Jedro

Razglasitev epidemije zaradi virusa COVID sama po sebi ne more pomeniti spremenjenih okoliščin po 112. členu OZ in nemožnost izpolnitve obveznosti tožeče stranke. Tožeča stranka je trdila, da zaradi epidemije ni mogla priti do kredita, ker so bile banke zaprte. Banke so delovale in samo ta okoliščina ne more biti dovolj, da bi bila tožba sklepčna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala razvezo prodajne pogodbe z dne 28. 2. 2020 za nakup označenih nepremičnin in vrnitev prejete are v višini 14.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2020 do plačila. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno odločilo o domnevni nesklepčnosti tožbe in da tega ni samo ugotovilo. Napačno sklepa sodišče, da je tožba premalo utemeljena. Sodišče je to ugotovilo na naroku in na prvem naroku za glavno obravnavo 14. 9. 2021. Tožena stranka se ni sklicevala na nesklepčnost tožbe v odgovoru na tožbo. Sodišče bi moralo do tega zaključka priti samo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Splošno znano dejstvo je, da je bila epidemija v Sloveniji razglašena 12. 3. 2020 in tega ni treba dokazovati. Tožena stranka je trdila, da bi tožeča stranka morala poleg tega navajati še okoliščine in dejstva, kot so sprememba dohodkov zaradi epidemije, kako to vpliva na pogodbo in da bi izkazala potrebno skrbnost za izpolnitev. Pritožnica se s tem ne strinja, saj je v podobnem primeru, ko je šlo za gospodarsko krizo, sodišče odločilo drugače. Gre za zadevo VSL I Cpg 772/2013. O epidemiji pa še ni sodne prakse. Tožnica ni mogla pridobiti kredita zaradi epidemije. Šlo je na splošno nezmožnost pridobitve kredita. To je tožeča stranka opredelila tudi na naroku 14. 9.2021. Zato so okoliščine iz člena 112 zadosti konkretizirane. Gre tudi za zmotno uporabo OZ.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga razveljavitev. Strinja se z razlogi sodišča in opozorili sodišča na naroku.

4. Pritožba ni utemeljena.

O sklepčnosti tožbe:

5. O nesklepčnosti tožbe govori ZPP v določbi 318. člena. Zakon opredeljuje sklepčnost tožbe v 3. točki prvega odstavka, kjer določa, da mora za izdajo zamudne sodbe utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Nesklepčnost (nekonkludentnost oziroma inkongurentnost) pa opredeljuje kot nasprotje te kvalitete – kot pravno neskladje med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in zahtevkom1. V formalnem pogledu je trditveno breme dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira zahtevek (180. člen ZPP). Na prvi pogled se dozdeva, da je nesklepčnost enovit pravni pojav. Po definiciji tretjega odstavka 318. člena ZPP je namreč podana takrat, ko iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Vendar natančnejši pogled pokaže, da se nesklepčnost izraža v različnih oblikah; med drugim je lahko življenjski primer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja zahtevana pravna posledica, lahko pa je opisan pomanjkljivo in je prav tako to razlog za nesklepčnost2. Tako je nesklepčnost v svojem bistvu materialnopravni pojem, saj materialno pravo daje odgovor na to, ali tožbene navedbe utemeljujejo tožbeni zahtevek, hkrati pa je tudi procesni pojem.

6. Sodišče prve stopnje se je pravilno vprašalo, ali je tožeča stranka pravilno zatrjevala, da ne more izpolniti pogodbe zaradi spremenjenih razmer, to je nastale epidemije, ki je po njenih trditvah onemogočila pridobitev kredita (112. člen OZ). Tožeča stranka bi morala zatrjevati otežitev izpolnitve svoje obveznosti, da se okoliščine nanašajo za čas po sklenitvi pogodbe, da je po splošnem mnenju neupravičeno ohraniti v veljavi takšno pogodbo, kot je, da spremenjenih okoliščin stranka, ki se nanje sklicuje, ni mogla upoštevati ob sklenitvi pogodbe, se jim ni mogla izogniti ali odkloniti njihove posledice in da se okoliščine niso spremenile po izteku izpolnitvenega roka. Samo po sebi pa se razume, da mora obstajati vzročna zveza med okoliščinami, ki so se spremenile in oteženostjo izpolnitve obveznosti ene stranke in da obstaja določena intenziteta vplivanja spremenjenih okoliščin3. 7. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila, da tožeča stranka ni zadovoljila tem zahtevam, saj bi tožnica morala navajati in dokazati, zakaj zaradi epidemije ni mogla pridobivati sredstev, kako se je odzvala na spremenjene okoliščine, kako je to vplivalo na pogodbo in položaj tožnice, kako je ocenjevala tveganje in da je bila zadosti skrbna, da bi pogodbo izpolnila (list. št. 21 – 22). S tem je smiselno zatrjevala, da tožnica ni izpolnila dolžnosti konkretiziranja življenjskega primera na določbo 112. člena OZ, ki sicer vsebuje opis spremenjenih okoliščin kot pravni standard. Vendar je sodna praksa dovolj napolnila vsebino tega pravnega standarda4. Zmotno meni pritožba, da iz zadeve I Cpg 772/2013 izhaja, da je dovolj zatrjevati spremenjeno okoliščino, to je gospodarska kriza, da pride do razveze pogodbe5. 8. Splošno zatrjevanje obstoja epidemije po sklenitvi pogodbe, ne zadostuje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka po opozorilu sodišča in nenazadnje po odgovoru na tožbo tožene stranke navedla le, da je posojilo iskala pri Banki B., izpostava ..., da je komunicirala z A. A., da pa po merilih banke posojila ni mogla dobiti v zadostni višini. Nato je še navajala, da je preko posrednika iskala možnost kredita v banki v Avstriji, da pa ni mogla iti v Avstrijo zaradi epidemije. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje pravilno ugotavlja, da samo zatrjevanje dejstva, da v Banki B., izpostavi ..., ni mogla pridobiti kredita v zadostni višini, ne izhaja trditev, da ji ne bi uspelo izpolniti pogodbe zaradi epidemije. V Sloveniji so še druge banke, vendar tožnica ni zatrjevala, da bi iskala kredit tudi pri drugih bankah. Trditev, da je preko posrednika iskala banko v Avstriji in ni mogla tja zaradi epidemije, pa ni zadosti konkretizirano njeno prizadevanje, da ne bi mogla pridobiti kredita zaradi epidemije. Sodišče pravilno opozarja, da banke niso bile zaprte v času epidemije in da Odlok z dne 15. 3. 2020 in 1. 4. 2020 ni ustavil dejavnosti bank. Tožnica bi morala konkretizirati oziroma zatrjevati vzročno zvezo med okoliščinami, ki so se spremenile (epidemija) in oteženostjo izpolnitve obveznosti oziroma nezmožnost pridobitve kredita zaradi epidemije. Tožnica v tožbi trdi, da je z epidemijo 12. 3. 2020 bila ustavljena dejavnost bank in njena možnost, da bi pridobila bančni kredit za plačilo kupnine. Za kaj takega tudi ni ponudila ustreznega dokaza. Nato je bila na naroku 14. 9. 2021 opozorjena (list. št. 47) in tožeča stranka je na opozorilo le odgovorila, da ji na Banki B., ..., ni uspelo pridobiti posojila v zaprošeni višini in je nato iskala posojilo preko posrednika C. C. v Avstriji in da ni mogla na osebni razgovor čez državno mejo. Vse to ne zadošča za konkretizacijo vzročne zveze med spremenjenimi razmerami in nemožnostjo izpolnitve.

9. Tako se izkaže, da je tožeča stranka bila opozorjena na nesklepčnost tožbe v odgovoru na tožbo in na pripravljalnem naroku. Ni ji uspelo zadostiti zahtevi o konkretizaciji zatrjevanih razmer.

10. V pritožbi opozarja, da je zadosti trditi, da je bil obstoj epidemije in da ni mogla pridobiti kredita zaradi nedejavnosti bank. Sodišče je pravilno razlagalo zakonski dejanski stan člena 112 OZ in kot to izhaja iz citirane pravne teorije in sodne prakse, te okoliščine niso bile zadosti konkretizirane. V Sloveniji so še številne druge banke, banke niso bile zaprte, zato sklicevanje na epidemijo in domnevno nedelovanje bank ne pomeni zadosti obrazložene tožbene podlage za zahtevano razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb ZPP (318. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (358. člen ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Tožeča stranka stroškov ni priglasila, tožena pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi te zadeve.

1 Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, str. 126 – 129. 2 Ibidem, str. 127. 3 Primerjaj M. Dolenc, Komentar OZ, splošni del, prva knjiga, str. 599 – 603. 4 Primerjaj npr. odločbo II Ips 154/2015, I Cpg 772/2013, II Ips 477/96. 5 V zadevi je nato Vrhovno sodišče pod III Ips 154/2015 (v zadevi I Cpg 772/2013) še ugotovilo, da mora biti sprememba cen takšne intenzitete, da stranko prizadene v taki meri, da ima naravo očitnega nesorazmerja, neekvivalentnosti vzajemnih pogodbenih dajatev. To pomeni, da to terja konkretizacijo zatrjevanih spremenjenih razmer na zatrjevano nemožnost izpolnitve.