Jedro

Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, ki so nepravična ali pretirano stroga za eno od pogodbenih strank šele po celoviti obravnavi pogodbenega razmerja in potem, ko je pretehtalo pravice in obveznosti vsake od pogodbenih strank.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da določilo v zavarovalni polici, po katerem traja zavarovanje kredita oz. zavarovalno kritje 31 dni po dospelosti vračila kredita, v povezavi s 3. točko splošnih pogojev za zavarovanje kredita, ki določa, kdaj nastane zavarovalni primer, ni v skladu z namenom sklenjene pogodbe oz. z določbo 143.čl. ZOR, ker je zavarovancu nemogoče v tako kratkem roku izkazati eno od okoliščin, določenih v 3. čl. splošnih pogojev. Dolžnik je imel možnost kredit vrniti do 1.3.1994, zato tožeča stranka pred tem rokom ni mogla zoper njega predlagati uvedbe izvršilnega postopka ali uspešno izpolniti katerega izmed zahtevanih pogojev. Ker je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, je sodišče nejasna določila razlagalo v korist druge stranke (100.čl. ZOR), zaradi česar je štelo, da je zavarovalni primer nastopil z dnem uvedbe stečajnega postopka nad kreditojemalcem.

Proti navedeni vmesni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo in torej zavrnitev tožbenega zahtevka, oz. podrejeno, njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo čas zavarovalnega kritja in pravilno menilo, da mora zavarovalni primer nastati v času, ko je zavarovanje še veljavno, vendar je sklicujoč se na določbo 100.čl. ZOR popolnoma neupravičeno raztegnilo zavarovalno kritje v nedogled oz. po potrebi na konkretno zadevo. Podlage za uporabo 100.čl. ZOR ni bilo, saj ni nejasnih pogodbenih določil. Uporaba 143.čl. ZOR v konkretnem primeru ravno tako ni utemeljena, saj skuša navedeno določilo varovati neuke stranke, ne pa visoko profesionalne, kot je to tožeča stranka. Potrebna je tudi previdnost pri uporabi 143.čl. ZOR, saj sodišče ne sme spreminjati pogodbenega razmerja strank; njegova uporaba tako ne sme biti rešitev abstraktnega vprašanja, neupoštevaje dejanske okoliščine sklenitve posameznega zavarovalnega posla.

Pritožba je utemeljena.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi, sta pravdni stranki dne 20.9.1993 sklenili zavarovalno pogodbo (polica št. 310/93-KR), s katero je tožeča stranka zavarovala kredit, ki ga je dala kreditojemalcu. Zavarovalno kritje po tej polici je pričelo 20.9.1993 (kar je enako datumu sklenitve pogodbe o kratkoročnem kreditu) in je po ugotovitvah sodišča prve stopnje trajalo do 2.4.1994; obravnavana zavarovalna pogodba je bila sklenjena po določilih pogojev za zavarovanje kredita K1-KR-1, 1991, ki v 3. točki določajo, da zavarovalni primer (med drugim) nastane, ko je sklep sodišča o začetku stečajnega postopka zoper dolžnika pravnomočen, ali ko je zoper dolžnika neuspešno končan izvršilni postopek. V zvezi z jasnimi pogodbenimi določili, vsebovanimi tako v polici, kot tudi v splošnih pogojih, je treba po oceni pritožbenega sodišča pritrditi pritožbi v delu, ko zatrjuje, da v obravnavani zadevi ni bilo nikakršne podlage za uporabo 100.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), torej za razlago nejasnih določil pogodbe, ki jo je pripravila ena pogodbena stranka, v korist druge stranke. Za odločitev o vsebini konkretne zadeve tudi niso pomembna obširna razlogovanja tožene stranke v pritožbi v smeri pojmovanja časa zavarovalnega kritja in v smeri podane primerjave z bančno garancijo, ter v smeri, da gre načeloma za zavarovanje terjatve, zaradi česar bi bilo potrebno striktno uporabljati določbo 2. odst. 899.čl. ZOR. Po oceni pritožbenega sodišča pomen 143.čl. ZOR tudi ni takšen kot to prikazuje tožena stranka, ko trdi, da skuša ta varovati le neuke stranke, sama pa da je zavarovalno pogodbo sklenila z visokoprofesionalnim subjektom finančnega poslovanja (banko); pomen 143.čl. ZOR je dejansko v korekciji pogodbenega razmerja med enakovrednima strankama, ker se predpostavlja, da si ena stranka z vnaprejšnjo formulacijo splošnih pogojev, lahko zagotovi na račun druge stranke pretirano ugoden položaj. Prav pa ima tožena stranka, ko zatrjuje, da je pri uporabi 143.čl. ZOR treba upoštevati pravno naravo razmerja med strankama kot celote; zato, da je mogoče napraviti zaključek, kakršnega je napravilo sodišče prve stopnje, ko je štelo, da je neko pogodbeno določilo pretirano strogo za drugo stranko (konkretno: da je zavarovancu nemogoče v času zavarovalnega kritja izkazati eno od okoliščin, določenih v 3. čl. splošnih pogojev), je treba pretehtati celotno pogodbeno razmerje in v okviru tega pravice in obveznosti ene in druge stranke. Ker pa sodišče prve stopnje tega doslej ni storilo, je preuranjeno zaključilo, da je nastopil primer po 143.čl. ZOR. Glede na to v dosedanjem postopku dejansko stanje ni bilo v popolnosti ugotovljeno, zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljaviti na podlagi 370.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tudi tožeča stranka v celoti izpolnila svoje obveznosti po sporni pogodbi, predvsem, ali je izpolnila svojo dolžnost sodelovanja po 6. točki splošnih pogojev; ta je tožečo stranko konkretno zavezovala, da v primeru, če je kreditojemalec v zamudi z odplačilom kredita ali če kakorkoli izve za dolžnikove finančne težave, o tem nemudoma pismeno obvesti zavarovalnico in v skladu z njenimi navodili takoj podvzame vse nujne ukrepe. Če bo pri tem ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila vse svoje pogodbene obveznosti, vendar zavarovalni primer kljub temu znotraj zavarovalnega kritja ne bi mogel nastati, bo lahko zaključilo, da je utemeljena uporaba 143.čl. ZOR. Po mnenju pritožbenega sodišča se tudi postavlja vprašanje smotrnosti izdaje vmesne sodbe v obravnavani zadevi, glede na to, da za odločitev o višini zahtevka verjetno ne bi bilo potrebno izvajati obsežnega dokaznega postopka.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.