Jedro

Ugovore zoper tožbeni zahtevek temelječ na dejstvih, podprtih z dokazi, mora tožena stranka utemeljiti z navedbo konkretnih dejstev, navedbe pa podpreti z dokazi. Ta zahteva ni prevalitev dokaznega bremena na toženo stranko ampak izpolnitev 219. člena ZPP (iz leta 1977).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP iz leta 1977. Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 4.754.920,00 SIT s pripadki, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodbi sodišč prve in druge stopnje izčrpno obrazlagata, zakaj dolguje tožena stranka tožeči stranki najemnino za poslovni prostor v znesku, ki je bil z izpodbijano sodbo pravnomočno prisojen tožeči stranki. Sklicujeta se na najemno pogodbo, sklenjeno med strankama spora, zlasti na njen 4. člen, ki poleg začetne najemnine določa tudi merila za njeno spreminjanje, in na račune, s katerimi je tožeča stranka zaračunala toženi stranki najemnino za posamezne mesece. Vse te listine so v spisu. Pavšalnih ugovorov tožene stranke, da po svoji knjigovodski evidenci tožeči stranki ne dolguje ničesar ter da ni razvidno, kako in na kakšni podlagi je tožeča stranka izračunala višino tožbenega zahtevka, jima ni bilo treba bolj izčrpno zavrniti, kot sta to storili. Tožena stranka je imela za kontrolo pravilnosti zaračuna najemnine enake podatke kot tožeča (najemno pogodbo in vtoževane račune). Zato imata obe sodišči prav, da bi morala ona z uporabo meril iz 4. člena najemne pogodbe na podlagi svojih izračunov z zatrjevanjem ustreznih dejstev in njihovim dokazovanjem izpodbijati pravilnost izračunov tožeče stranke. Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkanja razlogov v sodbah in nepravilne prevalitve dokaznega bremena na toženo stranko, zato ni. Glede na revizijski očitek nepravilne prevalitve dokaznega bremena na toženo stranko revizijsko sodišče samo še opozarja, da sploh ne gre za prevalitev dokaznega bremena na toženo stranko, ampak za opozorilo toženi stranki na opustitev njene dolžnosti, da navede dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožeče stranke (219. člen ZPP).

V čem je zaznati zmotno uporabo materialnega prava, tožena stranka ni povedala. Glede na dolžnost, ki mu jo nalaga 386. člen ZPP, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje na ugotovljeni dejanski stan materialno pravo pravilno uporabili, v postopku pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je, glede na vse navedeno, revizijo tožene stranke zavrnilo.