Jedro

Sodišče prve stopnje je štelo, da je trpinčenje na delovnem mestu podano pri podajanju opozoril in kritik, saj so bile te podane na povsem neprimernen način. Takšna ugotovitev („povsem neprimeren način“), ne da bi bilo konkretizirano, kakšne besede so bile uporabljene oziroma zakaj bi šlo za neprimeren način (kričanje, posmehovanje), ob odsotnosti kakršnih koli navedb s tem v zvezi, na kar je bila tožnica opozorjena s strani toženke, ne morejo privesti do presoje, da je podano trpinčenje oziroma je ta materialnopravno zmotna.

Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni uveljavljala odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice. Odškodnino zaradi zatrjevanih ravnanj trpinčenja je uveljavljala v okviru odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine; sodišče prve stopnje jo je prisodilo kot enotno odškodnino, pri čemer je zmotno štelo slabe spomine kot pravno priznano škodo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe se v točkah I in III izreka spremeni tako, da se v tem delu izrek na novo glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2016 do plačila."

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati pravdne stroške v višini 10.912,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožnici plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2016 do plačila (točka I izreka). Višji zahtevek za plačilo 39.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (7. 11. 2016) je zavrnilo (točka II izreka). Tožnici je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 9.043,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR (delno točka II izreka) in pravdnih stroških iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo njenim navedbam o trpinčenju na delovnem mestu. Trpinčenje je tudi izključevanje, ignoriranje in osamitev, je izvrševanje vodstvenih pravic na način, da se podrejenega izolira in poniža. Ugotovitev, da posamezno ravnanje ni bilo nezakonito, še ne pomeni, da trpinčenja ni bilo (odločbi VS RS VIII Ips 198/2015, VIII Ips 217/2015; odločbi VDSS Pdp 992/2016, Pdp 540/2016); presoja vseh ravnanj kot celote je v izpodbijani sodbi izostala. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo izpovedi direktorice toženke in A. A., ki sta izvajali trpinčenje in sta ravnanja zanikali. Ni upoštevalo, da je dokazno breme, da trpinčenja ni bilo, na delodajalcu. Tožnica je toženko na trpinčenje opozorila z dopisom z dne 18. 10. 2010, pa se ni nič spremenilo. Sprejela ni nobenih ukrepov, A. A. je s trpinčenjem nadaljevala. V februarju 2011 je direktorica toženke na tožnico vpila zaradi opozorila o trpinčenju. Da se je trpinčenje nadaljevalo, priča prijava kršitev z dne 24. 2. 2014. Toženka sama je priznala, da se zaveda težav s snovmi, ki jim je bila tožnica izpostavljena. Takrat ji je direktorica po telefonu povedala, „da je z delom pri njih oplela“. Tožnica je bila zaradi vsakega telefonskega klica prestrašena. Glede na število zaposlenih ni običajno, da bi direktorica vsakega klicala po telefonu glede bolniškega staleža. Pritiske je vršila tudi posredno preko pooblaščenega izvajalca medicine dela, dr. B. B., ki je tudi odtujil del zdravstvene dokumentacije. Trpinčenje so bile nadalje grožnje in kričanje pred drugimi delavci. Ti se nočejo izpostaviti, zaradi česar jih tožnica ni predlagala za priče. Toženka je tožnico trpinčila, ne le z ravnanji A. A. Pri njej so bili poniževalni in zastrašujoči odnosi. Osebno dostojanstvo ima posebno mesto med človekovimi pravicami (odločba US RS U-I-25/95), varovana je možnost poklicnega razvoja (odločba US RS Up-183/97). Odločitve, da bo v bolniškem staležu, ni sprejela tožnica. Direktorica, ki niti ni organizirala delovnega procesa, je klicala tožnico in zdravnike, s tem je posegla v njene osebnostne pravice. Tožnica je bila, ker je bila pogosto v bolniškem staležu in ker je uveljavljala svoje pravice, za toženko moteča. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo prenizko odškodnino. V primeru trpinčenja na delovnem mestu se prisodi enotna odškodnina (odločba VS RS VIII Ips 7/2019, sodba VDSS Pdp 341/2019), pri odločitvi se upošteva vsa ravnanja (sklep VDSS Pdp 880/2016). V sodni praksi so bili prisojeni višji zneski – sodbi VDSS Pdp 341/2019, Pdp 313/2020 v višini med 4.000,00 EUR in 6.000,00 EUR, sodba Pdp 831/2011 v višini 6.000,00 EUR, sodba VDSS Pdp 1047/2010 v višini 7.250,00 (kot trpinčenje prepoznano govorjenje v povišanih tonih, kričanje, opominjanje na napake, slabšalne oznake, oznaki „ovca“ in „mevža“), sodba VDSS Pdp 814/2007 v višini 4.041,23 EUR. Odškodnina mora biti učinkovita in sorazmerna s škodo, odražati mora kaznovalno funkcijo. Sodišče prve stopnje prisojenega zneska ni utemeljilo, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je psihično trpela, iskala je pomoč pri direktorici toženke, a je ni bila deležna. Bila je v negotovosti zaradi zdravstvenih težav. Trpela je intenziven strah pred izgubo zaposlitve. Zdravila se je pri psihiatru. C. C. je, zaslišan kot priča, izpovedal o dekompenzaciji, zaradi česar tožnica ni prej poiskala zdravniške pomoči. Zdravljenje je bilo zaključeno septembra 2020, izboljšanja ni pričakovati. Psihične težave tožnice so bile prvenstveno povezane z razmerami na delovnem mestu. Zvišanje odškodnine vpliva na drugačno odločitev o pravdnih stroških, v zvezi s katerimi bi sodišče prve stopnje tožnici moralo priznati stroške izvedenskih mnenj. Ti so bili potrebni, sodišče prve stopnje sicer predlaganega dokaza ne bi izvedlo. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da prisojeno odškodnino zviša na 7.000,00 EUR in ustrezno poseže v odločitev o pravdnih stroških. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe (točka I izreka) in odločitev o pravdnih stroških (točka III izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A. A. podajala opozorila in kritike na neprimeren način, povsem nekonkretizirana. Nadrejeni delavec ima pravico in dolžnost podajati opozorila in kritike (sodba VDSS Pdp 171/2019). Očitki v dopisu z dne 18. 10. 2010 so prav tako nekonkretizirani in so časovno nepovezani, enako velja za izpoved C. C., tožničinega psihiatra. A. A. in direktorica toženke sta izpovedali, da konfliktov po letu 2010 ni bilo. D. D., E. E. in F. F. so izpovedali, da so se pripombe A. A. nanašale na delovni proces. Tožnica ni izpostavila nobenega dogodka po letu 2010, tožbo je vložila 8. 11. 2016, kar je po poteku vseh subjektivnih in objektivnih zastaralnih rokov. V letih od 2011 do 2013 je bila na delu kratka obdobja. Sodna izvedenka dr. G. G. je podala izvedensko mnenje, da med tožničinimi zdravstvenimi težavami in delovnim okoljem pri toženki ni podana vzročna zveza. Te težave bi bilo treba razmejiti od duševnih bolečin, ki bi jih tožnica trpela zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje pavšalno prisojene odškodnine v višini 3.000,00 EUR ni z ničemer utemeljilo niti ni svoje odločitve obrazložilo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, tožnici pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbi prerekata pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi zavrne kot neutemeljeno in potrdi z nasprotne strani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbi.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata obe pritožbi (glede utemeljenosti zahtevka po višini), da pa je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Kot določa četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Delodajalec je na podlagi prvega odstavka 47. člena ZDR-1 dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev; v ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Tretji odstavek 47. člena ZDR-1 določa obrnjeno dokazno breme, na katerega opozarja tožnica v pritožbi; če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, je dokazno breme na strani delodajalca. Navedeno pa ne pomeni, da je v primeru posameznih ravnanj trpinčenja, ki jih zatrjuje delavec, dokazno breme, da se ta niso zgodila, na delodajalcu, saj bi šlo za dokazovanje negativnih dejstev. Posamezna ravnanja je kljub uzakonjenemu obrnjenemu dokaznemu bremenu dolžan dokazati delavec kot tisti, ki jih zatrjuje; negativnih dejstev (da se ravnanja niso zgodila) nasprotna stranka (delodajalec) ne more dokazovati.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica določenih ravnanj trpinčenja ni dokazala. Navedbe v zvezi s tem je podala v tožbi in prvi pripravljalni vlogi, pri čemer že s svojo izpovedjo teh navedb ni v celoti potrdila. O določenih dogodkih je izpovedala drugače, kot je o njih navedla, pri čemer se v sodnem sporu dejstva, ki bi ob pravilni uporabi materialnega prava privedla do določene pravne posledice, ugotavlja le v okviru podane trditvene podlage. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je presoja vseh ravnanj kot celote izostala. Že na podlagi dejstva, da je sodišče prve stopnje štelo, da je trpinčenje (v zvezi z določenimi ravnanji, sicer materialnopravno zmotno) podano, pomeni, da je takšno presojo opravilo. Poleg tega je za odločitev bistveno, da za presojo, da je šlo za trpinčenje na delovnem mestu, ne zadošča, da določena ravnanja, ki takšna niso, le delavec razume kot graje vredna ali očitno negativna in žaljiva.

9. Tožnica v pritožbi izpostavlja dogodek v februarju 2011, ko je direktorica toženke vpričo tajnice H. H. vpila na tožnico, ker je opozorila na trpinčenje. V zvezi s tem so bile navedbe tožnice, ki jih je podala v tožbi, sledeče: 18. 2. 2011 se je v prisotnosti A. A. direktorica izživljala nad tožnico, jo zmerjala, kričala, mahala z roko pred glavo, tolkla po mizi; ponujala ji je 3.000,00 EUR, rekla, naj se pobere, in ji očitala, kako si edina od 200 zaposlenih drzne izjaviti, da se nad njo izvaja mobing. Ko je bila zaslišana, tega ni potrdila. Izpovedala je, kot je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je direktorica toženke čez en teden prišla v proizvodnjo s kuverto z odgovorom in je kričala, da to ni res, v pričo kakšnih deset delavcev in štirih delavk, poleg tega je izpovedala, da je, ko je še hodila v službo, v pisarni direktorice v prisotnosti A. A. ter tajnice H. H. direktorica kričala nad njo in mahala, češ kaj se gre, da ji svetuje, da delo ni zanjo in da bi rada videla, da se pobere oziroma kako si dovoli od 200 zaposlenih povedati na glas, kaj se z njo dogaja. Sodišče prve stopnje je povzeto izpoved utemeljeno povezalo z zdravstvenimi težavami tožnice in ji odreklo dokazno vrednost, saj je bila tožnica zaradi morebitnega vzroka njenim kožnim in drugim težavam (sinkopa) na preiskavah šele kasneje, v letu 2013. 10. Besed „da je pri njih z delom oplela”, izrečenih po telefonu s strani direktorice toženke, ko so se določene snovi pošiljale na testiranje v Splošno bolnišnico I., tožnica s svojo izpovedjo ni potrdila. Sodišče prve stopnje je povzelo njeno izpoved, med drugim v delu, da ji je direktorica toženke, ko je bila pri dermatologu alergologu, rekla, kaj se gre in kam je šla tako daleč, da se bo pozanimala, ter hkrati, da je prav, da je javila; po drugem preventivnem pregledu ji je povedala, da zanjo ni več mesta pri njih, ker ni tiho oziroma ker je to povedala. Povzelo je tudi izpoved direktorice toženke, da ji drugačnega dela ne more zagotoviti (upoštevaje zdravstvene težave) in da si naj poišče drugo službo. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnici direktorica ob stopnjevanju zdravstvenih težav rekla (ob nedokazanih neprimernih besedah, kot bi bila besedna zveza „da je pri njih z delom oplela”), da zanjo nima dela oziroma primernega delovnega mesta, kar še ne pomeni grožnje z odpovedjo ali siljenja k podaji odpovedi in ni protipravno niti samo zase niti v povezavi z drugimi ravnanji, da bi šlo za trpinčenje. To, da nima drugega dela glede na zdravstvene težave tožnice, izhaja tudi iz dopisa z dne 24. 2. 2014, naslovljenega na Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota I., ki ga je tožnica priložila pripravljalni vlogi z dne 16. 6. 2017, ne pa kontinuirani pritiski, kot neutemeljeno navaja v pritožbi (v dopisu je navedeno, da delodajalec po prejemu izvidov nad njo vrši pritisk, da poda odpoved oziroma da ji ni pripravljen ponuditi drugega delovnega mesta, ker nima ustreznega delovnega mesta zanjo; tožnici je delovno razmerje pri toženki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2016, v zvezi s katero v sodnem sporu ni uspela, torej je bilo prenehanje zakonito).

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da telefonski klici delodajalca delavcu v času bolniškega staleža, namenjeni poizvedovanju nadaljnega trajanja bolniškega staleža zaradi organizacije dela, ne pomenijo (elementa) trpinčenja. Dejstva, da so (določeni) telefonski klici bili (in kakšni so bili), tožnica niti ni zatrjevala, je pa o tem izpovedal C. C., tožničin psihiater, njegovo pričanje je temeljilo na zapisnikih, ki si jih je napravil med obravnavo tožnice, ki se je začela v decembru 2013, potem ko ni več delala pri toženki (vsaj od avgusta 2013 dela ni več opravljala). Ustrahovanje in pritiski, ki bi jih toženka vršila preko poblaščenega izvajalca medicine dela, ki bi, kot navaja tožnica v pritožbi, želel od pristojne zdravnice izvedeti natančen izvid epikutanega testiranja in bi odtujil del medicinske dokumentacije, pa niti niso ravnanja, ki bi jih izvajala toženka in bi bila usmerjena zoper tožnico.

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da se je trpinčenje nadaljevalo z grožnjami in kričanjem pred ostalimi delavci, pri čemer te svoje navedbe niti ne konkretizira. V zvezi z njo pritožbeno sodišče le dodaja, da sodelavcev, ki bi bili priča konkretnim dogodkom, za zaslišanje ni predlagala (v pritožbi navaja, da so se v skrbi za lastno eksistenco bali izpostaviti, kar ni razlog, da ne bi pričali). Za zaslišanje je predlagala (poleg zdravnikov) tri delavce, ki so bili pri toženki zaposleni krajši čas, od tega je le F. F. dva meseca opravljal delo skupaj s tožnico. Tudi sicer zaslišani D. D., E. E. in F. F., kot je razvidno iz povzetka njihove izpovedi v obrazložitvi sodišča prve stopnje, niso izpovedali o konkretnih ravnanjih A. A., ampak le na splošno o njenem odnosu, pri čemer je E. E. izpovedala, da osebnih zadev skupaj nista imeli, F. F. pa, da so bile pripombe v zvezi z delom, ne osebnimi stvarmi.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da so vprašanja A. A., kot jih je kot element trpinčenja opredelila tožnica v svoji izpovedi, „zakaj ima telefon, zakaj nosi prstan, zakaj ne da mame v dom, koliko zasluži njen mož” (v navedbah še več takšnih vprašanj, tudi „kako tožnica drži trak, kako nepravilno stoji, globoko diha, zakaj žveči žvečilni gumi ...”), izvzeta iz konteksta, pri čemer je pravilno upoštevalo še izpoved A. A., da sta se s tožnico, ker sta veliko časa delali skupaj, dosti pogovarjali (tožnica je celo izpovedala, da se je na začetku smejala). Kljub temu je štelo, da je trpinčenje na delovnem mestu podano v ravnanju A. A. pri podajanju opozoril in kritik, saj so bile te podane na povsem neprimernen način. Takšna ugotovitev („povsem neprimeren način“), ne da bi bilo konkretizirano, kakšne besede je uporabljala oziroma zakaj bi šlo za neprimeren način (kričanje, posmehovanje), ob odsotnosti kakršnih koli navedb s tem v zvezi, na kar je bila tožnica opozorjena s strani toženke v pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2020, ne morejo privesti do presoje, da je podano trpinčenje oziroma je ta materialnopravno zmotna, na kar utemeljeno opozarja toženka v pritožbi.

14. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni uveljavljala odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice. Odškodnino zaradi zatrjevanih ravnanj trpinčenja je uveljavljala v okviru odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine; sodišče prve stopnje jo je prisodilo kot enotno odškodnino, pri čemer je zmotno štelo slabe spomine kot pravno priznano škodo. Upoštevaje, da bi tožnica sicer škodo trpela kvečjemu v času dela na delovnem mestu izdelava vhodnih vrat in polnil, s katerega je bila odsotna neprekinjeno vsaj od avgusta 2013 dalje, bi se postavilo tudi vprašanje zastaranja z vidika subjektivnega roka, določenega v prvem odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Sodišče prve stopnje se do podanega ugovora zastaranja toženke ni opredelilo, pri čemer navedeno ob presoji, da protipravno ravnanje toženke (trpinčenje na delovnem mestu) ni podano ter že zato odškodninski zahtevek ni utemeljen, za odločitev ni bistveno.

15. V posledici zmotne odločitve o delni utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje. Upoštevalo je toženki priznane stroške v izpodbijani sodbi, saj so ti skladni s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.). Stroške v tej višini (10.912,29 EUR) je v celoti na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženki dolžna plačati tožnica, ker v sporu v celoti ni uspela, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. Zaradi zmotne materialnopravne presoje glede trpinčenja na delovnem mestu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe v točkah I in posledično III (pravdni stroški) spremenilo, tako da je zahtevek za plačilo odškodnine v višini 3.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo in da je povišalo pravdne stroške, ki jih je toženki dolžna plačati tožnica.

17. Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do njenih pritožbenih navedb, s katerimi si prizadeva za zvišanje odškodnine in znižanje pravdnih stroškov toženke, se, ker ob presoji, da trpinčenje na delovnem mestu ni podano in da je toženka upravičena do vseh potrebnih stroškov, za odločitev niso bistvene, ni opredelilo.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženki, ki je s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP in upoštevaje OT priznalo: 375 točk za sestavo pritožbe, 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške (dva odstotka) in davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 559,98 EUR. Te stroške ji je tožnica dolžna plačati v roku 15 dni na podlagi načela uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa krije sama.