Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Krivda za nesrečo je obojestranska, ker sta oba udeleženca vozila v nasprotju s prometnimi pravili. Zavarovanec tožeče stranke je znatno prekoračil dovoljeno hitrost, zavarovanec tožene stranke pa je prekršil pravilo prednosti. Glede na težo kršitev je soudeležba zavarovanca tožeče stranke 30 %, zavarovanca tožene stranke 70 %.
Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka Z. T. d.d., M. ..., L. dolžna plačati tožeči stranki Z. M. d.d., C. ..., M. znesek 3.206,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2001 dalje do plačila, v presežku za znesek 3.452,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2001 dalje pa se tožbeni zahtevek zavrne.
V preostalem se pritožba zavrne.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 563,84 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 104,78 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe.
S sodbo opr. št. II Pg 257/2002 z dne 18.4.2006 je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo za znesek 1,097.775,00 SIT z revalorizacijskimi obrestmi od tega zneska od 14.3.2001 do 17.10.2001 in zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 18.10.2001 dalje do plačila, v presežku za 498.136,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2001 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v povrnitev pravdne stroške tožeče stranke v znesku 193.028,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2006 dalje.
Tožena stranka je proti sodbi sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in s svojo sodbo ustrezno spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba meni, da je odločitev prvostopnega sodišča, da je bilo prav ravnanje zavarovanca tožene stranke tisto, ki je ob neustreznem vključevanju v promet odločilno vplivalo na nastanek obravnavane prometne nezgode zmotna. Po mnenju pritožbe je sodišče izvedlo vse potrebne dokaze, pridobilo tudi izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, na čigar mnenje tožena stranka ni imela pripomb, v celoti pa ga je sprejelo tudi prvostopno sodišče. Iz ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke izhaja, da je za nastanek obravnavane prometne nezgode v prvi vrsti odgovoren zavarovanec tožeče stranke, ki je za ta del cestišča s svojim vozilom vozil s hitrostjo, ki je bistveno presegla dovoljeno in tudi primerno hitrost in kar je tudi odločilno, če že ne izključno, vplivalo na nastanek prometne nezgode. Prvostopno sodišče bi zato moralo ob presoji tega primera uporabiti določila člena 178/II Zakona o obligacijskih razmerjih, ne pa, da je kljub temu, da je v celoti povzelo ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroške L. Ž., odločilo, da je bil zavarovanec tožene stranke tisti, ki je v celoti odgovoren za nastanek obravnavane prometne nezgode. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
Odgovor na pritožbo ni bil vložen.
Pritožba je delno utemeljena.
Ob predhodnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje glede po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga mora pritožbeno sodišče opraviti v skladu z določbo čl. 350/II ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da katera od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni podana.
Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v pritožbenem postopku ni sporno. Dejansko stanje je ugotovilo po dokazni oceni izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke inž. Ž. L., ki ga je v celoti povzelo. Ugotovilo je, da zavarovanec tožeče stranke (voznik V.) vozil z osebnim vozilom po glavni cesti I. reda in se je mestu nezgode približeval ob vožnji skozi blagi desni ovinek s hitrostjo 86,2 km/h. Zavarovanec tožene stranke (voznik Š.) se je s stranske ceste, ki se priključi na prednostno cesto z desne strani, gledano v smeri V. vožnje, s tovornim vozilom vključeval v promet na cesto, po kateri je vozil V. in je ob tem zavijal levo. Pred robom prednostne ceste se ni zaustavil in je ob zavijanju vozil s hitrostjo okrog 20 km/h. Voznik V. je na zaznavo nevarne situacije reagiral s spremembo smeri vožnje proti levi in z močnim zaviranjem, vendar je s sprednjim levim delom trčil v levi bočni del tovornega vozila, ki je bilo ob trčenju v fazi zavijanja proti levi. Vidljivost za oba voznika je bila okrog 120 m. Voznik osebnega vozila bi ob reagiranju z močnim zaviranjem na istem mestu, kjer je dejansko pričel z reagiranjem lahko do mesta trčenja svoje vozilo zaustavil pri hitrosti vožnje do 78 km/h, če pa bi vozil v okviru omejitve hitrosti, torej s hitrostjo do 60 km/h, mu za preprečitev nezgode ne bi bilo potrebno niti zavirati, saj bi se tovorno vozilo že pred tem, ko bi osebno vozilo brez zaviranja pripeljalo do področja križišča, v celoti umaknilo s prometnega pasu, ki je namenjen vožnji vozilom, ki vozijo v smeri vožnje osebnega vozila. Do nezgode ne bi prišlo, če bi se voznik tovornega vozila pred tem, ko je pričel z vključevanjem v promet na prednostno cesto, pred robom le-te zaustavil in bi se prepričal, če v vidnem polju ni prihajajočih vozil. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo prav ravnanje zavarovanca tožene stranke ob neustreznem vključevanju v promet tisto, ki je odločilno vplivalo na nastanek nezgode. Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje s tako odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo. V času škodnega dogodka je bil še v veljavi Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki v čl. 178 ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Ta v II. odst. določa, da pri nesreči premikajočih se motornih vozil, če je zanjo krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. V skladu z dol. čl. 178 ZOR glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče zaključuje, da je krivda za nesrečo obojestranska, saj sta oba udeleženca vozila napačno, v nasprotju s predpisi o varnosti cestnega prometa. Zavarovanec tožeče stranke je z vožnjo prekoračil dovoljeno hitrost 60 km/h in je vozil s hitrostjo 86,2 km/h, zavarovanec tožene stranke pa je z vključevanjem z neprednostne na prednostno cesto prekršil pravilo prednosti, ki je eno temeljnih pravil varnosti cestnega prometa. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je glede na težo kršitve zavarovanca tožene stranke njegov delež odgovornosti za nastalo nezgodo in s tem škodo večji, kot pa delež zavarovanca tožeče stranke in da znaša tako delež zavarovanca tožeče stranke za nastalo škodo 30 % in zavarovanca tožene stranke 70 %.
Pritožbeno sodišče je tako ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke prispeval k nastanku škodnega dogodka v višini 70 % oz. zavarovanec tožeče stranke v višini 30 %, zato je glede na določbo čl. 178/II ZPP odločilo o višini tožbenega zahtevka glede na sorazmerje krivde obeh udeležencev prometne nezgode. Ob delni ugoditvi pritožbe je zato, upoštevajoč stopnjo krivde obeh udeležencev prometne nezgode (zavarovancev pravdnih strank) odločitev o višini priznanega oz. nezavrnjenega tožbenega zahtevka spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (čl. 358/IV ZPP).
Glede na spremembo tožbe je pritožbeno sodišče moralo v skladu z določbo čl. 165 ZPP tudi ponovno odločiti o višini pravdnih stroškov pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 193.028,00 SIT, glede na spremembo sodbe pa gre tožeči stranki od prvotno priznanih pravdnih stroškov le še 70 %, to je 563,84 EUR. Od tako odmerjenih stroškov gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti šele od odločitve sodišča druge stopnje.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 104,78 EUR. Od s pritožbo priglašenih stroškov tožene stranke je bilo glede na v pritožbenem postopku sporno vrednost 4.581,00 EUR (prej 1,097.775,00 SIT) v skladu z odvetniško tarifo za sestavo pritožbe priznati le 375 točk, 20 % DDV na storitve ter takso na pritožbo 142,71 EUR (prej 34.200,00 SIT). Tožena stranka je s pritožbo uspela s 30 % in je do povrnitve pritožbenih stroškov upravičena le v sorazmerju s pritožbenim uspehom (čl. 154 ZPP v zvezi s čl. 165 ZPP).