Jedro

Okoliščina, da o določenem z zadevo povezanem vprašanju teče postopek pred drugim organom (na primer pred Ustavnim sodiščem), ni razlog za prekinitev postopka o prekršku.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Z odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve z dne 6.7.2005 sta bili pravna oseba F.d.d. in odgovorna oseba V.M. spoznani za odgovorni prekrška po 1. točki prvega odstavka oziroma po drugem odstavku 75. člena ZZasV. Pravni osebi je bila izrečena globa 1.000.000 SIT, odgovorni osebi pa globa 100.000 SIT. Zoper navedeno odločbo prekrškovnega organa sta pravna in odgovorna oseba vložili zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani zaradi pomotnega vpisa obravnavalo v zadevi ... in v zadevi ... S sodbo z dne 5.12.2006 je Okrajno sodišče v Ljubljani zahtevo pravne in odgovorne osebe za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, v zadevi ... pa je izdalo izpodbijani sklep o prekinitvi postopka z dne 7.11.2005. 2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec M.V. Navaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo izpodbijani sklep o prekinitvi postopka z dne 7.11.2005, ker sta pravna in odgovorna oseba pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije vložili pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 8. člena Pravilnika o postopku sprejemanja odločitev glede določitve programov za preizkus znanja, izvajanja ter programov in načinov preverjanja znanja in 11. člena Pravilnika o vodenju evidenc in službenih izkaznicah oseb, ki so odgovorne za opravljanje fizičnega in tehničnega varovanja oseb in premoženja, ki neposredno opravljajo tehnično varovanje in varnostnikov. Vrhovni državni tožilec trdi, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker 124. člen Zakona o prekrških (ZP-1) kot razlog za prekinitev postopka ne določa okoliščine, da teče postopek pred drugim organom. Poleg tega navaja, da se sodišče v izpodbijanem sklepu napačno sklicuje na določbo 156. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), saj je le ugotovilo, da sta pravna in odgovorna oseba vložili pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti navedenih podzakonskih aktov, čeprav je po tej določbi Ustave postopek treba prekiniti, ko sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pravna in odgovorna oseba sta na zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti odgovorili z vlogo z dne 2.3.2007. B.

4. Izpodbijani sklep o prekinitvi postopka temelji na določbi 156. člena Ustave, po kateri mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem.

5. Iz povzete določbe je jasno, da je prekinitev postopka na tej podlagi dopustna le takrat, ko sodišče samo meni, da bi moralo pri odločanju uporabiti protiustaven zakon. Zahteva ima zato prav, da sodišče, ki je v izpodbijanem sklepu zapisalo, da samo sicer ni začelo postopka pred ustavnim sodiščem, vendar sta ga pred tem s pobudo že začeli pravna in odgovorna oseba, ni ravnalo pravilno. Poleg tega lahko sodišče zahteva le presojo ustavnosti zakona, ne pa tudi presoje ustavnosti in zakonitosti podzakonskih aktov (medtem ko sta v obravnavani zadevi pravna in odgovorna oseba vložili pobudo za presojo ustavnosti dveh pravilnikov, sprejetih na podlagi Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja; Ur.l. RS, št. 32/94 in nasl.; ta zakon je prenehal veljati z uveljavitvijo ZZasV). Iz 125. člena Ustave namreč izhaja, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise (sklepanje po nasprotnem razlogovanju). Če sodišče torej meni, da podzakonski akt, ki bi ga moralo pri sojenju uporabiti, ni v skladu z Ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (exceptio illegalis) in tako vprašanje, sicer samo z veljavnostjo za konkretno zadevo, lahko razreši samo, ne da bi zato prekinilo postopek.

6. V ZP-1 so razlogi za prekinitev postopka o prekršku določeni v prvem odstavku 124. člena. Sodnik, ki vodi postopek o prekršku, po tej določbi s sklepom prekine postopek, če se ne ve za obdolženčevo prebivališče, če je obdolženec na begu, ali če je sicer nedosegljiv državnim organom, če je v tujini za nedoločen čas, ali če je obdolženec začasno duševno zbolel ali je pri njem nastala začasna duševna motnja. Glede na navedeno in dejstvo, da ne gre za procesni položaj, ko mora sodišče prekiniti postopek na podlagi določbe prvega odstavka 124. člena ZP-1, je pravilna tudi trditev zahteve, da ZP-1 kot razlog za prekinitev postopka ne pozna okoliščine, da o določenem z zadevo povezanem vprašanju teče postopek pred drugim organom, v tej zadevi pred Ustavnim sodiščem.

7. Glede na ugotovitev, da je Okrajno sodišče v Ljubljani izpodbijani sklep napačno oprlo neposredno na določbo 156. člena Ustave in da temelja za prekinitev postopka tudi ne more predstavljati določba prvega odstavka 124. člena ZP-1, je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V nadaljevanju postopka v tej zadevi bo sodišče pri odločanju moralo upoštevati, da je bilo o zahtevah pravne in odgovorne osebe že pravnomočno odločeno s sodbo z dne 5.12.2006.