Jedro

V 163. čenu ZPP dana možnost sodišču, da o višini stroškov odloči po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, ne pomeni, da lahko tudi pravdna stranka stroške priglasi šele po pravnomočnosti sodbe.

Pritožbeni očitek, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je konkretiziran le v delu, ki se nanaša na tožeči stranki priznane stroške za prevode listin. Razlogov za priznanje teh stroškov sodišče prve stopnje res ni izrecno navedlo, vendar pa njihova potrebnost izhaja že iz očitnih dejanskih okoliščin primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Toženi stranki sami nosita svoje pritožbene stroške, dolžni pa sta tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.436,67 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po pravnomočnosti sodbe VIII Pg 3447/2014, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, izdalo izpodbijani sklep, s katerim je toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 59.488,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper navedeni sklep vlagata toženi stranki pritožbo. Zatrjujeta, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in da sodišče ne bi smelo tožeči stranki priznati stroškov, ki jih je priglasila šele po pravnomočnosti sodbe. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo toženih strank zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP v sodbi, s katero je končalo postopek, odločilo le, da stroške tega postopka nosita toženi stranki. Po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari je z izpodbijanim sklepom odmerilo višino stroškov, ki sta jih dolžni povrniti toženi stranki.

6. Pritožba ima prav, da v 163. čl. ZPP dana možnost sodišču, da o višini stroškov odloči po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, ne pomeni, da lahko tudi pravdna stranka stroške priglasi šele po pravnomočnosti sodbe. V skladu s tretjim odstavkom 163. člena ZPP mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Zadnji narok za glavno obravnavo v predmetnem sporu je bil dne 15. 9. 2021. Ne drži pritožbeni očitek, da je tožeča stranka z vlogo dne 13. 4. 2023 stroške priglasila prepozno. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je vse stroške postopka konkretizirano priglašala že sproti, ob vsakem posamičnem pravdnem dejanju, kar je tudi razvidno iz vlog tožeče stranke v spisu, in da je zbirni stroškovnik predložila tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 15. 9. 2021, kar je sodišče prve stopnje v zapisniku o glavni obravnavi tudi navedlo. Dejstvo torej, da je sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari tožečo stranko pozvalo, da (ponovno) specificira stroške, ki se mu je tožeča stranka odzvala z vlogo z dne 13. 4. 2023, na pravočasnost priglasitve stroškov tožeče stranke ni imelo nobenega vpliva.

7. Tudi sama pritožba ugotavlja, da je sklep o stroških procesni sklep, pri katerem praviloma zadostuje kratka in strjena obrazložitev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu jasno navedlo, katere stroške je priznalo tožeči stranki po vrsti in po višini. Pritožbeni očitek, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je konkretiziran le v delu, ki se nanaša na tožeči stranki priznane stroške za prevode listin. Razlogov za priznanje teh stroškov sodišče prve stopnje res ni izrecno navedlo, vendar pa njihova potrebnost izhaja že iz očitnih dejanskih okoliščin primera. Tožeča stranka je tuja pravna oseba (banka iz Avstrije) in tudi ni sporno, da so se posli med pravdnimi strankami in drugimi udeleženci, iz katerih izvira sporno razmerje (kreditne, poroštvene pogodbe), sklepali in spisali v nemškem jeziku. Skladno s 104. členom ZPP so stranke in drugi udeleženci v postopku dolžni vlagati sodišču vse vloge v slovenskem jeziku ali v jeziku narodne skupnosti, ki je pri sodišču v uradni rabi. Če torej tožeča stranka ne bi predložila prevodov vseh listin, na katerih je utemeljevala svoj zahtevek, bi jo k temu v skladu s 104. členom ZPP pozvalo sodišče. Tožeča stranka je tudi stroške prevodov med postopkom na prvi stopnji sproti konkretizirano priglašala. Tako na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 15. 9. 2021 kot tudi na podlagi poziva sodišča z dne 3. 4. 2023 je sodišču prve stopnje je ponovno predložila vse račune za opravljene prevode s specifikacijo storitev, iz katerih je razvidno, katere listine so bile prevedene. Stroškovnik tožeče stranke je bil torej tudi v delu, ki se nanaša na zahtevo po povrnitvi stroškov prevodov, v celoti preizkusljiv. Toženi stranki sta konkretizirano ugovarjali le potrebnosti prevodov pojma „Mitschuldner“, a je tožeča stranka smiselno pojasnila, da je bila pravno pomembna razlaga vsebine termina „Mitschuldner“ (sodolžnik), ker je bilo v postopku na prvi stopnji bistveno vprašanje, ali sta toženca v razmerju do tožnice nastopala kot sodolžnika ali zgolj kot poroka. Pritožbeno sodišče zato meni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov pravilno upoštevalo določilo 155. člena ZPP in tožeči stranki priznalo le stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

8. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP). Toženi stranki zaradi neuspeha s pritožbo sami nosita svoje pritožbene stroške, dolžni pa sta tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom po odvetniški tarifi v višini nagrade za postopek (tar. št. 3210 ZOdvT v višini 1.177,60 EUR in 22 % DDV).