Jedro

Tožeča stranka odločitve sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na sklenitev najemne pogodbe ne izpodbija, zato je ta odločitev postala pravnomočna. Ker tožnici zasedata stanovanje brez ustrezne pravne podlage, so navedbe, ki jih v pritožbi navajata, brezpredmetne za odločitev o tožbenem zahtevku, ki ga izpodbijata, odločitev sodišča, da sta dolžni na podlagi 111. člena SZ-1 izprazniti in izročiti lastniku stanovanja, pa pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se delna sodba v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Tožbeni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe je pravnomočno zavrnjen, ker ga tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija. V pritožbenem postopku tako ostaja sporno le še vprašanje, ali sta tožnici dolžni v roku petnajstnih dni izprazniti podstrešno stanovanje, posamezen del stavbe št. ..., v stavbi št. ..., k. o. X, v izmeri 33,91 m2, na naslovu ..., in ga prostega oseb in stvari izročiti lastniku nepremičnine D., d. o. o., v petnajstih dneh pod izvršbo.

2. Tožnici izpodbijata odločitev v I. točki izreka sodbe iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi pritožbe navajata, da iz izvedenega dokaznega postopka sledi, da sta se v zakonskem roku 30 dni od smrti najemnika zglasili pri lastniku stanovanja, da bi zadevo uredili tako, da bi ostali v stanovanju in zanj še naprej plačevali najemnino, zato roka, v katerem bi lahko zahtevali sklenitev pogodbe, zato nista zamudili.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka odločitve sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na sklenitev najemne pogodbe ne izpodbija, zato je ta odločitev postala pravnomočna. Ker tožnici zasedata stanovanje brez ustrezne pravne podlage, so navedbe, ki jih v pritožbi navajata, brezpredmetne za odločitev o tožbenem zahtevku, ki ga izpodbijata, odločitev sodišča, da sta dolžni na podlagi 111. člena Stanovanjskega zakona – 1 izprazniti in izročiti lastniku stanovanja, pa pravilna.

5. Zgoraj navedenemu pritožbeno sodišče še dodaja, da se je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku opredelilo do vseh relevantnih trditev in dokazov in sprejelo prepričljiv zaključek, da je bila A. A. tista, ki je na lastnika stanovanja 28. 8. 2010 naslovila dopis, v katerem je izražala pričakovanje, da bo kot član družine obravnavana pod istimi pogoji, kot je bil prej njen oče, in se obenem zanimala tudi za odkup stanovanja. Ko je tožena stranka v dopisu s 3. 9. 2010 zavrnila sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino, je lastniku stanovanja sporočila, da bo po cenitvi stanovanja sprejela odločitev, ali se bo odločila za profitno najemnino ali za odkup stanovanja. Ker je bila v nadaljevanju pasivna in ni pokazala nobene aktivnosti v smeri sklenitve najemne pogodbe ali odkupa stanovanja niti ni plačevala najemnine, jo je lastnik stanovanja 21. 10. 2010 pozval, naj se iz stanovanja izseli in mu ga izpraznjenega izroči. Po tem dogodku se je tožnica B. B. prvič pojavila v pisni vlogi kot tista, ki zahteva sklenitev najemne pogodbe, a še to brez določne opredelitve, ali naj bi bila najemnica ona osebno, ali pa njena hči A. A. Tudi po tem datumu je lastnik stanovanja A. A. poslal v podpis najemno pogodbo, kar je ta zavrnila, ker je bila v njej vsebovana tržna najemnina. Slednje tudi pritožbeno sodišče napotuje na zaključek, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da B. B. ki je sklenitev najemnega razmerja uveljavljala sodno, ni uspela izpolniti vseh pogojev iz 109. člena SZ-1. Zahteve na sklenitev pogodbe ni podala pravočasno v devetdesetih dneh od smrti najemnika (18. 5. 2010), ampak jo je podala šele 28. 10. 2010, kar je prepozno. Vsega navedenega se očitno zaveda tudi tožnica A. A., ker odločitve o zavrnitvi zahtevka, na sklenitev najemne pogodbe, ne izpodbija (II.).

6. Ker pritožbeno sodišče tudi ne najde tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano I. točko izreka (353. člen ZPP).

7. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).