Jedro

V izreku obsodilne sodbe glede kaznivega dejanja po 4. odstavku 255. člena KZ-77 v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ-77 ni nasprotja pri opisu nezavestne malomarnosti, s tem ko je navedeno, da bi se obsojenec ob ostalih ugotovljenih okoliščinah zaradi pomanjkanja vozniških izkušenj moral in mogel zavedati, da s premajhno pozornostjo na dogajanje na vozišču lahko ogrozi druge udeležence v prometu.

Ker se po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi, sklicevanje na pritožbene navedbe glede kršitve kazenskega zakona ne zadostuje.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega S.T. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega S.T. spoznalo za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ RS-77 in obsojencu ob uporabi 51. do 53. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ) obsojencu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo štirih mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta. Hkrati so bili obsojencu naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 154.115,00 SIT. Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica obsojenega S.T. je dne 09.01.1998 vložila na Okrožno sodišče v Novi Gorici zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve Kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno odločbo sodišča prve stopnje in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi prvostopnega in pritožbenega sodišča razveljavi in jo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je ta utemeljena glede na protislovnost očitka v izreku sodbe (prvostopne), ki se nanaša na opis nezavestne malomarnosti, zato bo potrebno zahtevi ugoditi in obe izpodbijani sodbi razveljaviti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP v tem, da izrek sodbe nasprotuje sam sebi in sicer v delu, kot ga v svojem mnenju navaja višji državni tožilec, to je, da gre nasprotje v krivdoreku, ko se navaja, "da bi se bil obdolženec glede na to, da je bila v ulici plesna prireditev in več osebnih avtomobilov, ki so bili bočno parkirani in glede na dokaj gost promet in tudi pešce, ki so tam hodili in pomanjkanje vozniških izkušenj moral in mogel zavedati, da lahko s premajhno pozornostjo nad dogajanjem na vozišču ogrozi druge udeležence v prometu ..." Kolikor se obtožencu očita pomanjkanje vozniških izkušenj, se mu seveda težko očita, da bi se ob ostalih okoliščinah moral in mogel zavedati, da lahko s svojo vožnjo ogrozi druge udeležence v prometu.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v krivdoreku prvostopne sodbe ni očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker je krivdorek, skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem, pravilen in brez očitanega nasprotja pri opisu nezavestne malomarnosti kot oblike krivde glede očitanega kaznivega dejanja. Izrek prvostopne sodbe se v tem delu glasi: "da je obsojenec 14.02.1993 ob 02.00 uri vozil osebni avto z registrsko številko ... po K. ulici v D. v smeri proti železniški postaji premalo pozorno, čeprav bi se glede na to, da je bila v tej ulici plesna prireditev in več osebnih avtomobilov, ki so bili bočno parkirani, glede na dokaj gost promet in tudi pešce, ki so tam hodili ter glede na pomanjkanje vozniških izkušenj moral in mogel zavedati, da s premajhno pozornostjo na dogajanje na vozišču lahko ogrozi druge udeležence v prometu ... ". Malomarnost kot krivdna oblika v času storitve kaznivega dejanja je bila opredeljena v 14. členu KZ SFRJ, ki je določal, da je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če se je storilec zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala (zavestna malomarnost); ali če se ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se po okoliščinah in svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost), ki je vsebinsko skladna z 18. členom Kazenskega zakonika (KZ). Iz krivdoreka prvostopne sodbe je razvidno, da je obsojenec storil kaznivo dejanje iz nezavestne malomarnosti, to je, da se ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati. Tako glede opisa okoliščin, ki so narekovale pozorno vožnjo zaradi varnosti drugih udeležencev v prometu, ocena, da je obsojenec vozil premalo pozorno ter da bi se glede na pomankanje vozniških izkušenj (vozniški izpit je napravil 5 mesecev pred nezgodo) moral in mogel zavedati, da s premajhno pozornostjo na dogajanje na vozišču lahko ogrozi druge udeležence v prometu, ne predstavlja nasprotja v izreku. Premajhno pozornost obsojenca, kot je navedena v krivdoreku prvostopne sodbe, je namreč razumeti kot posledico pomanjkanja vozniških izkušenj, ki pa jo glede na ravnanje obsojenca v obravnavanem primeru prvostopno sodišče pravilno opredeli kot nezavestno malomarnost - krivdno obliko, ki zadošča za ugotovitev obsojenčeve kazenske odgovornosti v obravnavanem primeru. Hkratna ugotovitev premajhne pozornosti in pomanjkanja vozniških izkušenj se ne izključujeta niti pojmovno niti v stavčni zvezi, kot je navedena v krivdoreku, zato o kršitvi 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče govoriti.

Prav tako ni podana očitana kršitev kazenskega zakona; vložnica zatrjuje, da je kršen kazenski zakon v 2. točki 372. člena ZKP glede odločitve, ali so podane okoliščine, ki izključujejo obsojenčevo kazensko odgovornost. Pri tem se sklicuje na pritožbene navedbe, ki naj bi jih podprl višji državni tožilec. V čem naj bi bila kršitev kazenskega zakona, pa vložnica v zahtevi ne pove. V 2. točki 372. člena ZKP je določeno, da je kršitev kazenskega zakona podana tudi, če je ta prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Kot že rečeno, vložnica ne navaja nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, v kateri smeri uveljavlja to kršitev. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi. Glede na vsebino zahteve pa preizkus očitanih kršitev ni mogoč glede na to, da vložnica v zahtevi očitane kršitve ne obrazloži ampak postavlja le pavšalni očitek. Sklicevanje na pritožbena izvajanja v tej smeri pa je glede na prej citirano določbo ZKP neupoštevno, zato vložnica tudi v tej smeri s svojo zahtevo ni mogla imeti uspeha.

Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podana nobena uveljavljana kršitev zakona, na katero se vložnica sklicuje v svoji zahtevi, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).