Jedro

27. člen ZOZP določa možnost vložitve odškodninskega zahtevka za povrnitev škode zoper Slovensko zavarovalno združenje le v primeru, če je bila oškodovancu povzročena škoda v Republiki Sloveniji. Ko govori citirano določilo o kraju povzročitve škode, torej govori o kraju, kjer je nastal vzrok za nastalo škodo, torej škodni dogodek, ne pa o kraju, kjer je nastala škodljiva posledica škodnega dogodka.

Nesprejemljivo je sklicevanje na 23. člen ZOZP kot podlago za uveljavljanje predmetnega tožbenega zahtevka zoper toženo stranko. Navedeno določilo govori o obveznosti za povrnitev škode odgovornostne zavarovalnice in subsidiarne obveznosti Slovenskega zavarovalnega združenja (primerjaj 2. odstavek 4. člena ZOZP), če odgovornostna zavarovalnica svoje obveznosti iz sklenjene zavarovalne pogodbe ne bi izpolnila. Definicijo odgovornostne zavarovalnice pa podaja 1a. člen ZOZP v 6. točki 1. odstavka. To je zavarovalnica, pri kateri je imel sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti lastnik vozila, s katerim je bila povzročena nesreča. Na drugačno presojo ne more vplivati niti dejstvo, da je nemški nacionalni zavarovalni biro podpisnik multinacionalnega garancijskega sporazuma, saj je slednji v smislu določb ZOZP po 8. točki 1. odstavka 1a. člena sporazum, ki ga med seboj sklenejo nacionalni zavarovalni biroji članic Evropskega gospodarskega prostora in drugih pridruženih držav in po katerem vsak nacionalni zavarovalni biro jamči za škode, ki nastanejo na njegovem ozemlju z uporabo vozil, ki izvirajo z ozemlja druge države podpisnice sporazuma, ne glede na to, ali so taka vozila zavarovana ali ne. Tudi multilateralni sporazum torej opredeljuje jamčevanje za škodo tistih nacionalnih zavarovalnih birojev, na katerih ozemlju je bila povzročena škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške, dolžan pa je toženi stranki povrniti 411,23 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

: Prvostopenjsko sodišče je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 2.880.000,00 SIT (sedaj 12.018,03 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2005 dalje do plačila (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 762,25 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da je do škodnega dogodka – prometne nesreče prišlo v Ukrajini, zaradi česar tožena stranka ne odgovarja za škodo, nastalo tožeči stranki, ker bi bila tožena stranka po 26. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) pasivno legitimirana za povračilo škode le v primerih, če bi prišlo do škodnega dogodka na ozemlju Republike Slovenije z vozilom, registriranim v tujini.

Takemu razlogovanju pritožnik oporeka s trditvijo, da je podlaga za pasivno legitimacijo tožene stranke podana tako v 27. členu, kot tudi v 23. členu ZOZP. Sklicevanje pritožnika na citirani določili pa je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Tudi 27. člen ZOZP namreč določa možnost vložitve odškodninskega zahtevka za povrnitev škode zoper Slovensko zavarovalno združenje le v primeru, če je bila oškodovancu povzročena škoda v Republiki Sloveniji. Ko govori citirano določilo o kraju povzročitve škode, torej govori o kraju, kjer je nastal vzrok za nastalo škodo, torej škodni dogodek, ne pa o kraju, kjer je nastala škodljiva posledica škodnega dogodka. Ker ni sporno, da je do prometne nesreče, torej do škodnega dogodka prišlo na ozemlju Ukrajine, 27. člen ZOZP ne more biti podlaga za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko.

Nesprejemljivo je tudi sklicevanje na 23. člen ZOZP kot podlago za uveljavljanje predmetnega tožbenega zahtevka zoper toženo stranko. Navedeno določilo govori o obveznosti za povrnitev škode odgovornostne zavarovalnice in subsidiarne obveznosti Slovenskega zavarovalnega združenja (primerjaj 2. odstavek 4. člena ZOZP), če odgovornostna zavarovalnica svoje obveznosti iz sklenjene zavarovalne pogodbe ne bi izpolnila. Definicijo odgovornostne zavarovalnice pa podaja 1a. člen ZOZP v 6. točki 1. odstavka. To je zavarovalnica, pri kateri je imel sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti lastnik vozila, s katerim je bila povzročena nesreča. Iz tožnikovih lastnih pritožbenih trditev pa izhaja, da je prometno nesrečo (v Ukrajini) povzročil voznik, katerega vozilo je bilo zavarovano pri zavarovalnici A.A. iz Nemčije, torej je slednja odgovornostna zavarovalnica in ne morda katera od zavarovalnic, ki bi bile članica tožene stranke. Na drugačno presojo ne more vplivati niti dejstvo, da je nemški nacionalni zavarovalni biro podpisnik multinacionalnega garancijskega sporazuma, saj je slednji v smislu določb ZOZP po 8. točki 1. odstavka 1a. člena sporazum, ki ga med seboj sklenejo nacionalni zavarovalni biroji članic Evropskega gospodarskega prostora in drugih pridruženih držav in po katerem vsak nacionalni zavarovalni biro jamči za škode, ki nastanejo na njegovem ozemlju z uporabo vozil, ki izvirajo z ozemlja druge države podpisnice sporazuma, ne glede na to, ali so taka vozila zavarovana ali ne. Tudi multilateralni sporazum torej opredeljuje jamčevanje za škodo tistih nacionalnih zavarovalnih birojev, na katerih ozemlju je bila povzročena škoda.

Pritožnik v pritožbi niti ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da mu je navedeno škodo plačala zavarovalnica B.B. kot pooblaščenec nemške zavarovalnice A.A. za obravnavanje odškodninskih zahtevkov in ne kot zavezanec na temelju lastne odgovornosti, zmotno pa meni, da je zato, ker kot pooblaščenec (nemške odgovornostne zavarovalnice) za obravnavanje odškodninskih zahtevkov takega zahtevka tožečih strank ni hotela izplačati, podana sedaj pasivna legitimacija tožene stranke. Za tako sklepanje ni namreč nobene pravne podlage v določbah ZOZP, niti v drugih predpisih.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali na neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer 60,09 EUR sodne takse za odgovor, nagrado in materialne stroške pooblaščenca za sestavo odgovora na pritožbo v znesku 351,19 EUR (625 točk za sestavo odgovora na tožbo, 12,5 točk za materialne stroške x 0,459 EUR + 20 % DDV), skupno torej 411,23 EUR.