Jedro

Londonski sporazum (sporazum o zeleni karti) določa, da pri škodah iz obratovanja tujega vozila prevzame odgovornost biro obiskane države, to pa ne pomeni, da je s tem oškodovancu onemogočeno, da vloži tožbo tudi naravnost proti odgovornostni tuji zavarovalnici.

Izrek

Pritožba toženih strank se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo: 1. da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati prvotožeči stranki znesek 452.338,57 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1997 dalje do plačila, drugotožeči stranki pa znesek 12.454,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1997 dalje do plačila ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 254.485,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pod točko 2 pa je zaradi umika tožbe zoper S. d.d., postopek zoper to toženo stranko ustavilo.

Proti navedeni sodbi sta v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in glede odločitve o pravdnih stroških toženi stranki po svoji pooblaščenki vložili pritožbo in smiselno predlagali njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarjata, da je ugovor pasivne legitimacije prvotožene stranke sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zavrnilo. Iz sodbe sodišča prve stopnje tudi ni mogoče ugotoviti, na kateri materialnopravni podlagi je sodišče utemeljilo svojo odločitev za vsako od tožečih strank, ki imata različen materialnopravni položaj. Tožba zoper drugotoženo stranko je bila vložena šele 12.7.1999 in ne dne 3.11.1998 kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je tudi ugovor zastaranja utemeljen. Drugotožena stranka je subjektivni spremembi tožbe nasprotovala, sodišče pa je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, ko je v taki procesni situaciji razširitev tožbe štelo za novo samostojno tožbo in jo kot tako tudi vpisalo. Ob takem stanju, bi bilo mogoče kvečjemu šteti, da je bila tožba zoper drugotoženo stranko vložena takrat, ko je bila vpisana kot nova tožba. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi večkrat kršitev načela kontradiktornosti z nepravilnim vročanjem sodnih pisanj. Tudi ne držijo razlogi glede odgovornosti toženih strank, o solidarni odgovornosti pa sodba tudi nima razlogov. Kljub ugotovljenemu dejstvu, da je bila kritičnega dne cesta močno poledenela, neposipana in spolzka in da sta obe udeleženki vozili zelo počasi in pazljivo, je sodišče nepravilno zaključilo, da M. R. ni prilagodila vožnje cestnoprometnim razmeram. Iz izpovedi voznice izhaja, da je vozila počasi, previdno, ter z vso potrebno skrbnostjo. Izključno cestne razmere so bile vzrok, ki je privedel do prometne nesreče. Za čiščenje in posipavanje cest pa je bil odgovoren stranski intervenient, ki je to svojo dolžnost opustil. Sodišče se do teh ugovorov toženih strank sploh ni opredelilo. Ker obračun obresti v znesku 114.335,00 SIT sodbi ni priložen, se odločitve sodišča glede zamudnih obresti niti ne da preizkusiti. Sodba pa tudi nima razlogov v delu, ki se nanaša na odbitno franšizo. Vse navedeno pomeni, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Pritožba toženih strank ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je poleg drugotožene stranke v obravnavanem primeru pasivno legitimirana tudi tuja zavarovalnica to je prvotožena stranka je po mnenju pritožbenega sodišča popolnoma pravilna. Ker gre v obravnavanem primeru za civilnopravno razmerje z mednarodnim elementom, saj je do škodnega dogodka prišlo po krivdi zavarovanke prvotožene stranke torej zaradi obratovanja tujega vozila in ker se je škodni dogodek pripetil 15.12.1995, je potrebno uporabiti določbo 28. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v drugih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 43/82), ki pa določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Po določbi 4. odst. 178. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa lahko iz naslova solidarne odgovornosti oškodovanec toži kateregakoli imetnika udeleženih motornih vozil ali zavarovalnico, pri kateri je odgovornost vozil zavarovana. Enako določa tudi Haška konvencija v 3. členu, ko navaja, da je zakonodaja, ki se uporablja pri prometnih nesrečah, zakonodaja države, v kateri se je ta nesreča pripetila. Po 9. členu navedene konvencije pa imajo oškodovanci iz prometne nesreče pravico sprožiti postopek neposredno proti zavarovalcu odgovorne osebe. Res je sicer, da Londonski sporazum (sporazum o zeleni karti) določa, da pri škodah iz obratovanja tujega vozila prevzame odgovornost biro obiskane države, to pa ne pomeni, da je s tem oškodovancu onemogočeno, da vloži tožbo tudi naravnost proti odgovornostni tuji zavarovalnici. Ta možnost je uzakonjena v korist oškodovancev zgolj iz razloga njihove večje zaščite in s tem varnosti.

Da imata v obravnavanem primeru tožnika različen materialnopravni položaj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno v obrazložitvi sodbe navedlo, da uveljavlja prva tožnica regresni zahtevek, druga tožnica pa odškodnino v obliki franšize (4. stran sodbe). Za prvo tožečo stranko je navedlo, da njen zahtevek temelji na 939., 941. in 178. členu ZOR. Glede drugotožeče stranke pa je izrecno ugotovilo, da njenemu zahtevku v višini 9.400,00 SIT toženi stranki sploh nista ugovarjali. Ob takem stanju pač ni mogoče pritrditi pritožbi, da ima sodba o teh vprašanjih pomanjkljive razloge. Ne drži pa tudi pritožbena trditev, da je bila tožba zoper drugotoženo stranko vložena šele 12.7.1999. Razširitev tožbe, kot sta jo vložili tožeči stranki je predvidena v 2. odst. 191. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Za dopustnost take razširitve je res, kot zatrjuje pritožba, potrebna privolitev novega toženca. Zato ima pritožba prav, ko ugotavlja, da sodišče prve stopnje v veljavnih predpisih ni imelo podlage, da tako izjavo tožečih strank šteje kot vložitev nove tožbe, zadevo vpiše kot vložitev nove tožbe, nato pa obe zadevi združi ter izvede enotni postopek. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče v takem sicer nepravilnem ravnanju sodišče prve stopnje ni našlo elementov absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena, pač pa tako ravnanje predstavlja kvečjemu kršitve določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki pa glede na naravo spora v obravnavani zadevi niso upoštevne. V obravnavani zadevi gre namreč za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT (1. odst. 495. člena ZPP). Gre torej za postopek, ko se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker pa glede na navedeno take sodbe tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so pritožbeni očitki o nepravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, da je bil razlog škodnega dogodka v neprilagojeni vožnji cestnoprometnim razmeram voznice M.R., neupoštevni. Trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti je ostala na meji pavšalnih zatrjevanj in ni konkretizirana. Zato je pritožbeno sodišče ni dolžno upoštevati. Tudi očitek, da sodba nima razlogov o solidarni odgovornosti ne drži. S tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe utemeljilo, da sta pasivno legitimirani obe toženi stranki, se je avtomatično izreklo tudi o tem, da gre za njuno solidarno odgovornost. Ta solidarna obveznost pa dejansko pomeni zgolj to, da odgovarja vsak dolžnik obveznosti nasproti upniku za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (414. člen ZOR). Razloge, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je M.R. izključno odgovorna za nastalo škodo, je sodišče dovolj argumentirano pojasnilo zato očitkov o tem, da se do ugovorov toženih strank ni opredelilo, ni mogoče sprejeti. Res je sicer, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izrecno ugotavljalo odgovornosti stranskega intervenienta na podlagi obrazložitve, ki jo je podalo pa izhaja, da škoda v nobenem primeru ni mogla nastati izključno zaradi dejanja tretjega, ki ga oškodovanec ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odst. 177. člena ZOR). Zgolj to pa bi lahko imelo za posledico oprostitev odgovornosti toženih strank. Za to pravdo pa tudi morebitna solidarna odgovornost stranskega intervenienta ni pomembna. Trditev v pritožbi, da se sodba sodišča prve stopnje glede zamudnih obresti od zneska 338.004,00 SIT ne da preizkusiti, saj obračun obračun obresti v znesku 114.335,00 SIT sodbi ni priložen tudi ni upoštevna. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo natančno, za kakšno obdobje in na kakšno glavnico je obračunavalo obresti, kar pomeni, da je že v obrazložitvi sodbe navedlo vse bistvene elemente, potrebne za izračun obresti. Na podlagi teh pa je ugotovilo, da toženi stranki iz tega naslova prvotožeči stranki dolgujeta znesek 114.335,00 SIT. Toženi stranki nobenemu elementu, ki ga je sodišče za izračun uporabilo konkretno ne ugovarjata. Konkretno ne ugovarjata niti samemu izračunu, ki ga je opravilo sodišče. Neutemeljena pa je njuna zahteva, da bi moral biti sodbi obračun priložen, da bi ga lahko preizkusili. Obračun bi lahko preizkusili že na podlagi elementov, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo. Morebitni nepravilni obračun zamudnih obresti bi predstavljal le napačno uporabo materialnega prava.

Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.