izpodbijanih odločb, saj bi moralo ob pravilni (genetični razlagi, ob upoštevanju tudi obrazložitve) 10. člena Uredbe ugotoviti, da se bo v primeru, če izvršitev izpodbijanih odločb ne bo odložena, obveznost tožeče stranke glede dajanja biogoriva na trg v letu 2008 približno podvojila. Dodatno količino iz leta 2006 pa ne bo mogla zagotoviti zgolj prek vmešavanja v dizelska goriva, temveč tudi v bencinska, zato bodo potrebne velike spremembe v organizaciji prodajne in distribucijske dejavnosti družbe kot tudi velike dodatne finančne investicije. Škode, ki ji bo nastala z izvršitvijo izpodbijanih odločb, ne bo mogla vračunati v ceno goriva in tako prenesti na končnega potrošnika, in sicer zaradi slovenske specifike nadzorovanih prodajnih cen naftnih derivatov. Zaradi vmešavanja biogoriv bodo nastale potencialne okvare na vozilih potrošnikov, zato bo nadaljnja škoda izvirala iz odškodninskih zahtevkov voznikov, zaradi okvar pa bo okrnjen ugled in s tem izguba zaupanja strank, kar bo nedvomno vplivalo tudi na tržni položaj tožeče stranke. Ker kljub najboljšim prizadevanjem verjetno obveznosti ne bo v celoti izpolnila, ji grozijo že v zahtevi za odložitev izpodbijanih aktov navedene sankcije. Ker se sodišče prve stopnje do teh argumentov in dejstev tožeče stranke kot odločilnih dejstev ni na nobenem mestu opredelilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP in iz 1. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Bistvena kršitev določb postopka pa je tudi podana, ker sodišče prve stopnje pred izdajo začasne odredbe ni izvedlo dokaza z zaslišanjem osebe, zadolžene za projekt uvedbe biogoriv pri tožeči stranki, katere zaslišanje je tožeča stranka predlagala v tožbi. Sodišče prve stopnje pa je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je menilo, da zatrjevane posledice izvršitve izpodbijanih odločb niso izkazane. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije kot pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da samo odloči o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter da toženi stranki v vsakem primeru naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo izpodbijanih upravnih aktov nastala težko popravljiva škoda. Po mnenju pritožbenega sodišča to tožeči stranki ni uspelo niti z navedbami v tožbi in v zahtevi za izdajo začasne odredbe niti z dodatnimi argumenti v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Prav tako pa niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, saj sodišče prve stopnje ni moglo napačno uporabiti materialnega prava v zvezi z interpretacijo Uredbe, saj ga sploh ni uporabilo, niti ni bila to v konkretnem primeru njegova dolžnost. Prav tako niso podane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj se je sodišče do vseh navedb tožeče stranke opredelilo, in sicer tako, da jih je ocenilo kot hipotetične, neizkazane in nedokazane oziroma da kot take niso zadostna podlaga za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja z v sodni praksi že ustaljenim stališčem, ki ga v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja sodišče prve stopnje, da mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, in tudi dokazati, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. Že v zahtevi za izdajo začasne odredbe mora biti zato navedeno vse, kar je pomembno za odločitev, zahtevi pa morajo biti tudi priloženi vsi ustrezni dokazi. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče po uradni dolžnosti presodi le, ali odložitev nasprotuje javni koristi, ostale okoliščine in razloge pa mora v zahtevi navesti in dokazati ter utemeljiti stranka, ki zahteva začasno odredbo, tako da je trditveno in dokazno breme v celoti na njeni strani. Zato sodišče ni dolžno samo ugotavljati in preverjati možnosti nastanka težko popravljive škode in tako tudi ne izvaja dokazov z zaslišanjem strank, temveč opre svojo odločitev na predložene dokaze oziroma samo preveri vsa konkretna dejstva in konkretne okoliščine, ki jih mora stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, jasno in določno navesti v zahtevi, tako da jih je mogoče prepričljivo preizkusiti. Zato tudi ni upravičen očitek tožeče stranke o kršitvi določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predstavnika tožeče stranke, zadolženega za uvedbo projekta biogoriv, katerega zaslišanje je tožeča stranka sicer predlagala v tožbi. Prav tako pa iz teh razlogov ni utemeljen očitek, da je sodišče s tem, ko je menilo, da zatrjevane posledice izvršitve izpodbijanih odločb niso izkazane, napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče v zvezi s posameznimi pritožbenimi navedbami tožeče stranke, ki jih ta dodatno navaja kot argumente, da bo nastala z izvršitvijo izpodbijanih upravnih aktov za toženo stranko težko popravljiva škoda, na glede na to, da gre deloma tudi za nedopustne novote (navedbe, povezane z dodajanjem biogoriv v bencin in s tem povezane posledice) v smislu prvega odstavka 74. člena ZUS-1, ugotavlja, da tudi sicer v ničemer ne dajejo podlage za drugačno oceno, kot jo je že podalo v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka škodo konkretizirati na določene realno izkazane posledice, upoštevaje pri tem celoten obseg poslovanja tožeče stranke, jih materialno ovrednoti in dokazovati, zakaj bi bila tako izkazana škoda zanjo težko popravljiva. Zato so v obravnavanem primeru tudi povsem neutemeljena pritožbena pavšalna sklicevanja na sodno prakso vrhovnega sodišča, po kateri naj ne bi bilo treba v vsakem konkretnem primeru navesti višine škode oziroma jo ovrednotiti v denarju, če stranka navede okoliščine, ki kažejo na toda bo škodo težko nadomestiti, saj tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožeča stranka tega s splošnim sklicevanjem na problematiko uvajanja biogoriv, na splošne razmere na trgu, na mehanizme določanja cen goriv, ki so enake za vse distributerje goriv v republiki Sloveniji, ni storila. Pa tudi pavšalno zatrjevane konkretne posledice, ki bi jih morala tožeča stranka trpeti pri tehničnih in poslovnih procesih zaradi dodatne količine manj kot 1% procenta biogoriv od vseh goriv, ki jih distribuira in prodaja tožena stranka, vključno s sklicevanjem na morebitna plačila glob ter na druge morebitne sankcije, ne dajejo podlage za oceno, da je zatrjevana škoda sedanja, dejanska in predvidljiva ter izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti, tako kot to v pritožbi zatrjuje tožena stranka. Tožeča stranka pa tudi sicer predlaga zadržanje aktov, katerih izpolnitev je zapadla že v letu 2007 in jih tako v tem roku ni mogoče več izvršiti. Zato imata oba izpodbijana akta le ugotovitveni pomen kot morebitna podlaga za določitev višine prenesene obveznosti iz leta 2006 v leto 2008. Zato so tudi povsem hipotetična in predvsem preuranjena predvidevanja tožeče stranke glede njene bodoče obveznosti dajanja biogoriv na trg v letu 2008 na podlagi nove Uredbe. Obveznost, vključno z dinamiko njenega uresničevanja bo ugotovljena na način in po postopku, ki ga predvideva uredba z odločbo iz prvega odstavka 10. člena, znana pa bo najkasneje ob koncu junija 2008. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožeča stranka pri podajanju razlogov za odložitev izpodbijanih aktov v celoti izhaja iz predpostavke, da bo morala svojo celotno preneseno obveznost iz leta 2006 tudi v celoti realizirati v letu 2008. Pri utemeljevanju, da z odložitvijo izpodbijanih odločb ne bi bila nesorazmerno prizadeta javna korist, pa tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe temu nasprotno sama navaja, da bi se v primeru, da bi se s končno odločitvijo v predmetnem postopku ugotovilo, da je bila izpodbijana odločba zakonita in bi ostala v veljavi, neizpolnjena obveznost tožeče stranke iz leta 2008, ki bi bila povečana za obveznost iz leta 2006, tako in tako prenesla v prihodnja leta in bi se skladno s sistemom prenosov, kot jih določa Uredba, neizpolnjene obveznosti ob drugih sankcijah tudi prenašale v nedogled.

Ker tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, zato se njena pritožba na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.