8. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A., odvetnik v Ž., na seji senata 22. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1306/2005 z dne 11. 5. 2006 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah št. K 37/2001 z dne 14. 9. 2004 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Odvetnik A. A. je v imenu B. B. iz Z. vložil ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo. Z izpodbijano sodbo je bil B. B. spoznan za krivega kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) ter dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen enega leta in enega meseca zapora, vanjo pa vštet pripor.

2.Pritožnik navaja, da so bile v kazenskem postopku kršene pravice iz 2., 14., 15., 19., 20., 22., 23., 28., 29. in 30. člena Ustave in da vlaga ustavno pritožbo v "dveh delih". V "prvem delu" jo vlaga na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) zoper drugostopenjsko in prvostopenjsko sodbo zaradi nevročitve drugostopenjske sodbe. Predlaga, naj Ustavno sodišče v delu, v katerem uveljavlja kršitev pravnih jamstev (29. člen Ustave), načela zakonitosti (28. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave), odloči tudi glede neupravičenega pripora, ki naj bi ga po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) odredila sodnica Okrajnega sodišča s sklepom št. K 37/2001 z dne 16. 4. 2004, Višje sodišče pa naj bi s "sodbo" št. II Kp 158/2004 z dne 21. 4. 2004 ugotovilo, da zakonski pogoji zanj niso obstajali. Pritožnik navaja, da vlaga v "drugem delu" ustavno pritožbo zoper obe sodbi in sodbo Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi drugih kršitev ustavnih pravic v kazenskem postopku, ki bodo "domnevno posledično" nastopile s to odločitvijo. Pritožnik navaja, da sodišče obsojencu ni vročilo drugostopenjske sodbe, o njej je bil obveščen s pozivom na prestajanje zaporne kazni. Zato naj bi šele potem vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožnik predlaga začasno zadržanje izpodbijane sodbe, saj naj bi bila nevročitev drugostopenjske sodbe očitna kršitev ustavnih pravic obsojenca, nastop zaporne kazni pa bi pomenil zanj nastanek nenadomestljive škode.

3.Odvetnik ustavni pritožbi ni priložil pooblastila, ki bi se nanašalo na vložitev ustavne pritožbe. Ker odvetnik ni predložil takega pooblastila, je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

4.Ustavno sodišče odvetnika ni pozvalo na predložitev pooblastila za zastopanje pred Ustavnem sodiščem, ker ustavna pritožba zaradi neizčrpanosti pravnih sredstev kot procesne predpostavke in neizpolnitve pogojev za predčasno obravnavo ustavne pritožbe ne bi bila dopustna in bi jo bilo treba zavreči. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se namreč ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, po drugem odstavku istega člena pa lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Odvetnik zgolj s trditvijo, da obsojencu ni bila vročena drugostopenjska sodba, ne izkaže očitnosti zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. Po prvem odstavku 396. člena ZKP vroča strankam sodbe sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje. Za vročanje obdolžencu veljajo določbe 120. člena ZKP, ki omogočajo tudi nadomestno vročitev v primerih, ko osebna vročitev ni možna. Za kakšen primer je šlo v obravnavanem primeru, iz ustavne pritožbe ni razvidno. Zato o očitnosti kršitve, to je kršitve prepoznavne na prvi pogled, ni mogoče govoriti. Ker eden od dveh kumulativno predpisanih pogojev za predčasno obravnavo ustavne pritožbe ni izpolnjen, bi bilo treba ustavno pritožbo zavreči. Ustavne pritožbe pa tudi ni mogoče vložiti predčasno "iz previdnosti" tako, da bi o njej Ustavno sodišče odločalo šele po odločitvi o zahtevi za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče odvetnika tudi ni pozvalo na pojasnitev ustavne pritožbe v delu glede pripora in na predložitev posamičnih aktov, ki bi se nanašali nanj. Glede na navedbo ustavne pritožbe, da je že drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da za pripor niso obstajali zakonski pogoji, je upravičeno predvidevati, da sklep o priporu ni postal pravnomočen. Tako tudi za vložitev ustavne pritožbe zoper sklep o priporu ne bi bile izpolnjene procesne predpostavke.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer