Jedro

V skladu z drugim odstavkom 108. člena ZDR-1 pripada delavcu odpravnina v višini ene četrtine osnove (povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot 10 let do 20 let. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da besedna zveza "do 10 let" pomeni do dopolnjenih 10 let delovne dobe (torej 10 let in 0 dni), medtem ko vsi dodatni dnevi, tedni in meseci zaposlitve nad 10 let pomenijo, da je delavec zaposlen pri delodajalcu "več kot 10 let". Zato je sodišče pravilno dosodilo tožnici razliko odpravnine, saj je tožnica upravičena do odpravnine v višini ene četrtine povprečne plače v zadnjih treh mesecih, glede na to, da je dopolnila 10 let in 10 mesecev delovne dobe pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni obračunati in plačati odpravnino v znesku 1.169,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka); zavrnilo je tožbeni zahtevek glede obračuna in plačila odpravnine nad dosojenim zneskom (v višini 0,33 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2019 dalje do plačila in plačilo stroškov predpravdnega postopka v višini 261,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2019 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 187,40 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (I. in III. točko izreka sodbe) se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožnica ob prenehanju delovnega razmerja dopolnila 10 let, 10 mesecev in 9 dni delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, s tožbo pa zahteva plačilo razlike v odpravnini, in sicer razliko med zneskom odpravnine, ki jo je tožena stranka obračunala in plačala, in zneskom odpravnine, ki naj bi tožeči stranki pripadal na podlagi njenega pravnega naziranja določb drugega odstavka 108. člena ZDR-1, ob upoštevanju dejstva, da je imela tožnica ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dopolnjenih 10 let delovne dobe in še ni dopolnila 11 let delovne dobe. Po pravnem naziranju tožene stranke je pravica do odpravnine in višina odpravnine, ko gre za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, odvisna od dopolnjenih let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Pri štetju delovne dobe za namene obračuna in plačila odpravnine, se po izrecni določbi citiranega zakona po mnenju tožene stranke upoštevajo izključno dopolnjena leta delovne dobe. Ni bil namen zakonodajalca, da bi se za določanje višine deleža od delavčeve osnove (ena petina, ena četrtina, ena tretjina), da delavec pridobi pravico do deleža v višini ene četrtine osnove takoj, ko delavec dopolni delovno dobo 10 let in 1 dan, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, razveljavi I. in III. točko izreka napadene sodbe, in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 1. 4. 2019 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi česar je upravičena do odpravnine. Tožnica je na ta dan dopolnila 10 let in 10 mesecev delovne dobe pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Povprečna mesečna plača tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo je znašala 2.354,00 EUR bruto, tožena stranka pa je tožnici dne 15. 5. 2019 izplačala odpravnino v višini 4.715,33 EUR (v višini ene petine osnove za vsako leto dela pri delodajalcu).

6. V skladu z drugim odstavkom 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) pripada delavcu odpravnina v višini ene četrtine osnove (povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot 10 let do 20 let. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da besedna zveza "do 10 let" pomeni do dopolnjenih 10 let delovne dobe (torej 10 let in 0 dni), medtem ko vsi dodatni dnevi, tedni in meseci zaposlitve nad 10 let pomenijo, da je delavec zaposlen pri delodajalcu "več kot 10 let". Zato je sodišče pravilno dosodilo tožnici razliko odpravnine, saj je tožnica upravičena do odpravnine v višini ene četrtine povprečne plače v zadnjih treh mesecih, glede na to, da je dopolnila 10 let in 10 mesecev delovne dobe pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožnica upravičena do odpravnine v višini ene četrtine povprečne plače v zadnjih treh mesecih, kar znaša 5.885,00 EUR in glede na to, da je tožena stranka tožeči stranki že izplačala 4.715,33 EUR, je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo razliko v višini 1.169,67 EUR. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da bi tožnici pripadala odpravnina v višini ene četrtine povprečne plače v zadnjih treh mesecih le, če bi tožnica dopolnila 11 let delovne dobe, saj navedeno ne izhaja iz drugega odstavka 108. člena ZDR-1, kar je tudi pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve sodbe.

7. Glede na vse navedeno je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške.