Jedro

Zaposlitev delavke za določen čas iz naslova povečanega obsega dela je v nasprotju z zaključkom sodišča, da je toženka izvajala organizacijske ukrepe in zmanjševala število usklajevalcev osebne asistence. Kaže na to, da potreba po delu na delovnem mestu tožnika vendarle ni prenehala. Na tak zaključek nima nobenega vpliva okoliščina, da je navedena delavka D. D. v okviru enakega delovnega mesta usklajevalec osebne asistence II opravljala druge delovne naloge kot tožnik. Toženka namreč ni zatrjevala, da bi šlo za delovne naloge, ki niso spadale med naloge delovnega mesta usklajevalec osebne asistence II, tožnik pa je izrecno izpovedal, da je šlo za delovne naloge, ki so jih od začetka opravljali usklajevalci sami (nato pa jih je v letih 2022 in 2023 prevzela D. D.). Zato ni nobenega razloga, da teh delovnih nalog ne bi opravljal tožnik oz. da ne bi bilo opravljanje teh nalog v okviru organizacije poslovanja (ponovno) odrejeno tožniku, v kolikor ni bilo (toliko) potreb po opravljanju dela z uporabniki osebne asistence, kar je v okviru tega delovnega mesta do odpovedi nesporno opravljal tožnik. Toženka, na kateri je bilo s tem v zvezi dokazno breme (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) ni uspela dokazati obstoja utemeljenega organizacijskega in ekonomskega razloga za tožniku podano odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi onemogočala nadaljevanje dela tožnika pri toženki pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Z nasprotnim zaključkom je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba - spremeni v točki I/1 izreka tako, da v tem delu na novo glasi: "1. Delovno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 3. 2023 ni zakonito prenehalo." - v preostalem delu (točka I/2, 3, 4 in točka II izreka) se izpodbijana sodba razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 3. 2023 nezakonita in se razveljavi. Posledično je zavrnilo zahtevek za reparacijo za čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od 12. 5. 2023 do 17. 7. 2023 ter za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem 17. 7. 2023 in plačilo denarnega nadomestila (pravilno: povračila) v višini 22.390,17 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (vse I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami), ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni in med seboj v nasprotju, nasprotje pa je tudi med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenih dokazov, in med samimi temi dokazi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka z negativnim stanjem v bilanci stanja za leto 2022 izkazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga. Med strankama ni bilo sporno, da se število uporabnikov ni zmanjšalo, zato je še naprej obstajala obveznost zaposlovati enako število usklajevalcev osebne asistence. Tožnik je izpostavil, da do izgub prihaja zaradi preštevilčnega administrativnega in podpornega osebja toženke, ki finančno bremeni sektor osebne asistence, česar toženka ni prerekala. Sodišče tega ni raziskovalo in se do navedenega ni opredelilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v tem delu v celoti neugotovljeno, podana pa je tudi bistvena kršitev pravil postopka, saj sodba o tem nima razlogov. Sodišče je nekritično sledilo izpovedim prič, ki so še vedno zaposlene pri toženki (npr. A. A.), izpovedi ostalih pa prezrlo (priča B. B.) oz. pričo štelo za neverodostojno zaradi njene zveze s tožnikom (priča C. C.). Kot zmoten graja zaključek sodišča prve stopnje, da je pri toženki podan organizacijski razlog, saj je bil edini organizacijski ukrep odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, toženka pa sploh ni zmanjšala števila usklajevalcev osebne asistence, temveč je tožnika dejansko nadomestila z delavko D. D., ki je pred tem opravljala delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz naslova povečanega obsega dela na istem delovnem mestu kot tožnik. Sodišče je v nasprotju z vsemi listinskimi dokazi zaključilo, da je ta delavka opravljala druga dela. Zaposlitev delavke za določen čas iz naslova povečanega obsega dela je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je toženka izvajala organizacijske ukrepe in zmanjševala število usklajevalcev osebne asistence. Kaže na to, da potreba po delu na delovnem mestu tožnika ni prenehala, drugačen zaključek sodišča je v nasprotju z listinskimi dokazi, razlogi obrazložitve pa so si nasprotujoči. S tem v zvezi je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Napačno je zaključilo, da plača usklajevalca osebne asistence ni upravičen strošek po Zakonu o osebni asistenci (ZOA; Ur. l. RS, št. 10/2017 s spremembami in dopolnitvami) in 100 % financirana s strani ministrstva, zato do izgube iz tega naslova ne more priti. Sodišče je v nasprotju s predpisi med seboj enačilo tako izvajalce osebne asistence, podporno osebje in usklajevalce osebne asistence. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog tožnika na predložitev poročil, ki so se pošiljala ministrstvu, iz katerih bi bilo razvidno, koga vse je toženka navajala kot usklajevalca osebne asistence. Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je bila D. D. zaposlena na istem delovnem mestu kot tožnik, usklajevalec osebne asistence II z enakim opisom del in nalog po pogodbi o zaposlitvi in aktu o sistemizaciji ter da jo je toženka ves čas poročala ministrstvu kot usklajevalko osebne asistence. Za ta postopek je bistvenega pomena ne le, kakšno konkretno delo je v okviru del in nalog usklajevalca osebne asistence D. D. opravljala, ampak ali ta dela sodijo v okvir del in nalog usklajevalca osebne asistence in iz katerega naslova je bila financirana zaposlitev D. D. Toženka je s tem, ko je tožniku 9. 3. 2023 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, 24. 3. 2023 pa z D. D. sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga povečanega obsega dela, sama izkazala, da potreba po delu usklajevalca osebne asistence II ni prenehala in je na dan 24. 3. 2024 še vedno obstajala. Že sama sklenitev te pogodbe brez izvedbe drugih dokazov jasno kaže, da je bila odpoved nezakonita. Čeprav je sodišče ugotovilo, da je naloge, zajete v opisu del na delovnem mestu usklajevalec osebne asistence II, vodja razporedila med več zaposlenih, tako da je D. D. opravljala le določen del nalog, enako pa tudi tožnik, to še ne pomeni, da ni šlo za ista dela, ki jih je prej opravljal tudi tožnik. Glede na vse navedeno je po prepričanju tožnika podana mu odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo izpostavlja neutemeljenost pritožbenih navedb in se smiselno zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Navedeni preizkus je pokazal, da izpodbijana sodba vsebuje dovolj jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. O odločilnih dejstvih tudi ni podano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin oziroma zapisnikov, kot v pritožbi neutemeljeno izpostavlja tožnik. Glede na pravilno ugotovljeno relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za sprejeto odločitev, pa je sodišče prve stopnje z zaključkom, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega organizacijskega in ekonomskega razloga za tožniku podano odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela tožnika pri toženki pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas zaposlen na delovnem mestu usklajevalec osebne asistence II. Toženka mu je 9. 3. 2023 pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga, natančneje iz ekonomskega in organizacijskega razloga.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka po oceni izvedenih dokazov presodilo, da je toženka zaradi slabega finančnega položaja na področju osebne asistence (v letu 2022 je imela 107.888 EUR izgube - priloga B4 ter negativen presežek iz izvajanja dejavnosti osebne asistence v višini 82.329,13 EUR - poročilo pooblaščenega revizorja v prilogi B1) ter opozorila pristojnega ministrstva, da zaposluje preveč usklajevalcev osebne asistence, sprejela odločitev, da zmanjša število zaposlenih tako, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi. Delo tožnika pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi je tako po ugotovitvi sodišča prve stopnje postalo nepotrebno. Neutemeljena je pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni raziskovalo utemeljenosti tožnikovega očitka, da do izgub na področju osebne asistence prihaja zaradi preštevilčnega administrativnega in podpornega osebja toženke, ki finančno bremeni sektor osebne asistence, česar naj toženka niti ne bi prerekala. Iz navedb med postopkom sicer izhaja, da glede tega stranki vendarle nista tako enotni, kot poskuša prikazati tožnik. Vendar tudi v kolikor bi to držalo in razlogi za slab finančni položaj na področju osebne asistence med strankama ne bi bili sporni, to še ne pomeni, da ekonomski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bili podani, temveč nasprotno, da je njihov obstoj med strankama nesporen. Tožnik pa se s pritožbenimi navedbami v tej smeri zmotno zavzema za to, da bi se sodišče lahko spuščalo v presojo pravilnosti načina, na katerega se je toženka odločila spopadati z ekonomskimi razlogi za odpoved. V tem smislu od sodišča prve stopnje neutemeljeno pričakuje presojo, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku učinkovito sredstvo za odpravo slabega finančnega položaja na področju osebne asistence in s tem za razrešitev ekonomskih okoliščin pri toženki ali pa bi se morala le-ta, kot je razumeti pritožbo tožnika, ekonomskih težav lotiti pri vzroku, kot ga dojema tožnik, torej preštevilčnem administrativnem in podpornem osebju, ki področje osebne asistence finančno obremenjuje. Odločitev glede tega pa ni v pristojnosti sodišča, temveč spada v polje svobodne gospodarske pobude, ki je pridržana delodajalcu. Čeprav ta ni absolutna in neomejena, je še vedno dovolj široka, da delodajalcu načeloma prepušča možnost izbire učinkovitega načina za razrešitev obstoječih ekonomskih težav. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve procesnih določb, ki naj bi ju storilo sodišče prve stopnje s tem, ko ni raziskovalo izvora ekonomskih razlogov za odpoved tožniku in posledično razlogov s tem v zvezi ni navajalo. V povezavi z obrazloženim je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika na predložitev poročil, ki so se pošiljala ministrstvu, iz katerih bi bilo razvidno, koga vse je toženka navajala kot usklajevalca osebne asistence, saj navedeni podatki za odločitev niso bili relevantni. V pritožbi izpostavljeno pojasnilo tožnika, da je delo usklajevalcev osebne asistence 100 % financirano s strani ministrstva, zato do izgube iz tega naslova ne more priti, ne more biti utemeljeno že glede na opozorilo pristojnega ministrstva, da toženka zaposluje preveč usklajevalcev osebne asistence (priloga B2), ki ga je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje (11. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Iz slednjega izhaja, da 100 % financiranje dela velja le za ustrezno število usklajevalcev osebne asistence, ne pa za primer, ko je minimalno število usklajevalcev preseženo (torej za zaposlitve večjega števila, kot je minimalni pogoj).

8. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je toženka v relevantnem obdobju na delovno mesto z enakim nazivom, na katerem je bil zaposlen tožnik, torej na delovno mesto usklajevalec osebne asistence II, zaposlila drugo delavko, D. D. Slednja je bila najprej zaposlena za določen čas za obdobje od 12. 4. 2022 do 31. 3. 2023, nato na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 1. 4. 2023 do 30. 9. 2023, sledila je zaposlitev na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 10. 2023 dalje. Sodišče prve stopnje je ob tem zaključilo, da je toženka uspela dokazati, da navedena delavka, zaposlena na enakem delovnem mestu kot tožnik, ni opravljala enakega dela kot tožnik, torej dela z uporabniki osebne asistence, temveč je opravljala usposabljanje zaposlenih, pomagala pri poročilih za ministrstvo in urejala E. Kljub temu je utemeljena pritožbena graja, da že navedena okoliščina zaposlitve druge delavke na enakem delovnem mestu v relevantnem obdobju kaže na to, da potreba po delu tožnika na tem delovnem mestu ni prenehala. Tožnik pomenljivo izpostavlja, da je toženka prav v času, ko je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi (9. 3. 2023), za enako delovno mesto z drugo delavko D. D. sklenila (že drugo zaporedno) pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Še pred tem, ko ji je pogodba o zaposlitvi za določen čas od 12. 4. 2022 do 31. 3. 2023 (priloga B13) s potekom časa prenehala, je z njo sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga povečanega obsega dela za naslednje (zvezno) obdobje od 1. 4. 2023 do 30. 9. 2023 (priloga B12) za enako delovno mesto usklajevalec osebne asistence II in to v istem mesecu, ko je tožniku za to delovno mesto odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da že navedene dejanske okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (18. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), dokazujejo, da potreba po delu tožnika pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni prenehala in je nasproten prvostopni zaključek materialnopravno zmoten. Čeprav ima delodajalec z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude - v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog - ta ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo prav skozi določbo drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami)1. Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca, ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbo o zaposlitvi zaposlenemu zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakem delovnem mestu zaposluje novega delavca za določen čas oz. z njim sukcesivno sklepa novo (nadaljnjo) pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ni nepomembna. Kadar se delodajalec odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja, ima ohranitev zaposlitve delavcev načeloma prednost tudi pred zagotavljanjem dela delavcev, zaposlenih za določen čas, ki jim zaradi poteka časa pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha.2

9. Glede na zgoraj izpostavljeno je zato utemeljena pritožbena graja, da je zaposlitev delavke za določen čas iz naslova povečanega obsega dela v nasprotju z zaključkom sodišča, da je toženka izvajala organizacijske ukrepe in zmanjševala število usklajevalcev osebne asistence. Kaže na to, da potreba po delu na delovnem mestu tožnika vendarle ni prenehala. Na tak zaključek nima nobenega vpliva okoliščina, da je navedena delavka D. D. v okviru enakega delovnega mesta usklajevalec osebne asistence II opravljala druge delovne naloge kot tožnik. Toženka namreč ni zatrjevala, da bi šlo za delovne naloge, ki niso spadale med naloge delovnega mesta usklajevalec osebne asistence II, tožnik pa je izrecno izpovedal, da je šlo za delovne naloge, ki so jih od začetka opravljali usklajevalci sami (nato pa jih je v letih 2022 in 2023 prevzela D. D.). Zato ni nobenega razloga, da teh delovnih nalog ne bi opravljal tožnik oz. da ne bi bilo opravljanje teh nalog v okviru organizacije poslovanja (ponovno) odrejeno tožniku, v kolikor ni bilo (toliko) potreb po opravljanju dela z uporabniki osebne asistence, kar je v okviru tega delovnega mesta do odpovedi nesporno opravljal tožnik. Glede na to, da je opravljanje dela na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZDR-1 temeljna obveznost delavca, ki mora upoštevati tudi zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1), tudi ne more biti upošteven argument toženke, da tožnik ni izrazil želje po opravljanju drugega dela, ki ga je nato opravljala delavka D. D. Glede na to, da je šlo za delo v okviru delovnega mesta usklajevalec osebne asistence II (toženka ni zatrjevala drugače), tožnikova želja v tej smeri ni bila pomembna, v primeru njegove odklonitve takega dela pa bi imela toženka možnost uporabe drugih delovnopravnih sankcij.

10. Po vsem obrazloženem sodišče druge stopnje zaključuje, da toženka, na kateri je bilo s tem v zvezi dokazno breme (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) vendarle ni uspela dokazati obstoja utemeljenega organizacijskega in ekonomskega razloga za tožniku podano odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi onemogočala nadaljevanje dela tožnika pri toženki pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Z nasprotnim zaključkom je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

11. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je odločilo, da delovno razmerje med tožnikom in toženko na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 3. 2023 ni zakonito prenehalo.

12. V posledici takšne odločitve je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o preostalem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na spor o prenehanju delovnega razmerja, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, še ni ugotavljalo dejanskega stanja, ki se nanaša na reparacijski zahtevek, prav tako ni ugotavljalo relevantnih dejstev, ki se nanašajo na predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1, ki ga je posledično uveljavljal tožnik. Sodišče druge stopnje ne more samo dopolniti postopka v tej smeri, ker bi dokazni postopek v zvezi s temi zahtevki izvajalo prvič. To ni namen pritožbenega postopka, ki je v preizkusu odločitve, katero sprejme sodišče prve stopnje. Če bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva v zvezi s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi prvič obravnavalo sodišče druge stopnje, bi bilo to v nasprotju z namenom pritožbene obravnave. Z razveljavitvijo dela izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 "Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi." 2 Podobno sodba VDSS Pdp 483/2020 z dne 13. 5. 2021, tudi VSRS sklep VIII Ips 82/2017 z dne 19. 12. 2017.