Jedro

Po določbi 2. odst. 9. člena ZST poziv za plačilo takse prekine zastaranje obveznosti za plačilo takse. Ker pa je v obravnavanem primeru sodišče pozvalo stranko k plačilu sodne takse po preteku dveh let od nastanka taksne obeveznosti, je taksna obveznost zastarala ne glede na poziv sodišča.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odmerjena taksa v višini 1.725 taksnih točk oz. 29.325,00 SIT zniža na 1.200 točk oz. 20.400,00 SIT in znesek v 2. odst. istega sklepa z 29.325,00 SIT na 20.400,00 SIT. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je na zahtevo pooblaščenca tožnika na podlagi določbe 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur.l. RS št. 30/78 - 20/98) izdalo sklep o odmeri sodnih taks v višini 1.725 točk oz. v vrednosti 29.325,00 SIT in o dolžnosti tožnika, da navedeno taksa plača v roku 15 dni na račun sodnih taks v Republiki Sloveniji. Zoper prvostopenjski sklep se je pravočasno pritožil pooblaščenec tožnika zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku taksa ne odmeri oz., da je ni dolžan plačati. Izpodbijani sklep ni upošteval določbe 9. člena ZST. Ob upoštevanju navedenega določila je plačilo vseh taks razen za revizijo zastaralo, saj je od nastanka taksne obveznosti preteklo več kot dve leti. Razen tega bi bilo treba tožniku priznati oprostitev plačila sodnih taks, ker so za to izpolnjeni vsi pogoji. Pritožba je delno utemeljena. Po določbi 1. odst. 9. člena ZST zastara pravica zahtevati plačilo sodne takse v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Do prekinitve zastaranja pride le v primeru, če je organ pristojen za izterjavo opravil uradno dejanje, katerega namen je plačilo oz. izterjava takse, vendar pa tudi v tem primeru nastopi zastaranje, ko poteče 4 leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse. Iz navedenega določila torej izhaja, da mora sodišče tedaj, ko zahteva plačilo sodne takse po uradni dolžnosti upoštevati določbe ZST o zastaranju. V predmetni zadevi je sodišče prvič pozvalo pooblaščenca tožnika na plačilo takse dne 25.4.1996 (list. št. 43/1), ker je prvostopenjska sodba opr.št. I Pd 46/94 z dne 14.6.1994 postala pravnomočna dne 16.4.1996. Navedeni poziv je pooblaščenec tožnika prejel 25.4.1996 (list.št. 43/1). Taksa je bila odmerjena v skladu s 1. odst. 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ki določa, da se odmeri taksa po določbah ZST, vendar pa je zmanjšana za 70%, v plačilo pa zapade z dnem, ko zapadejo v plačilo stroški postopka (3. odst. citiranega člena). Dne 20.5.1996 je sodišče pooblaščencu tožnika poslalo nalog za plačilo sodne takse zaradi vložene revizije z dne 16.5.1996. Tudi te takse tožnik ni plačal. V skladu z določbo 2. odst. 9. člena ZST, je bilo zastaranje zaradi navedenih pozivov za plačilo sodne takse prekinjeno, vendar pa je kljub temu obveznost plačila takse za navedena opravila zastarala, ker je sodišče izdalo nalog toženi stranki za plačilo takse za pritožbo z dne 18.7.1994 in revizijo z dne 16.5.1996 šele dne 17.7.2001. V skladu s spremenjeno zakonodajo (spremembe in dopolnitve Zakona o sodnih taksah, Ur.l. RS št. 20/98) je prenehala veljati določba 1. in 3. odst. 62. člena ZDSS o višini takse in o zapadlosti takse, zato je bilo potrebno za sodbo z dne 30.6.1998 in pritožbo z dne 9.7.1998 upoštevati določbo 4. člena ZST, ki določa, da je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Za sodbo z dne 30.6.1998 je torej nastala obveznost z vročitvijo sodbe in pritožbo z dne 9.7.1998. Upoštevajoč določbo 1. odst. 9. člena ZST, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta v katerem bi bilo treba takso plačati je za sodbo z dne 30.6.1998 in za pritožbo z dne 9.7.1998 pravica zastarana, ker je sodišče šele 17.7.2001 izdalo toženi stranki nalog za plačilo sodne takse. Zastaralni rok je začel teči namreč s 1.1.1999 in se je iztekel konec leta 2000. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega pritožbi pooblaščenca tožnika ugodilo ter znižalo višino takse in obveznost plačila tožnika znižalo na 1.200 taksnih točk le za revizijo z dne 8.6.2000. Ob upoštevanju vrednosti taksne točke na dan odmere v višini 17,00 SIT, znaša obveznost tožnika za plačilo sodnih taks namesto 29.325,00 SIT 20.400,00 SIT. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da bi bilo tožnika potrebno oprostiti plačila sodnih taks. S sklepom z dne 4.10.2000, ki je bil pooblaščencu tožnika vročen 7.10.2000, je bil namreč že pravnomočno zavrnjen predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje kot je razvidno iz izreka (3. tč. 363. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP - Ur.l. RS št. 26/99), v ostalem pa je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (2. tč. 363. čl. ZPP).