Jedro

Za odločitev v predmetni zadevi so bistvene ugotovitve, da je prejšnja lastnica zaplenjenega premoženja od leta 1944 živela v Avstriji, da je leta 1949 pridobila avstrijsko državljanstvo in da je v Avstriji imela prijavljeno stalno prebivališče na dan 1. 1. 1960. Iz tega sledi, da je imela po točki A priloge 1 k FIP status preseljenke, kar pomeni, da je izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. Zato se po ZDen ne šteje za upravičenko do denacionalizacije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Lendava zavrnila zahtevo za vrnitev premoženja ob podržavljenju pripisanega vl. št. ... k.o. ..., vl. št. ... k.o. ..., vl. št. ... k.o. ... in vl. št. ... k.o.... last A.A., roj. ..., umrle 28. 7. 1977 (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je bilo odločeno, da zavrnitev velja tudi za novo parcelo št. 2015/2 k.o. ..., glede katere je bila prijavljena stranska intervencija B.B. Tožniki so se zoper to odločbo pritožili, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je z odločbo št. 490-42/2015/2 z dne 20. 8. 2015 njihovo pritožbo zavrnilo.

2. Upravna organa v svojih obrazložitvah navajata, da po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, kar ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Upravna organa ugotavljata, da je bila med Republiko Avstrijo in Republiko Nemčijo sklenjena pogodba o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in drugim pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju FIP). Z omenjeno mednarodno pogodbo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 k FIP opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve. Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ.

3. Glede časa relevantnega glede državljanstva oziroma narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP. Navedeni kriteriji, torej pripadnost določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960 so zamejevali odškodninsko zavezo Republike Nemčije po FIP in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen in ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države.

4. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine vključujoč socialne kriterije in drugo).

5. V zvezi z možnostjo pridobitve odškodnine od Republike Avstrije za pokojno lastnico A.A. je bilo v predmetnem denacionalizacijskem postopku že ugotovljeno, da je z odločbo Deželne vlade Štajerske št. 2-11Zi2/8-1949 z dne 22. 9. 1949 pridobila avstrijsko državljanstvo. To izhaja iz potrdila Zveznega ministrstva za finance št. 340917/3-I/4/03. Iz dopisa krajevnega urada Beltinci št. M-585/93 z dne 21. 12. 1993 je razvidno, da se je pokojna lastnica sredi decembra 1944 zaradi bojazni pred Rusi izselila v Avstrijo. Do svoje smrti leta 1977 je prebivala na naslovu ..., kot izhaja iz izpiska matične knjige umrlih št. 77/1977, ki ga je izdal Matični urad Rechnitz.

6. Glede na to, da se je pokojna lastnica že leta 1944 izselila v Avstrijo, leta 1949 pridobila avstrijsko državljanstvo ter ob smrti prebivala na zgoraj navedenem naslovu, pritožbeni organ utemeljeno meni, da je imela tudi na dan 1. 1. 1960 v Avstriji prijavljeno stalno prebivališče. Nadalje upravna organa ugotavljata, da se je pokojna lastnica iz tedanje FLRJ izselila (pobegnila v Avstrijo) zaradi bojazni pred Rusi in s tem izpolnjuje tudi definicijo pojma pregnanec. Ker je razlaščenka izpolnjevala vse tri pogoje po prilogi 1 k FIP za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije, je po presoji upravnih organov po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključena iz kroga denacionalizacijskih upravičencev.

7. Glede odškodnine je bistveno, da je imel razlaščenec v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji, različne države pa so različno določale vrsto premoženja in višino odškodnine za odvzeto premoženje. Tako organa ne sledita pripombam vlagateljev, ki se nanašajo na razumevanje odškodnine, ki je bila predvidena samo za škodo na gospodinjski opremi in predmetih, potrebnih za opravljanje poklica.

8. Razen tega iz obrazložitve drugostopnega organa še izhaja, da organ, ki vodi postopek ni vezan na tolmačenje Vlade Republike Avstrije, ki ga je po njenem pooblastilu dalo Zvezno ministrstvo za finance. V določbi drugega odstavka 10. člena ZDen je določeno, da to ali je imela oseba pravico do odškodnine od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Organi pristojni za denacionalizacijo sami in z neposredno razlago mednarodne pogodbe brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb ugotavljajo, ali je imela določena oseba pravico do odškodnine od tuje države. Potrdilo Zveznega ministrstva za finance pa je v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7 členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu potrdilo o tujem pravu. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da pravica do odškodnine za razlaščenko ni obstajala, pa upravni organ na tako mnenje ni vezan, pač pa je dolžan to ugotavljati sam.

9. Tožeča stranka v tožbi navaja, da FIP ni bila pravna podlaga za izplačilo odškodnine in nekdanja lastnica A.A. na njeni podlagi niti ni mogla prejeti odškodnine, saj ji pogodba tega ni omogočala. FIP kot dvostranska mednarodna pogodba zavezuje samo državi pogodbenici in ima učinek samo inter partes in ni pozitivno pravo, ki je omogočalo posameznikom izplačilo odškodnin za nastalo škodo.

10. FIP v 2. členu določa, da bo Republika Avstrija izvrševanje pogodbe regulirala z razširitvijo Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, torej z lastnimi predpisi in v cilju izvedbe pogodbe FIP in torej ni dajala podlage za pridobitev odškodnine. Toženka je tako v posledici napačne uporabe materialnega prava napravila napačen sklep glede dejanskega stanja.

11. Stranke imajo pravico dokazovati dejstva, ki so odločilna za presojo okoliščin po drugem odstavku 10. člena ZDen. Iz tega razloga je tožeča stranka predložila potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 7. 4. 2011, iz katerega izhaja, da ne A.A. in ne njeni pravni nasledniki za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije niso prejeli odškodnine, niti do nje niso bili upravičeni. Tožeča stranka zatrjuje, da to potrdilo ni potrdilo ali obvestilo o tujem pravu in tudi ne mnenje, ampak je dokaz, s katerim stranke dokazujejo svojo trditev, da upravičenka za podržavljeno premoženje ni dobila odškodnine in da do nje tudi ni bila upravičena.

12. Tožeča stranka zatrjuje, da Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG) ni dajal podlage za odškodnino za odvzeto premoženje na območju nekdanje Jugoslavije, ampak je kot pravno priznano škodo, za katero je bilo mogoče dobiti odškodnino, priznaval le škodo, ki je nastala oškodovancem znotraj meja Republike Avstrije. Republika Avstrija je izplačilo odškodnine regulirala še z drugo nacionalno zakonodajo in sicer z Zakonom o prijavi škode (Anmeldegesetz) in Zakonom o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG). V svoji nacionalni zakonodaji pa je za izplačilo odškodnin postavila različne kriterije tako subjektivne narave, kdo je oškodovanec z upoštevanjem premoženjskega cenzusa, kot objektivne narave, kaj je pravno priznana škoda, za katero je mogoče dobiti odškodnino. Ta je bila definirana že v paragrafu 2 FIP in je bila tudi po Zakonu o prijavi škode in UVEG škoda na gospodinjski opremi in škoda na premičnih predmetih, potrebnih za opravljanje poklica. V konkretnem primeru nekdanji lastnici gospodinjska oprema in premični predmeti, potrebni za opravljanje poklica, niso bili niti zaplenjeni in tako ji po določbah FIP, kot tudi ne po določbah notranje avstrijske zakonodaje ni nastala pravno priznana škoda in posledično tudi ni imela statusa oškodovanca. Tako na navedeni podlagi niti ni mogla prejeti odškodnine. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo torej napačno uporabljeno tudi materialno pravo.

13. Tožeča stranka zatrjuje še, da upravičenka A.A. po definiciji ne ustreza niti pojmu pregnanca kot tudi ne pojmu preseljenca in posledično ni upravičenec do odškodnine po določbah FIP. Iz Beltincev, kjer je imela stalno bivališče, se je v Avstrijo preselila sama v letu 1944, kar pomeni, da svojega bivališča v Jugoslaviji ni izgubila zaradi pregona in tudi ne zaradi izgona. Da se je v Avstrijo izselila iz bojazni pred Rusi in tako pobegnila, kot to navaja drugostopni organ, je zaključek, ki je napačen in za takšnega ni podlage v spisu. A.A. iz Beltincev nikoli ni bila pregnana oziroma izgnana, na svojo željo pa je v kraju Beltinci tudi pokopana. Imenovana pa tudi ne ustreza definiciji pojma preseljenca, ker ni bila preseljena na osnovi med drugo svetovno vojno sklenjenih meddržavnih pogodb iz območja Republike Avstrije in nemškega Rajha oziroma v posledici ukrepov nemških služb. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške upravnega spora.

14. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

15. Odgovor na tožbo sta vložila tudi Slovenski državni holding d.d. in B.B., ki nastopata v tem upravnem sporu kot prizadeti stranki v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Oba menita, da je izpodbijana odločitev pravilna in v skladu z obstoječo sodno prakso ter predlagata, da sodišče tožbo zavrne. Oba priglašata tudi stroške tega upravnega spora.

16. Tožba ni utemeljena.

17. V obravnavani zadevi je sporno stališče upravnih organov, da bi prejšnja lastnica podržavljenega premoženja izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, ki so določeni v FIP, in na njeni podlagi sprejetih predpisih. Ti urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje. Ugotovljeno dejansko stanje je bilo podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

18. Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca. Četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja po ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve. Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanj, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovni vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bili zavezani plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Potsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

19. Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

20. Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

21. Odlok AVNOJ, podlaga podržavljenja prejšnji lastnici, je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

22. Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

23. Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oziroma, kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena zgoraj (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

24. Glede ugovora, da se prejšnja lastnica ne bi mogla šteti za upravičenko po FIP, sodišče meni, da so bile v postopku ugotovljene okoliščine, ki kažejo na to, da ta status izpolnjuje. To pa so pogoji iz FIP, po katerih je organ presojal izpolnjevanje pogojev za prejšnjo lastnico. V zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi, preizkusiti, sodišče meni, da okvir tega preskusa predstavlja vsebina FIP. Z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali po se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče zaradi pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ.

25. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oziroma narodne pripadnosti, je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (par. 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo).

26. Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičenki šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

27. Tožeča stranka tudi zmotno meni, da bi upravni organ moral upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije. Sporno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstojala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem pravica do odškodnine ni obstajala, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02). O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravnosodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

28. Takšno odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Po presoji Vrhovnega sodišča je bistveno, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen in je tako tudi FIP lahko podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen.

29. Po obrazloženem tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Za odločitev v predmetni zadevi so bistvene ugotovitve, da je A.A. od leta 1944 živela v Avstriji, da je leta 1949 pridobila avstrijsko državljanstvo in da je tukaj imela prijavljeno stalno prebivališče na dan 1. 1. 1960. Iz tega sledi, da je imela po točki A priloge 1 k FIP status preseljenke, s tem pa pogoje za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije. Glede na to so navedbe iz upravnih odločb in posledično tudi tožbene navedbe v zvezi s tem ali je imela bivša lastnica (tudi) status pregnanke za odločitev irelevantne.

30. Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato iz zgoraj navedenih razlogov tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami izpodbijane odločitve ne more ovreči. Po obrazloženem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 31. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških tožeče stranke odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

32. Stroške pa sta v predmetni zadevi priglasili tudi prizadeti stranki po prvem odstavku 19. člena ZUS-1. V tem postopku sta sodelovali na strani tožene stranke, saj sta se zavzemali za zavrnitev tožbe. Po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega je treba uporabiti v skladu z 22. členom ZUS-1, mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri tem pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, po katerem se stranki vrnejo le potrebni stroški. Stroški za posamezno vlogo pa so potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča prizadeti stranki takšnih navedb v odgovoru na tožbo ne navajata. V odgovoru na tožbo namreč navajata, da se strinjata z izpodbijano odločitvijo, pri tem pa ne navajata ničesar bistvenega za odločitev. Po obrazloženem prizadeti stranki do povrnitve stroškov nista upravičeni.

33. Glede na to je sodišče o stroških odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.