Jedro

V zvezi z ugovorom, da izpodbijana odločba ni izvršljiva, ker posega na zemljišče, ki ni v tožnikovi lasti, sodišče pojasnjuje, da je organ izpodbijano odločbo tožniku izdal, ker je nesporno on postavil predmetni objekt in je s tem zavezanec za njegovo odstranitev. Sicer pa s tem ugovorom tožnik ne varuje svojih pravic, zato ga sodišče že iz tega razloga ni moglo upoštevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo kovinske montažne nadstrešnice, ki se nahaja na vzhodnem delu zemljišča parc. št. 460/11 k. o. ... in je na dan 22. 2. 2019 v izreku navedenih dimenzij in izvedbe ter jo na svoje stroške odstraniti do 31. 5. 2019 in vzpostaviti prejšnje stanje; v primeru neizpolnitve obveznosti pa se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. V obrazložitvi opisuje potek inšpekcijskega postopka in navaja, da je tožnik pisno izjavil, da je investitor vseh objektov na zemljiščih parc. št. 460/11, 460/10 in 460/5, vse k. o. ..., s čimer je v inšpekcijskem postopku postal zavezanec. Za predmetno montažno kovinsko nadstrešnico z oznako št. 7 je navedel, da je bila zgrajena v letu 2008. Na kontrolnem pregledu 22. 1. 2019 je bilo ugotovljeno, da ta še ni odstranjena oziroma da še vedno stoji. Ob upoštevanju 3. in 3.a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), Gradbenega zakona (GZ) ter Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/2008, Uredba 2008), ki je veljala v času gradnje predmetne nadstrešnice, in v času izdaje izpodbijane odločbe veljavne Uredbe o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 37/2018, Uredba 2018), pa tudi ob upoštevanju Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/2013 s sprem. in dop., Uredba 2013), ki je nadomestila Uredbo 2008, zaključuje, da predmetna nadstrešnica ne izpolnjuje pogojev za enostaven objekt. S pričetkom njegove gradnje brez gradbenega dovoljenja je tožnik kršil prvi odstavek 3. člena ZGO-1. 2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi navaja, da izreka ni mogoče izvršiti, zato je odločba nična. Posega namreč tudi na zemljišče, ki ni tožnikova last, ne da bi bil lastnik tega zemljišča sploh seznanjen z inšpekcijskim postopkom. Poudarja tudi, da ga organ o ugotovljenih dejstvih in dokazih ni seznanil, saj je bil inšpekcijski pregled opravljen 13. 12. 2011, do izdaje odločbe več let kasneje pa tožnik sploh ni vedel, kaj se z njegovo zadevo dogaja. Tega nezakonitega stanja ni saniral niti drugostopenjski organ. Postopek je bil torej voden nezakonito. V izpodbijani odločbi organ tudi ni navedel razloga za določitev roka za odstranitev domnevne nelegalne gradnje do 31. 5. 2019. To pomeni, da izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišču tako predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in o zadevi meritorno odloči; podrejeno naj zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

**Odločanje po sodnici posameznici**

5. Sodišče je 2. 9. 2021 sprejelo sklep I U 1740/2019-8, da o zadevi odloča po sodnici posameznici iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)1. Ugotovilo je namreč, da je v zadevi sporna pravilnost izvedbe upravnega inšpekcijskega postopka, v zvezi s čimer je uveljavljena obširna sodna praksa. Tako je senat sklenil, da so izpolnjeni pogoji po navedeni določbi ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

6. Tožnikova pooblaščenka na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 12. 10. 2021 sestavi sodišča v tej zadevi ni ugovarjala. Toženka pa se kljub pravilnemu vabljenju naroka ni udeležila.

**Glede datuma odločitve sodišča**

7. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa tožnikovi pooblaščenki vročen 18. 10. 2021. Toženka se, kot rečeno, naroka za glavno obravnavo ni udeležila. To pomeni, da je ob upoštevanju petdnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa2 sodbo izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, to je 26. 10. 2021. **Dokazni sklep**

8. Na naroku za glavno obravnavo 12. 10. 2021 je sodišče skladno z drugim odstavkom 20. člena ZUS-13 vpogledalo vse listine v upravnem spisu zadeve, pri čemer je za sodni spis fotokopiralo: zapisnik o inšpekcijskem pregledu s 13. 12. 2011 s prilogami, dopis prvostopenjskega organa tožniku s 15. 12. 2011, tožnikov odgovor s 23. 12. 2011, zapisnik prvostopenjskega organa s 5. 7. 2013 s prilogami, dopis prvostopenjskega organa tožniku s 23. 7. 2013 in z 26. 2. 2014, tožnikov odgovor na zahtevo z 26. 2. 2014, datiran 5. 3. 2014, zapisnik prvostopenjskega organa z 22. 1. 2019 s prilogami, dopis prvostopenjskega organa tožniku z 23. 1. 2019, zaprosilo za podaljšanje roka s 30. 1. 2019, sklep o ugoditvi zahtevi za podaljšanje roka s 1. 2. 2019, izpodbijano odločbo, pritožbo zoper izpodbijano odločbo in odločbo druge stopnje (sedaj priloge sodnega spisa C1 do C13).

9. Dokaznih predlogov stranki nista podali.

**K I. točki izreka**

10. Tožba ni utemeljena.

_Splošno_

11. Predmetni objekt, to je kovinska montažna nadstrešnica, ki jo je po lastni pisni izjavi postavil tožnik, se nesporno nahaja na vzhodnem delu zemljišču parc. št. 460/11 k. o. ..., katerega lastnik ni tožnik. Prav tako niso sporne dimenzije in izvedba tega objekta, kot ga ugotavlja organ na dan 22. 2. 2019, in sicer: - maksimalna tlorisna dimenzija 7,5 m x 5, 7 m; - maksimalna višina 3,0 m ter - streha enokapnica s kovinsko kritino. Sporno pa ni niti, da je tožnik ta objekt postavil leta 2008 ter da zanj ni pridobil gradbenega dovoljenja. Tožnik namreč takšnemu dejanskemu stanju, ugotovljenemu v upravnem postopku, ne ugovarja.

12. Z izpodbijano odločbo izrečeni inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje, odstranitve in vzpostavitve prejšnjega stanja temelji na 152. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki v prvem odstavku določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja skladno z določbo 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

13. Tožnik prvenstveno ugovarja, da izpodbijana odločba ni izvršljiva, saj posega na zemljišče, ki ni v njegovi lasti, ne da bi bila druga oseba, konkretno lastnik parc. št. 460/11 k. o. ..., sploh seznanjena z inšpekcijskim postopkom. Ugovarja tudi pravilnosti izvedbe upravnega inšpekcijskega postopka. Zatrjuje namreč, da ga organ o ugotovljenih dejstvih in dokazih ni seznanil, da je inšpektor opravil inšpekcijski pregled 13. 12. 2011, torej več let pred izdajo izpodbijane odločbe ter da v vmesnem času sploh ni vedel, kaj se dogaja z njegovo zadevo. Ugovarja tudi določitvi roka za odpravo nepravilnosti, saj meni, da inšpektor ni upošteval načela sorazmernosti, teže kršitve in njegove posledice za javni interes.

14. Glede na ugotovljene nesporne dimenzije tega objekta sodišče pritrjuje zaključku upravnih organov obeh stopenj, da predmetni objekt po določbah relevantnih podzakonskih predpisov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi4 in na razloge katere se sodišče skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-15 v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, ni enostaven objekt, za gradnjo katerega gradbeno dovoljenje ne bi bilo potrebno.

_Glede zatrjevanih kršitev pravil upravnega postopka_

15. Tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba obremenjena s kršitvijo pravil upravnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je pavšalen, saj ga tožnik ni konkretiziral. Očitana kršitev po tej določbi ZUP je sicer podana le, če je obrazložitev odločbe tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj so v izpodbijani odločbi navedena vsa pravno odločilna dejstva, jasno pa je razvidno tudi, na katere materialne predpise je organ oprl izpodbijano odločitev.

16. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor o kršitvah pravil postopka, ker naj se tožnik ne bi imel možnost seznaniti z ugotovljenimi dejstvi in dokazi. Po vpogledu v upravni spis sodišče namreč ugotavlja, da je bil tožniku inšpekcijski zapisnik s 13. 12. 2011 skupaj s prilogami (priloga C12) vročen 19. 12. 2011 s pozivom za podajo pisnega pojasnila, dokumentacije in izjave (poziv št. 06122-4079/2011-7 s 15. 12. 2011) (priloga C11). Iz upravnega spisa dalje izhaja, da je tožnik na ta poziv odgovoril z dopisom s 23. 12. 2011 (priloga C10). Prav tako mu je bil vročen zapisnik prvostopenjskega organa s 5. 7. 2013 (priloga C9), kar izhaja iz poziva št. 06122-4079/2011-30 s 23. 7. 2013 in povratnice o vročitvi tožniku s 25. 7. 2013 (priloga C8). Nadalje je bil s pozivom št. 06122-4079/2011-31 s 26. 2. 2014 pozvan k pisnim pojasnilom in dostavi dokumentacije (priloga C7), v zvezi s čimer je organ njegov odgovor, datiran 5. 3. 2014, prejel 10. 3. 2014, kar prav tako izhaja iz upravnega spisa zadeve (priloga C13). Pri inšpekcijskem pregledu 22. 1. 2019 pa je bil tožnik osebno tudi prisoten in je zapisnik podpisal brez pripomb (priloga C6). Prav tako mu je bil ta zapisnik poslan po pošti z dopisom št. 06122-4079/2011-65 s 23. 1. 2019, ki ga je tožnikova pooblaščenka prejela 25. 1. 2019 (priloga C5). Organ mu je na zaprosilo za podaljšanje roka (priloga C4) ugodil ter rok za izjasnitev o vseh morebitnih dejstvih in okoliščinah predmeta nadzora podaljšal do 7. 2. 2019, kar izhaja iz sklepa prvostopenjskega organa št. 06122-4079/2011-67 s 1. 2. 2019 (priloga C3).

17. Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da je imel tožnik možnost seznaniti se z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so bile v predmetni zadevi pomembne za odločitev. Sicer pa tožnik v tožbi tudi ni konkretno navedel, s katerimi dejstvi in dokazi, ki so bili pomembni za odločitev in na katerih izpodbijana odločba temelji, ni bil seznanjen.

_Glede ugovora neizvršljivosti in ničnosti izpodbijane odločbe_

18. V zvezi z ugovorom, da izpodbijana odločba ni izvršljiva, ker posega na zemljišče, ki ni v tožnikovi lasti, sodišče pojasnjuje, da je organ izpodbijano odločbo tožniku izdal, ker je nesporno on postavil predmetni objekt in je s tem zavezanec za njegovo odstranitev. Sicer pa s tem ugovorom tožnik ne varuje svojih pravic, zato ga sodišče že iz tega razloga ni moglo upoštevati.

19. Glede tožnikovega ugovora, da izpodbijane odločbe sploh ni mogoče izvršiti, kar predstavlja ničnostni razlog iz 3. točke 279. člena ZUP, sodišče pojasnjuje, da je odločba nična, kot navaja pravna teorija, če vsebuje nepravilnost oziroma nezakonitost, ki je z nobenim pravnim sredstvom ni mogoče popraviti in uskladiti z zakonom (konvalidirati)6. Razlogi za ničnost so najhujše kršitve, ki jih pravni red ne more tolerirati ne glede na dokončnost in pravnomočnost odločbe, ki se izreče za nično. Pri čemer lahko gre za pravno ali dejansko nemožnost izvršitve; nemožnost izvršitve pa mora biti objektivna. To pomeni, da je ne more izvršiti nihče, pod nikakršnimi pogoji7. Da bi šlo v obravnavani zadevi za takšno, objektivno nezmožnost izvršitve izpodbijane odločbe, tožnik niti ne zatrjuje.

_Glede roka za izvršitev izpodbijane odločbe_

20. V zvezi s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na v izreku prvostopenjske odločbe določen rok za odstranitev predmetne nadstrešnice (to je do 31. 5. 2019) sodišče ugotavlja, da tožnik temu roku ne ugovarja konkretizirano in ne navaja, zakaj v navedenem roku tega nelegalnega objekta ne more odstraniti. Pri čemer je bila prvostopenjska odločba po podatkih upravnega spisa tožnikovi pooblaščenki vročena 27. 2. 2019 (priloga C2). To pomeni, da je imel tožnik od prejema izpodbijane odločbe rok treh mesecev za njeno izvršitev, kar je tudi po presoji sodišča glede na vrsto objekta in zahtevnost odstranitve primeren rok za njeno izvršitev.

_Sklepno_

21. Po vsem je povedanem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 Upravno sodišče Republike Slovenije odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Po drugem odstavku 20. člena ZUS-1 sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi. 4 Glej: zadnji odstavek na 3. strani obrazložitve izpodbijane odločbe ter prvi in drugi odstavek na 4. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. 5 Po drugem odstavku 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. 6 Glej: E. Kerševan in V. Androjna v: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Ius software, GV Založba, Ljubljana, 2017, str. 325. 7 Tako: J. Čebulj v: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, UR. P. Kovač in E. Kerševan, 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 741.