Jedro

Uporaba poti ob vsakokratnem predhodnem soglasju ne more imeti za posledico priposestvovanje služnostne pravice poti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika), ki je za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 1106/0 k.o. R., ki je last tožnika, zahteval ugotovitev obstoja brezplačne služnostne pravice hoje in vožnje s potrebno kmetijsko mehanizacijo za spravilo lesa po obstoječi poljski poti v širini 2,5 metra, ki poteka od skrajnega jugozahodnega dela parc. št. 1121/4 v smeri severovzhoda do južne meje parc. št. 1121/3, od koder se nadaljuje v smeri severovzhoda do skrajnega severovzhodnega dela parc. št. 1121/3 ter nadalje poteka po parc. št. 1122/2 in sicer na skrajnem južnem delu ob meji s parc. št. 1122/3 do polovice parc. št. 1122/2, kjer se potem obrne proti severu in poteka po celotni dolžini parc. št 1122/2 in sicer do meje s parc. št. 1122/1 ter naprej proti severu po celotni dolžini parc. št. 1122/1 do meje s parc. št. 1117/0 proti severu po celotni dolžini parc. št. 1117/0, do meje s parc. št. 1114/3 ter nadalje proti severu po celotni dolžini parc. št. 1114/3 približno 2 metra od vzhodne meje parc. št. 1114/3 do skrajnega severnega dela parc. št. 1114/3, kjer se potem obrne proti vzhodu in poteka proti vzhodu po skrajnem severnem delu oziroma severni meji parc. št. 1114/3 ter parc. št. 1115/0, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 1121/4, 1121/3, 1122/2, 1122/1, 1117/0, 1114/3 in 1115/0 vse k.o. R. Tožnik je zahteval tudi, da se toženi stranki (v nadaljevanju tožencem) prepove poseganje v to služnostno pravico in povračilo pravdnih stroškov. Nato je v II. točki izreka sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožnik dolžan prvemu tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 439,86 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega doka do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje in preuranjeno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je služnost izvrševal na tak način, da bi to bilo lastniku služečih nepremičnin znano. Prvi toženec je že v odgovoru na tožbo navedel, da je tožnik od leta 1988 predmetno pot uporabil le nekajkrat in še takrat zmeraj s predhodnim soglasjem prvega toženca. Prvi toženec prihaja v nasprotje, saj navaja, da je tožnik pot uporabil nekajkrat, zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da tožnika ni videl, da bi vozil po njegovih nepremičninah. Prvi toženec ni zanikal, da je tožniku izjavil, da njemu dovoljuje uporabo sporne poti, njegovim naslednikom pa tega več ne bo dovoljeval, prav tako ni zanikal, da sta se s tožnikom dogovarjala o vknjižbi služnostne poti pri notarju. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da prvemu tožencu ni bilo znano, da tožnik uporablja sporno pot in da jo je slednji uporabljal na skrivaj oziroma z zvijačo, saj je prvi toženec v odgovoru na tožbo navedel, da je tožniku dal soglasje za uporabo poti. Neutemeljeno so bili zavrnjeni dokazni predlogi tožnika, s katerimi bi lahko dokazoval, da je od leta 1988 do svojega gozda dostopal po sporni poti. Tudi če je tožnikova nečakinja N.B., zaslišana kot priča, izpovedala, da je vprašala prvega toženca za dovoljenje za prevoz lesa po sporni poti, je tožnik že leta 2008 priposestvoval služnost, saj je prvi toženec njemu dovoljeval uporabo sporne poti od leta 1988 do njegove smrti. Sicer pa prvega toženca ni prosila za dovoljenje po navodilu tožnika, ampak zaradi traktorista, ki ni bil v dobrih odnosih s prvim tožencem. Priča je tudi izpovedala, da je videla tožnika in njegovega sina vedno uporabljati sporno pot za dostop do svojega gozda. Dejstvo, da je bila sporna pot zaraščena s trnjem, ne more dokazovati, da se pot dalj časa ni uporabljala. Nesporno se je nazadnje uporabljala v letu 2015. Splošno znano pa je, da trnje ob gozdu hitro raste in lahko od spomladi do jeseni zaraste do te mere, da je pot težje prehodna. Pot se ni uporabljala dnevno, temveč nekajkrat letno. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi tožencem pa naloži povrnitev stroškov postopka. Zahteva tudi povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Prvi toženec je po pooblaščencu podal odgovor na pritožbo, v katerem nasprotuje pritožbenim navedbam tožnika ter se zavzema za zavrnitev njegove pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu in sicer v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so ustrezno obrazloženi in pri tem ne zahaja v nasprotja. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju trditev strank in zanje ponujenih dokazov v zadostni meri razjasnilo relevantne okoliščine ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

6. V skladu s prvim odstavkom 269. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)(1) se v primerih, ko se zatrjuje priposestvovanje, pa je priposestvovalna doba začela teči pred uveljavitvijo SPZ (1. 1. 2013) a do takrat še ni dosegla predpisanega roka po prej veljavnem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), glede priposestvovalne dobe uporabljajo določila SPZ. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče nepremičnine dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (prvi odstavek 217. člena SPZ). Zahteva po dejanskem izvrševanje služnosti pomeni, da mora biti priposestvovalec dobroverni lastniški posestnik služnosti, dobra vera pa se presoja v skladu z 28. členom SPZ. Navedeno pomeni, da je priposestvovalec v dobri veri, če ni vedel, niti ne bi mogel vedeti, da ni upravičen do služnosti. Drugi odstavek 217. člena SPZ pa določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je priposestvovalec dejansko izvrševal služnost dvajset let, ne glede to, ali je bil v dobri veri ali ne. Postavlja pa se dodatni pogoj, da lastnik „služeče“ nepremičnine izvrševanju služnosti ni nasprotoval. Nasprotovanje je lahko izrecno ali s konkludentnimi dejanji. Vendar pa je možnost priposestvovanja služnosti po drugem odstavku 217. člena SPZ močno omejena z določbo tretjega odstavka, ki določa, da priposestvovalec ne sme izvrševati služnosti vi, clam ali precario. Služnost torej ne sme biti izvrševana s silo ali zvijačo in priposestvovalec ne sme tistega, kar mu je lastnik „služeče“ nepremičnine dovolil kot uslugo, samolastno začeti izvrševati kot pravico. Prav tako ne sme biti govora o 'služnost', ki je dovoljena do preklica (prekarij)(2).

7. Po opravljeni dokazni oceni izvedenih dokazov, ki je bila skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP(3), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta na podlagi izročilne pogodbe z dne 18. 7. 1988 (priloga spisa A4), ki jo je sestavil tožnik, prvi toženec in njegova žena postala lastnika zemljišč, po katerih poteka sporna pot, tožnik pa je postal lastnik nepremičnine (gozda), v korist katere zahteva ugotovitev služnostne poti. Pred tem pa so vse te nepremičnine bile last tožnikovega brata. V izročilni pogodbi služnost ni dogovorjena. Ugotovilo je tudi, da je tožnik po sklenitvi izročilne pogodbe po tej poti vozil le ob vsakokratnem predhodnem soglasju prvega toženca oziroma je po sporni poti vozil, ko ga prvi toženec ni videl, torej je „služnost“ izvrševal tudi na skrivaj in z zvijačo, zato služnosti ni mogel priposestvati. Tožnik ni uspel dokazati, da bi služnost poti izvrševal na način, da je bilo to lastniku služečih nepremičnin znano, pa temu ne bi nasprotoval. Tožnik v pritožbi soglaša s trditvami prvega toženca v odgovoru na tožbo, da je slednji tožniku dovolil voziti ob predhodnem soglasju, vendar pa na njihovi podlagi izpeljuje napačen zaključek, da je prvi toženec tožniku dal dovoljenje za uporabo poti, ki bi vodilo v priposestvovanje služnostne pravice hoje in vožnje po tej poti. Uporaba poti ob vsakokratnem predhodnem soglasju ne more imeti za posledico priposestvovanje služnostne pravice poti, zato navedenih trditev prvega toženca sodišče druge stopnje ne more razlagati v tej smeri. Prvi toženec je dovolil posamične vožnje, ki sicer predstavljajo izvrševanje služnosti, vendar kot znak prijaznosti, ne pa z namenom, da se ustanovi služnost, zato skladno z določbo tretjega odstavka 217. člena SPZ, tožnik služnosti na podlagi tovrstnega izvrševanja ni priposestval(4). Priča N.B., ki je tožnikova nečakinja in jo je kot pričo tudi predlagal tožnik, je v letu 2015 za tožnika opravila dela v njegovem gozdu in je o tem izpovedala, da je pred uporabo poti za dovoljenje prosila prvega toženca. Izpovedba tožnika, zaslišanega kot stranke, da je tudi on pred to vožnjo govoril s prvim tožencem, katerega sicer ni prosil za dovoljenje, temveč mu je le povedal, da bo peljal, prav tako ne kaže na to, da bi tožnik služnost izvrševal ob splošnem odobravanju takšnih voženj s strani prvega toženca. Tudi izpovedba priče N.B. o tem, da je videvala tožnika in njegovega sina uporabljati to pot, ne potrjuje uporabe te poti v drugačnem smislu kot to zatrjuje že prvi toženec, torej ob predhodnem soglasju ali pa na skrivaj, brez vednosti prvega toženca. Prvi toženec je namreč navajal in v svoji izpovedbi, zaslišan kot stranka, tudi potrdil, da je tožniku dovolil vožnje po vsakokratnem predhodnem soglasju, sicer pa tožnika ni videl voziti po omenjeni poti, čeprav je bil zaradi kmetovanja dnevno na svojih nepremičninah. Izpovedal je tudi, da se na poti, niso videle posledice vožnje, ki bi se ob uporabi poti z avtomobilom ali kmetijsko mehanizacijo vsekakor videle, saj pot poteka po vratnicah (po zelenici med obdelovalnimi površinami, ki se uporablja za obdelovanje teh površin)(5), ki niso gramozirane in bi se na ruši vsekakor videli sledovi(6). Med trditvami prvega toženca o tem, da je tožnik nekajkrat uporabil sporno pot in takrat zmeraj z njegovim predhodnim soglasjem in njegovo izpovedbo, da tožnika ni videl uporabljati te poti, sodišče druge stopnje ne zaznava nobenih nasprotij, na katere sicer v pritožbi opozarja tožnik. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno zaključilo, da je prvi toženec tožniku nekajkrat ob predhodnem soglasju dovolil uporabo sporne poti, sicer pa izven navedenega tožnika ni videl uporabljati poti in tudi sledi takšne uporabe poti na poti sami ni zaznaval. 8. Pritožbene navedbe tožnika, da je tožbo vložil po tem, ko mu je prvi toženec povedal, da po tožnikovi smrti nikomur več ne bo dovolil uporabe poti, s katerimi tožnik dokazuje obstoj dovoljenja, ki bi vodilo v priposestvovanje, le še dodatno potrjujejo, da bi tudi splošno dovoljenje tožniku za uporabo te poti veljalo le zanj in to do preklica (najkasneje do njegove smrti). Slednje pa predstavlja prekarij, ki na podlagi tretjega ostavka 217. člena SPZ prav tako ne omogoča priposestvanja stvarne služnosti poti.

9. Zavrnitev dokaznih predlogov tožnika z zaslišanjem prič in ogledom poti, je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba trdi, da bi s temi pričami tožnik lahko dokazal, da je pot uporabljal od leta 1988, vendar pa v zadevi ni sporno, da je tožnik to pot nekajkrat uporabljal in tudi ne, da mu je prvi toženec te uporabe predhodno dovolil. Izvedba dokazov z navedenimi pričami tako ni bila potrebna, saj so okoliščine o katerih bi lahko izpovedale, že bile razjasnjene. Tožnik bi s tožbenim zahtevkom uspel le, če bi uspel dokazati, da je bil med njim in prvim tožencem takšen dogovor, ki je tožniku omogočal uporabo poti za namene njegovega gozda brez vsakokratnega oziranja na prvega toženca in brez možnosti preklica tega dovoljenja. Tega pa z navedenimi pričami ne bi mogel dokazati, saj v tej zvezi niso bile predlagane. Tudi dokazni predlog z ogledom kraja, s katerim tožnik ocenjuje, da bi lahko dokazal, da po drugi poti ni mogel dostopati do svojega gozda, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Okoliščina, da tožnik do svojega gozda morebiti ne more dostopati po drugi poti, ne vpliva za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje služnosti po 217. členu SPZ. Če tožnik druge poti res nima, lahko predlaga ustanovitev nujne poti.

10. Tožnik odločitev o stroških postopka (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) izpodbija le pavšalno, ko se zavzema za spremembo prvostopenjske sodbe z ugoditvijo njegovemu tožbenemu zahtevku tudi v stroškovnem delu, sicer pa v pritožbi ne navaja nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam prvemu tožencu na prvi stopnji odmerjenih stroškov postopka. Sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine pa je bila pravilno uporabljena Odvetniška tarifa (OT), pavšalno pritožbeno grajo stroškovnega dela odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljeno.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije stroške svoje pritožbe. Odgovor, ki ga je na pritožbo vložil prvi toženec, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato mu sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih ob uporabi 155. člen ZPP krije prvi toženec sam. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.

Op. št. (1) : Besedilo 269. člena SPZ: „(1) Glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, se upoštevajo določila tega zakona. (2) Dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih sta glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu.“.

Op. št. (2) : O tem tudi Tratnik M., Neprave stvarne služnosti, PP 24/2005, str. 16. Op. št. (3) : Besedilo 8. člena ZPP: „Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ Op. št. (4) : Tako tudi Juhart M. v: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 903. Op. št. (5) : Trditve prvega toženca na list. št. 22. Op. št. (6) : Izpovedba prvega toženca na list. št. 28.