Jedro

V obravnavani zadevi sta toženi stranki podali konkretizirane pripombe tako na izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu kot tudi na izvedensko mnenje izvedenke za medicino ter jasno navedli, v katerem delu se ne strinjata z ugotovitvami izvedenca. Ker bi bile navedene pripombe oziroma vprašanja, ki jih toženi stranki izpostavljata, lahko pomembne za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti kot tudi o višini prisojene odškodnine, bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca seznaniti s temi pripombami in od njiju zahtevati, da mnenji ustrezno (pisno) dopolnita in se opredelita do pripomb oziroma toženima strankama dati možnost, da od izvedencev na zaslišanju na obravnavi zahtevata tudi ustna pojasnila v zvezi s podanima mnenjema. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo določbo neposrednosti in strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke in prvo tožene ter drugo tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 12.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 11. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine (razliko do vtoževanih 22.500,00 EUR) je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da sta toženki dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 944,45 EUR in jih plačati na račun Delovnega sodišča v Celju, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da sta toženki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati stroške postopka v višini 22,00 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške tega postopka v višini 705,84 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke. Tožnik se pritožuje iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Prvo tožena in drugo tožena stranka pa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vse stranke pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbama ugodi, pri čemer tožnik predlaga spremembo izpodbijanega dela, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa predlagata, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. prisojena odškodnina zniža. Podredno pa vse pravdne stranke predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (drugi odstavek I. točke izreka) ter odločitev o stroških postopka (II in IV. točka izreka). V pritožbi navaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje o deljeni odgovornosti oziroma o njegovem prispevku k nastanku škode v višini 20 %. Sodišče prve stopnje mu je prispevek pripisalo iz razloga, ker je kljub teoretični usposobljenosti za varno delo in zavedanju, da upoštevanje ustnih navodil prvo tožene stranke pomeni ravnanje v nasprotju s pravili za varnost in zdravje pri delu, posegel v delovno območje stroja in napako poskušal odpraviti v času obratovanja stroja. Meni, da k nastanku škode ni z ničemer prispeval. Poudarja, da je moral upoštevati ustno navodilo prvo tožene stranke, da izklapljanje stroja za potrebe vijačenja ni dovoljeno in da je potrebno manjša popravila, med katere se uvršča tudi vijačenje vijaka, opraviti sproti, brez ustavljanja stroja. Ustavljanje stroja je namreč pomenilo izpad proizvodnje, zato je bilo dovoljeno le v primeru večjih okvar. Čeprav je poznal pisno navodilo, da posegi v stroj med njegovim obratovanjem niso dovoljeni, je bil zaradi strahu pred izgubo zaposlitve primoran navedeno pravilo kršiti. Poseg v stroj v času njegovega obratovanja ni edini in ključni razlog za nastanek škode, temveč je vzrok tudi v neustreznem delovanju varnostnih naprav na pihalnem avtomatu (kar je ugotovil izvedenec za varnost pri delu), ki niso preprečile nesreče. Če bi varnostne naprave delovale ustrezno, do konkretnega škodnega dogodka sploh ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje bi moralo zaključiti, da je neustrezno delovanje varnostnih naprav eden do vzrokov za nastanek škodnega dogodka. V postopku je bilo namreč z izvedencem ugotovljeno, da je ventil za zrak od mesta delovne nesreče oddaljen 5,30 metra, in da torej tožnik ni mogel ničesar storiti ter da naprava za izklop v sili dejansko v primeru tožnikove nezgode ne rešuje ničesar.

Ne strinja se z višino prisojene odškodnine za nematerialno škodo in meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisoditi 12.000,00 EUR in ne zgolj 8.000,00 EUR. Prenizko je ovrednotilo trajanje in intenzivnost telesnih bolečin. Izvedenka medicinske stroke je namreč ugotovila, da je trpel telesne bolečine v strnjenem obdobju šestih mesecev, od tega 15 dni občasno hude bolečine, 30 dni srednje močne bolečine, še vedno pa ima občasne neprijetne bolečine, predvsem ob izpostavljenosti mrazu. Glede nevšečnosti med zdravljenjem poudarja, da je bil dobrih šest mesecev v bolniškem staležu za polni delovni čas in nato osem dni za polovični delovni čas. Prestal je dve operaciji, šestnajst dni je bil hospitaliziran, trinajstkrat je bil na kirurški kontroli, dvakrat na odstranjevanju šivov, 75 x je bil na fizioterapijah, 20 x na terapijah proti brazgotinjenju, več kot šest mesecev je nosil opornico. Iz naslova strahu bi mu moralo prisoditi 2.500,00 EUR in ne zgolj 2.000,00 EUR, saj je utrpel primarni strah močne intenzitete, sekundarni strah pa je trajal pet mesecev, kar bi moralo sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotiti. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi mu moralo priznati 6.000,00 EUR, namesto 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni povzelo ugotovitve izvedenca, da poškodovani palec desnice predstavlja 50 % funkcije prstov. Meni, da je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni takšne intenzivnosti, da bi utemeljevalo tožbeni zahtevek v celoti. Navaja, da je bil ob škodnem dogodku star 47 let (ob izdaji sodbe 49 let), kar pomeni, da je pred njim še vsaj 14 let opravljanja službenih obveznosti. Glede na starost in dejstvo, da izboljšanja ni pričakovati, bo čutil posledice okvarjene desnice še dolga leta. Iz naslova skaženosti bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi 2.000,00 EUR in ne zgolj 1.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo skaženost primerno ovrednotiti in pri tem upoštevati, da palca desne roke ni mogoče zakriti. Izkazal je tudi subjektivne okoliščine, tj. da ga skaženost moti, da ga ljudje sprašujejo in gledajo. Pritožbo vlaga tudi zoper odločitev o stroških postopka. Podaja prošnjo za taksno oprostitev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Prvo in drugo tožena stranka se pritožujeta zoper ugodilni del (prvi odstavek I. točke izreka) navedene sodbe in odločitev o stroških postopka (II. in III. točka izreka). V pritožbi navajata, da prvostopenjsko sodišče ni postopalo v skladu z 254. členom ZPP, ker ni upoštevalo njunih pripomb tako na mnenje izvedenca medicinske stroke kot na mnenje izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na obširne pripombe oba izvedenca pozvati na dopolnitev ali pa ju vsaj zaslišati. Toženima strankama tako ni dalo možnosti, da bi dobili pojasnila na svoje pripombe. Poleg tega izvedenka medicinske stroke ni pribavila zdravstvenega kartona tožnika glede njegovih morebitnih predhodnih težav s poškodovanim palcem. Tožnikova pripravljalna vloga z dne 31. 3. 2014 je bila dana po 1. naroku in ker tožniku ni bil dan noben rok za vložitev te vloge, je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Tožnik v zvezi z obstojem subjektivne odgovornosti prvo tožene stranke tudi ni podal ustrezne trditvene podlage. Prvo toženi stranki namreč ni očital, da ga ni usposobila za varno delo, da na delovnem mestu ni izobesila ustreznih navodil za delo in navodil, kako ravnati v primeru odvitja vijaka na stroju, niti da je bilo delovanje varnostnih naprav neustrezno. Sodišče prve stopnje pa je vse navedeno upoštevalo pri določitvi subjektivne odgovornosti in 20 % prispevka tožnika, čeprav glede na tožnikovo trditveno podlago ne bi smelo. Menita, da izobešena pisna pravila, ki jih je tožnik poznal in iz katerih med drugim izhaja, da je med obratovanjem pihalnega avtomata prepovedano poseganje v delovno območje, predpostavljajo večji % tožnikovega prispevka. Če bi namreč tožnik upošteval, kar je zapisano v teh navodilih, ne bi prišlo do poškodbe. Ne strinjata se z dokazno oceno izpovedi zaslišanih prič glede ustnih navodil, ki naj bi jih prvo tožena stranka dala tožniku v zvezi s prepovedjo ustavljanja stroja. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je sledilo le izpovedim tožnika in prič A.A. in B.B., ne pa izpovedim C.C. in D.D., ki sta zanikala, da bi bilo takšno navodilo dano. Ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da škoda, ki nastane zaradi izklopa stroja, ni zanemarljiva. Neutemeljeno je zaključilo, da je prvo toženi stranki obseg proizvodnje pomembnejši od zagotavljanja varnih delovnih razmer. Menita, da bi moralo pritožbeno sodišče, če ne bi sledilo pritožbenim navedbam glede zavrnitve celotnega zahtevka, ovrednotiti tožnikov prispevek k nastanku škode vsaj v višini 70 %.

Pritožujeta se tudi zoper prisojeno višino odškodnine za nematerialno škodo v vseh priznanih postavkah, saj odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem navajata, da bi izvedenka medicinske stroke morala podati objektivno oceno trajanja in intenzitete bolečine in ne subjektivne. Menita, da bi morala znašati višina te postavke največ 4.000,00 EUR. Prav tako je ocena glede strahu pretirana. Pri odločanju o odškodnini za zmanjšanje življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati le začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede skaženosti menita, da je izvedensko mnenje v tem delu pomanjkljivo. Le zapis, da gre za skaženost, ne utemeljuje zahtevka pod to postavko. Fotografije sicer res kažejo na to, da obstaja razlika med palcema obeh rok, vendar ne gre za tako spremembo, ki bi tožnika opravičevala do odškodnine zaradi skaženosti. Priglašata pritožbene stroške.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na dan škodnega dogodka 16. 3. 2011 v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki, pri kateri je opravljal delo strojnika na pihalnem avtomatu .... Na pihalnem avtomatu se je odvil eden od vijakov, tožnik pa si je prizadeval okvaro odpraviti, in sicer tako, da je v času obratovanja pihalnega avtomata segel vanj, da bi privil odviti vijak. Pihalna glava avtomata se je dvignila in mu zagrabila rokavico ter stisnila palec desne roke, ki je ostal v primežu pihalne glave, dokler mu sodelavec ni priskočil na pomoč z zaprtjem ventila za zrak. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od toženih strank zahteval nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 22.500,00 EUR (12.000,00 EUR za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.500,00 EUR za prestani strah, 6.000,00 EUR za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 2.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2011 do plačila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer do višine 15.500,00 EUR ( 8.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR za strah, 4.000,00 EUR za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.500,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti). Ob upoštevanju 20 % prispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka in škode je ugotovilo, da znaša sorazmerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, do katere je tožnik upravičen 12.400,00 EUR. V presežku, tj. za plačilo 10.100,00 EUR, pa je njegov zahtevek zavrnilo.

8. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejstev glede načina delovanja pihalnega avtomata ... oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu E.E. z dne 15. 11. 2014. Toženi stranki sta na izvedensko mnenje v roku 15 dneh od prejema poziva, da se izjavita o izvedenskem mnenju, podali številne pripombe in predlagali določitev novega izvedenca. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da mnenje ni pomanjkljivo, temveč je ustrezno obrazloženo in utemeljeno ter da ni izkazan dvom o pravilnosti podanega mnenja. Ugotovilo je, da se toženi stranki zgolj ne strinjata z izvedenčevimi ugotovitvami in da njuni očitki o pomanjkljivo opravljenem izvedenskem delu niso utemeljeni. Zato predlogu za imenovanje drugega izvedenca varstva pri delu ni ugodilo, temveč je v celoti upoštevalo ugotovitve izvedenca v izdelanem pisnem mnenju. Pri ugotavljanju dejstev, pomembnih za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa se je sodišče prve stopnje oprlo na pisno izvedensko mnenje sodne izvedenke za medicino dr. med. F.F.. Toženi stranki sta tudi na to izvedensko mnenje pravočasno podali pripombe v roku 15 dni, vendar je sodišče prve stopnje mnenje ocenilo kot strokovno, pravilno ter ustrezno utemeljeno, zato je pri odločanju o višini odškodnine ugotovitvam izvedenke v celoti sledilo.

9. Skladno s 1. odstavkom 253. člena ZPP sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Citirana določba torej kot pravilo postavlja zaslišanje izvedenca na obravnavi, kjer poda svoj izvid in mnenje, čeprav se v praksi praviloma izvedencem nalaga izdelava pisnega izvida in mnenja, odvisno od narave spora oz. od njegove zapletenosti, pri čemer pa morajo imeti stranke možnost, da na obravnavi o izvedenskem mnenju razpravljajo. Načelo neposrednosti ni kršeno, kadar sodišče pribavljeno pisno izvedensko mnenje le prebere na obravnavi, če stranke na mnenje niso imele pripomb. Kadar pa stranke pisno izvedensko mnenje grajajo in imajo nanj pripombe ter zahtevajo pojasnila s strani izvedenca o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, kar lahko povzroča dvom o popolnosti in pravilnosti mnenja, je zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta v obravnavani zadevi toženi stranki podali konkretizirane pripombe tako na izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu kot tudi na izvedensko mnenje izvedenke za medicino ter jasno navedli, v katerem delu se ne strinjata z ugotovitvami izvedenca. V vlogi z dne 8. 12. 2014, v kateri sta podali pripombe na izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu, sta med drugim navedli, da je mnenje pomanjkljivo glede vloge ventila ter da izvedenec ni pojasnil, kako je s posegom vijačenja, če se samo ustavi stroj, ne da bi zaprl dovod zraka. Prav tako po njunem mnenju izvedenec ni opisal, če je možno vijačiti ob sproščeni pihalni glavi. Izvedencu nadalje očitata, da bi moral pri obrazložitvi funkcije ventila pojasniti tudi, ali je možno, če bi tožnik izklopil delovanje stroja, ventila pa ne bi zaprl in bi pihalna glava ostala v položaju kot ob ustavitvi, opraviti konkreten poseg tudi ob mirujočem stanju stroja in ne bi bilo potrebno ustaviti dovoda zraka. Pojasnjujeta, da nekontrolirane rotacije ni mogoče enačiti z odvitjem vijaka. Ni jima jasno, kako je izvedenec prišel do zaključka, da prvo tožena stranka ni opravila praktičnega usposabljanja. Iz dokazila o usposabljanju namreč to ne izhaja. Prav tako jima ni jasno, na podlagi česa je izvedenec zaključil, da je delovanje naprave pomanjkljivo. Toženi stranki sta podali tudi konkretizirane pripombe na izvedensko mnenje izvedenke za medicino. V vlogi z dne 7. 8. 2014 sta med drugim navedli, da bi morala izvedenka podati oceno po Fischerjevem sistemu o teži poškodb. Predlagali sta tudi, naj izvedenka vpogleda v zdravstveni karton tožnika, saj je imel že od prej težave s palcem. Od izvedenke sta zahtevali, da pojasni, ali poseg z dne 27. 6. 2011 predstavlja dne 14. 6. 2011 svetovano operativno terapijo za izboljšanje gibljivosti palca. Če namreč to ne predstavlja svetovanega posega, ni mogoče zaključiti, da je bilo narejeno vse potrebno za izboljšanje gibljivosti palca. Toženi stranki sta nadalje podali tudi pripombe v zvezi s fizioterapijami in vrsto dela na katerega se nanaša nezmožnost za delo. Menili sta, da izvedenka ni podala objektivne ocene glede trajanja in intenzitete bolečin, pri čemer bi morala upoštevati tudi izvid kirurga z dne 18. 3. 2011. Glede ocene strahu sta menili, da je pretirana. Ni jima jasno, kako je lahko zaradi poškodbe jagodice in brazgotine prizadeta funkcija cele roke. Poudarjata, da je tožnik še vedno zaposlen na istem delovnem mestu in opravlja enako delo, kar očitno kaže na to, da nima večjih težav. Tudi v zvezi s skaženostjo sta menili, da je mnenje pomanjkljivo.

11. Toženi stranki sta torej že v pripombah na obe izvedeniški mnenji z ustreznimi konkretnimi navedbami izpodbijali ugotovitve obeh izvedencev. Ker bi bile navedene pripombe oziroma vprašanja, ki jih toženi stranki izpostavljata, lahko pomembne za odločitev, bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca seznaniti s temi pripombami in od njiju zahtevati, da mnenji ustrezno (pisno) dopolnita in se opredelita do pripomb oziroma toženima strankama dati možnost, da od izvedencev na zaslišanju na obravnavi zahtevata tudi ustna pojasnila v zvezi s podanima mnenjema. Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca. V skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP se namreč lahko zahteva mnenje drugega izvedenca šele, če se nasprotja, pomanjkljivosti oziroma utemeljen dvom o pravilnosti mnenja ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca. V konkretnem primeru torej ni bilo razloga za postavitev novih izvedencev, bi pa moralo sodišče prve stopnje oba izvedenca seznaniti s pripombami ter toženima strankama dati možnost, da od njiju zahtevata tudi ustna pojasnila v zvezi s podanima mnenjema. S svojim postopanjem je prvostopenjsko sodišče tako kršilo določbo neposrednosti in strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Zaradi navedenega so najmanj preuranjene in zato nepravilne dejanske ugotovitve in posledično pravni zaključki sodišča prve stopnje tako glede odločitve o temelju odškodninske odgovornosti kot tudi glede odločitve o višini prisojene odškodnine za nematerialno škodo. Zato sta obe pritožbi utemeljeni. Kršitev pravil pravdnega postopka v konkretnem primeru tudi pomeni, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 354. in 355. člena ZPP pritožbama ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev ter dopolniti dokazni postopek z zahtevo, da se sodna izvedenca opredelita do pripomb na podani izvedenski mnenji oziroma z zaslišanjem obeh izvedencev ter nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Z zaslišanjem obeh izvedencev bo moralo razčistiti pripombe oziroma sporna vprašanja zlasti glede delovanja pihalnega avtomata ter sporna vprašanja glede opredelitev poškodb, poteka zdravljenja, bolečin, trajanja in intenzivnosti strahu, vpliva na življenjske aktivnosti, ter glede skaženosti. Za ugotovitev, ali je imel tožnik že pred nesrečo težave s palcem na desni roki, bi bilo primerno, da izvedenka medicinske stroke vpogleda tudi v zdravstveni karton tožnika. Pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo je sicer treba upoštevati, da tudi v primeru, če se ugotovi, da je imel tožnik že prej težave s palcem, to na odmero odškodnine ne vpliva bistveno. V skladu s teorijo jajčne lupine (egg skull rule) mora namreč povzročitelj škode oškodovanca vzeti takšnega kot je. Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je del škode posledica njegove posebne preobčutljivosti ali njegovih osebnih lastnosti (v konkretnem primeru morebitnih predhodnih težav s palcem na desni roki). Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko sodišče prve stopnje ponovno odločilo o temelju in višini tožbenega zahtevka.

14. Ker zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja še ni ugotovljen temelj odškodninske odgovornosti, niti škoda, ki je tožniku nastala zaradi posledic poškodbe pri delu z dne 16. 3. 2011, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do vseh obširnih navedb, s katerimi skušajo tožnik in toženi stranki izpodbiti pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tako glede temelja kot tudi višine prisojene odškodnine. Primerjava odškodnine s podobnimi primeri oziroma objavljeno sodno prakso odločanja v podobnih zadevah bo namreč možna šele, ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva, ki vplivajo na temelj in višino odškodnine. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče meni, da tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja (v kolikor dopolnitev dokaznega postopka v novem sojenju ne bo pripeljala do novih ugotovitev glede temelja odškodninske odgovornosti), da je sodišče prve stopnje tožnikov prispevek k nastanku škode v višini 20 % ocenilo previsoko, nikakor pa ne prenizko kot zatrjujeta toženi stranki v pritožbi. Četudi je tožnik poznal pisno navodilo o prepovedi poseganja v stroj v času obratovanja, je ključno, da je ravnal v skladu z ustnim navodilom prvo tožene stranke, tj. da za potrebe vijačenja nikakor ni dovoljeno izklapljanje stroja. Navedeno pomeni, da njegovega prispevka v konkretnem primeru, upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, ni mogoče ovrednotiti v navedeni višini.

15. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).