Jedro

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog za zaslišanje priče, če je priča kot dokazno sredstvo nedosegljiva, saj je ni mogoče izslediti.

Ker je obtoženec sam izvrševal zakonske znake kaznivega dejanja, je izpolnil objektivni element sostorilstva. Zavedati se mora obstoja hudodelske združbe in bistvenih sestavin kriminalnega načrta, ni pa treba, da ima poglobljen vpogled v delovanje združbe.

Obtoženec je izpolnil kvalifikatorni zakonski znak kaznivega dejanja, saj je 18 tujcev prevažal v tovornem delu kombiniranega vozila, brez sedežev, opore in varnostnih pasov, natlačene drug na drugega, brez prezračevanja in svežega zraka.

Izrek

I.Izpodbijana sodba se razveljavi v odločbi o odvzemu tovornega vozila Citroen Jumper s kontaktnimi ključi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II.Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in v nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženca A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen tri leta in sedem mesecev zapora ter stranski kazni - denarno kazen 150 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar znaša 1.500,00 EUR, in izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas petih let. V izrečeno kazen zapora se všteje čas pridržanja in pripora od 29. 12. 2023 od 22.25 ure dalje. Nadalje je bil obtožencu izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer tovornega vozila Citroen Jumper s kontaktnimi ključi ter mobilnega telefona znamke Motorola s tremi SIM karticami. Obtoženi je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), medtem ko se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika izplačajo iz proračuna.

2.Zoper sodbo sta se pritožila:

-obtoženčev zagovornik, kot je uvodoma navedel, "iz vseh pritožbenih razlogov". Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje;

-državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega s celotnim opisom dejanja, kot izhaja iz modificirane obtožnice z dne 16. 12. 2024, da mu izreče kazen tri leta in deset mesecev zapora (ob vštetju časa pridržanja in pripora), denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar skupaj znaša 2.000,00 EUR, ter stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas petih let.

3.Na pritožbo državne tožilke je odgovoril zagovornik in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo tožilstva kot neutemeljeno v celoti zavrne.

4.Pritožbi nista utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo v odločbi o odvzemu tovornega vozila Citroen Jumper treba razveljaviti po uradni dolžnosti.

5.Sodišče prve stopnje je (z izjemo razveljavljene odločbe o varnostnem ukrepu) popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, svojo presojo pa je v izpodbijani sodbi zanesljivo obrazložilo. Bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pri tem ni zagrešilo. Višje sodišče se, da ne bo ponavljanja, na razloge sodbe, ki jih sprejema, v celoti sklicuje.

6.V obravnavani zadevi so bili trije od tujcev, ki jih je bil prevažal obtoženec (B. B., C. C. in Č. Č.), zaslišani v okviru t. i. nujnih preiskovalnih opravil po 166. členu ZKP. Pri zaslišanjih so bili navzoči obtoženec in njegov zagovornik ter tolmača za arabski in turški jezik. V fazi glavne obravnave je sodišče prve stopnje pridobilo odgovor SKP PU Celje z dne 5. 7. 2024 (list. št. 536), da s podatki o nahajanju osemnajstih državljanov Sirije ne razpolagajo, pri čemer je že iz predhodnih poizvedb izhajalo (list. št. 186 in 342), da tujci niso več nastanjeni v Azilnem domu Vič ter da ni informacij o njihovem nahajališču po zapustitvi nastanitvenih lokacij. Posledično je prvo sodišče (tč. 16 izpodbijane sodbe), ker je bilo torej očitno, da gre za priče, ki jih objektivno ni mogoče najti, upravičeno prebralo zapisnike o njihovih izpovedbah na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP. Zahtevi po poštenem sojenju je zadoščeno tudi v primeru, ko je obtožencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da obremenilnim pričam zastavlja vprašanja in da je seznanjen z izpovedbami prič, ter ko ima učinkovite možnosti, da se na njihove izpovedbe odzove. Vse to je bilo tako obtožencu kot zagovorniku zagotovljeno, ko sta bila navzoča pri zaslišanjih v okviru določb 166. člena ZKP, obenem pa je obramba glede izpovedb prič podala pripombe, ki so bile v napadeni sodbi v luči analitične in sintezne dokazne ocene kritično preizkušene ter razumno dokazno ocenjene.

7.Nadalje je bil utemeljeno zavrnjen dokazni predlog obrambe (list. št. 530), naj se na glavni obravnavi zaslišijo tako tri priče, ki so bile že zaslišane pred dežurno preiskovalno sodnico, kot tudi vsi preostali tujci, ki so bili prevažani. Sodišče sme zakonito zavrniti izvedbo predlaganih dokazov, če je dokazno sredstvo (v danem primeru osemnajst državljanov Sirije) nedosegljivo. Nedosegljivost je podana, kadar je možnost zagotoviti navzočnost prič(e) v realnem času docela negotova, čeprav ni povsem izključena, kot npr. po smrti priče. Prav takšna nedosegljivost obstaja v predmetnem procesnem položaju, saj je povsem nerealno, da bi sodišče še lahko izsledilo katerega koli od tujcev, ki so se zatekli neznano kam po svetu. Razloge o (za zavrnitev dokaznega predloga) odločilnih procesnih dejstvih sodba sodišča vsebuje v tč. 16, zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da se prvo sodišče ni konkretno opredelilo do vzrokov nedosegljivosti prič. Za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja pa ponovno zaslišanje treh prič oziroma zaslišanje še preostalih petnajstih tujcev niti po presoji pritožbenega sodišča ni potrebno ter se je izpodbijana sodba upravičeno oprla na izpovedbe sprva dostopnih prič. Glede na vse navedeno obtožencu ni bilo prekršeno niti pritožbeno izpostavljeno pravno jamstvo iz tretje alineje 29. člena Ustave.

8.Obtožencu se v opisu dejanja v krivdoreku sodbe očita, da je osemnajst tujcev, ki niso imeli potnih listov, vizumov in drugih potrebnih dovoljenj za vstop ter bivanje v Republiki Sloveniji, prevažal po ozemlju Republike Slovenije, in sicer z namenom, da jih prepelje čez državno mejo v R Avstrijo ter nato v R Nemčijo, pri čemer bi obtoženec za svoj del opravljenega prevoza tujcev prejel plačilo najmanj 1.000,00 EUR (kar pomeni, da je ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi). Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je mogoče izvršiti na več alternativno opredeljenih izvršitvenih načinov. Za kaznivost nezakonitega spravljanja tujcev čez mejo ali ozemlje države oziroma njihovega prevažanja po ozemlju države, tj. z namenom pridobitve premoženjske koristi (zase ali za koga drugega), zadošča že enkratno ravnanje storilca in ni treba, da bi se storilec s to dejavnostjo "ukvarjal", kar je zakonski znak uvodnih izvršitvenih oblik po dikciji tretjega odstavka 308. člena KZ-1. Zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je kaznivo dejanje podano le v primeru, če se storilec ukvarja s takim početjem, saj se obtožencu, kot povedano, to ne očita; očita se mu izpolnitev zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v življenjskem dogajanju z dne 29. 12. 2023.

9.Obtožencu pa se očita izvršitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja v povezavi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1, tj. da je dejanje iz tretjega odstavka tega člena storil kot član hudodelske združbe. V opisu dejanja je konkretizirano, da je ravnal kot član hudodelske združbe skupaj z neznanimi sostorilci (ne zgolj z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi, temveč tudi drugim članom), natančneje v predhodnem dogovoru in po navodilih neznanih članov te združbe. Že v opisu dejanja so, kolikor je bilo to mogoče, specificirane razdeljene vloge posameznih članov hudodelske združbe, pri čemer je vloga enega od njenih članov (glavnega organizatorja, ki je sprejemal tudi plačila od tujcev) natančno opisana v drugem odstavku opisa dejanja, v nadaljevanju pa so jasno označene tudi vloge preostalih članov te združbe (prevoz tujcev po R Hrvaški do meje z Republiko Slovenijo; navodila tujcem za ilegalno prečkanje meje; navodila in koordinate za srečanje v večernem času 29. 12. 2023, ko je obtoženec v bližini bencinskega servisa na območju Ljubljane v tovorno vozilo Citroen Jumper sprejel osemnajst tujcev ter jih po vnaprejšnjem dogovoru in usklajenem delovanju z drugimi člani združbe prevažal po ozemlju R Slovenije). Opredeljene so tudi okoliščine, kako so tujci po predhodnem dogovoru s članom hudodelske združbe deponirali denar v Turčiji oziroma Siriji, iz deponiranih zneskov pa so se ali bi se po uspešno opravljenih "etapah" migrantske poti sproščala plačila za člane združbe, vključno z A. A., ki se je prav tako nadejal plačila v višini najmanj 1.000,00 EUR.

10.Sodišče prve stopnje je že v tč. 22 - 27 izpodbijane sodbe strnjeno in prepričljivo obrazložilo, da je bilo iz izpovedb treh tujcev v fazi nujnih preiskovalnih opravil mogoče pritrditi očitku o vključenosti obtožencu očitanega ravnanja v odplačen ter organiziran tihotapski proces pod okriljem usklajene hudodelske združbe, v katero so bili poleg glavnega organizatorja vključeni številni tihotapci oziroma vodiči na posameznih "etapah" poti. Pravilen je zato zaključek prvega sodišča, da je bil prehod hrvaško-slovenske meje in sledeči prevoz osemnajstih državljanov Sirije vnaprej načrtovan ter organiziran s strani članov kriminalne združbe.

11.Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da bi storilec zaradi izvršitve kaznivega dejanja v hudodelski združbi odgovarjal strožje, so opredeljeni v prvem odstavku 41. člena KZ-1. Iti mora za člana združbe najmanj treh oseb, kaznivo dejanje pa mora biti izvršeno zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe in v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. Že na ravni opisa dejanja, ki se očita obtožencu, je razvidno, da so vsi konstitutivni pogoji določno zatrjevani - razpoznavna je vključenost večih (najmanj petih) članov združbe, prezenten je njihov kriminalni načrt ilegalnega tihotapljenja prebežnikov v zameno za plačilo, prepoznavno pa je tudi obtoženčevo konkretno sodelovanje z neznanim članom hudodelske združbe, ki je tako obtožencu kot tujcem dal navodila in koordinate za njihovo srečanje v večernem času dne 29. 12. 2023. Na ta način je opredeljena organizirana povezava združbe, ki odraža ustrezno osmišljeno (organizirano) strukturo, vključno z zatrjevano delitvijo vlog, v določenem obsegu pa predhodno načrtovanje dejavnosti in koordinacijo. Člani združbe morajo delovati v skladu z njenim skupnim krovnim interesom, pri čemer zadošča že, da je organizirana struktura podana v osnovni (rudimentarni) obliki, vendar mora biti namenjena zasledovanju krovnega interesa. V subjektivnem pogledu ni potrebno, da se člani hudodelske združbe med sabo poznajo, morajo pa vedeti za njen obstoj. Medtem ko je opis dejanja v krivdoreku izpodbijane sodbe v tej smeri sklepčen, je sodišče prve stopnje skladno z navedenimi izhodišči, tj. kot je bilo ugotovljeno v prejšnji točki te odločbe, utemeljilo tudi dokazni sklep o obstoju in delovanju hudodelske združbe ter v nadaljnji obrazložitvi sodbe (tč. 28 - 33, zlasti pa tč. 34 - 52) scela prepričljivo argumentiralo, zakaj šteje, da je obtoženec deloval v okviru združbe. Ker je obtoženec sam uresničeval zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, je že s tem izpolnil t. i. objektivni element sostorilstva in deloval, kot se mu očita, v hudodelski združbi skupaj z neznanimi sostorilci, tj. v zvezi še s šestim odstavkom 308. člena KZ-1. Za uresničitev kvalificirane oblike predmetnega kaznivega dejanja ni nujno, da mora obtoženec ravnati na podlagi "lastne iniciative" ali "avtonomne vloge"; deluje lahko, kot se mu tudi očita, na podlagi navodil in usmeritev drugih članov združbe, pri čemer v ustroju združbe ravna zavestno ter hote, čeravno je zgolj "izvrševalec". Ob tem se mora zavedati obstoja hudodelske združbe in bistvenih sestavin kriminalnega načrta vključenih članov, ne zahteva pa se, da bi moral imeti poglobljen vpogled v njeno delovanje.

12.Ker za obstoj hudodelske združbe niti ni potrebno, da bi se njeni člani med seboj poznali, je toliko manj potrebno, da bi za dokazni zaključek o delovanju združbe sodišče moralo identificirati neznane (so)storilce. Zadošča, da so tako v izreku sodbe kakor v sodbenih razlogih opredeljene vloge posameznih članov združbe, njihova določljiva ravnanja in (osnovna) hierarhija združbe, nič oporečnega pa ni v tem, če identiteta članov ostane neznana. V konspirativnih procesih, kot je tudi organizacija nezakonitih migracij, ni v tem nič nenavadnega. Dovolj določno pa iz izpodbijane sodbe izhajajo vloge in ravnanja glavnega tihotapca organizatorja ter posameznih udeležencev v tihotapskem procesu. Iz samega ustroja združbe, ki organizira ilegalne migracije, logično izhaja, da mora iti za usklajen proces z učinkovito komunikacijo, vključno z navodili za izvedbo posameznih "etap" poti. Pritožbeno sodišče ne soglaša z zagovornikom, da zaključki o obstoju hudodelske združbe temeljijo zgolj na domnevah - oprti so ne le na izpovedbe zaslišanih treh tujcev, pač pa tudi na vsebino komunikacije na obtožencu zaseženem mobilnem telefonu, kot bo še pojasnjeno. Dejansko stanje tako ni bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno, razlogi o obstoju kriminalne združbe pa prav tako niso "popolnoma nejasni", s čimer zagovornik neuspešno nakazuje na bistveno procesno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

13.Višje sodišče se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede okoliščin sprejema tujcev v vozilo Citroen Jumper in njihovega snemanja. Sam obtoženec je v izjavi na PP Velenje dne 30. 12. 2023, na katero se je izrecno skliceval kot na del svojega zagovora, povedal, da mu je (domnevni) neznanec (po imenu ...), potem ko mu je posredoval lokacijo, kjer naj pobere osemnajst tujcev, naročil še, da mora migrante z mobilnim telefonom posneti, ko jih naloži in ko jih odloži (na prav tako posredovani lokaciji), ter ... poslati video posnetka. Pred dežurno preiskovalno sodnico je obtoženec prav tako povedal, da mu je ... rekel, naj pelje te ljudi do določene točke, kjer naj jih posname in pošlje video ..., nakar bo dobil 1.000,00 EUR. Priča Č. Č. je izpovedal, da je obtoženec, ki ga je ob zaslišanju prepoznal kot voznika, odprl vrata vozila, v katerega so vstopali, pri čemer je vsakega tujca tudi posnel na video posnetek (s telefonom) in vzel njihova imena oziroma podatke. Šele na glavni obravnavi je obtoženec drugače začel zatrjevati, da naj bi bila na lokaciji v bližini bencinskega servisa prisotna še oseba ..., tj. moški iz Ukrajine, on pa naj bi bil tisti, ki je posnel ljudi, ki jih je policija zatem prijela v obtoženčevem vozilu. Prepričljiva je dokazna konkluzija prvega sodišča (tč. 28 - 33 izpodbijane sodbe), ko je kot verodostojno sprejelo prvotno verzijo obtoženčevega zagovora, podprto z izpovedbo Č. Č., ne pa naknadne spremembe zagovora v smeri poskusa razbremenitve kazenske odgovornosti. Ne obtoženec niti njegov zagovornik, ki sta bila oba navzoča ob zaslišanjih tujcev, nista imela nobenih pripomb na njihove izpovedbe, pri čemer nobena od treh prič ni izpovedala o prisotnosti tretje osebe ("...") na lokaciji vstopa v vozilo, zlasti pa ne obtoženec ne zagovornik nista imela pomislekov ob decidirani izpovedbi Č. Č., da je bil obtoženec tisti, ki je migrante pred vstopom posnel. Povsem nepodprte so bile obtoženčeve navedbe na glavni obravnavi, češ da naj bi priča Č. Č. lagala, drugi dve priči pa sta trdili, tako kot on govori, saj ne B. B. niti C. C. nista potrdila zagovora, spremenjenega na glavni obravnavi. Na ravni golega zatrjevanja ostaja tudi trditev obtoženca, da naj bi ob zaslišanju Č. Č. takratnemu tolmaču povedal, da priča laže, saj nič takšnega iz zapisnika o zaslišanju priče ne izhaja. Kot enako neprepričljivo se pokaže tudi obtoženčevo zanikanje, da bi že na PP Velenje izjavil, da je bil on sam tisti, ki je (po naročilu ...) moral posneti migrante. Ne le, da je izjavo, ki jo je podal v navzočnosti tolmača, lastnoročno podpisal - nanjo se je v celoti skliceval že ob samem pričetku zaslišanja pred dežurno preiskovalno sodnico. Naposled višje sodišče ne sprejema niti pojasnila, da o prisotnosti "G. G." na parkirišču ni povedal zaradi stresa in strahu, saj je obtoženec na PP Velenje dal izčrpno izjavo ter ni razumnega razloga, da ne bi omenil okoliščine, ki bi ga lahko razbremenila.

14.Ob zaslišanju pred preiskovalno sodnico je obtoženec svojo "skrb" za migrante skušal prikazati z navedbami, da naj bi bil ... vprašal, ali ni tak način prevoza (osemnajst ljudi v tovornem delu vozila) nevaren, ... pa naj bi mu odvrnil, da je to normalno in da se hočejo sami potniki peljati na ta način. Na glavni obravnavi je zagovor spremenil in začel navajati, da naj bi pomisleke o načinu prevoza ljudi izrazil ..., ki mu je odgovoril, naj ne skrbi ter da je to običajno, vse OK in v redu, oziroma da potniki sami želijo, da tako potujejo. Zaradi neverodostojnega spreminjanja zagovora (tč. 33) v povezavi z izsledki analize vsebine telefonskih komunikacij (tč. 32 in 44), tj. ko je obtoženec 29. 12. 2023 ob 18.39 uri prejel sporočili od osebe C (list. št. 742) "skupina pride na dogovorjeno mesto" in "tja bodo prišli", na kar je odgovoril z "Ok", ni pomislekov v sklep izpodbijane sodbe, da je obtoženec natančno vedel, da bo na lokaciji prevzel skupino ljudi (ne hrane ali "transporta", kot je natvezil v zagovoru), ter se posledično tudi njegovi prikazi o zaskrbljenosti za tujce razkrijejo kot neresnicoljubni. Takšnega zaključka ne bo mogoče omajati s posplošenimi pritožbenimi izvajanji, da pride pri zaslišanjih "obremenjene osebe" (obtoženca) do "določenih neskladij v izpovedbah", saj je bil zagovor obtoženca ovržen ne le na atomistični, temveč tudi na holistični ravni, in upravičeno opredeljen kot le golo sprenevedanje. Zato niti z reproduciranjem zagovora na pritožbeni stopnji ne bo moč uspeti, pri čemer tudi pritožbeni senat zavrača vztrajanje pri obrambni tezi, da obtoženec ni vedel, da bo prevažal ljudi, in da predhodno ni bil seznanjen s svojo vlogo.

15.Višje sodišče nima pomislekov niti v dokazno oceno izsledkov analize podatkov z obtožencu zaseženega mobilnega telefona Motorola, vključno z oceno prevodov komunikacije, iz česar vsega je sodišče prve stopnje naredilo zanesljiv dokazni sklep o članstvu oziroma delovanju obtoženca v hudodelski združbi. Razumno je stališče prvega sodišča (tč. 47 izpodbijane sodbe), da gre kljub prevodom kratkih besednih sporočil, ki niso skladenjsko umeščene v daljše besedilo, vendarle za kontekstualno smiselna sporočila, ki v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi omogočajo sklepanje o odločilnih dejstvih. Sodišče se je glede dokazne vrednosti zasežene komunikacije torej opredelilo. Zagovorniku ni mogoče pritrditi pri tezi, da je predmetna komunikacija nejasna in nelogična, nobenih zadržkov pa ni za opiranje sodbe tudi na izsledke analize komunikacije.

16.V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje (tč. 34 in sl.), ki je natančno utemeljilo, da je obtoženec z mobilnim telefonom razpolagal najmanj od dne 18. 12. 2023 naprej, da je pri komunikaciji po družbenem omrežju WhatsApp uporabljal vzdevek "Nud" ter komuniciral z osebama z vzdevkoma "C" in "...", tj. tako s klici kot s kratkimi sporočili. Za ugotovitev odločilnih dejstev identitete osebe "..." pač ni treba dognati. Dne 29. 12. 2023, torej kritičnega dne, je obema posredoval svojo lokacijo na poti proti Ljubljani, kjer je na počivališču Barje v kombinirano vozilo prevzel tujce, že pa je bilo pojasnjeno, da je le slabi dve uri pred prevzemom oseba "C" sporočila obtožencu, da bo skupina prišla na dogovorjeno mesto. V telefonu sta bili najdeni dve fotografiji neznanih moških (hrbtna stran list. št. 691), ki časovno sovpadata s srečanjem na počivališču Barje, prav tako je bila najdena slika zemljevida, ki je prikazovala začrtano pot od Ljubljane proti Mežici (list. št. 691). Nadalje je bilo ugotovljeno, da je obtoženec osebama "C" in "..." že v dnevih pred izvršitvijo kaznivega dejanja pošiljal svoje lokacije, vključno z nahajanji tik ob slovensko-hrvaški in tik ob slovensko-italijanski meji. Povedna je komunikacija obtoženca z osebo "...", v kateri očitno razpravljata o predhodnem tihotapstvu migrantov (tč. 41 - 43 izpodbijane sodbe), vključno s tematikama bojazni pred prijetjem in obtoženčevega pričakovanja plačila za opravljene prevoze tujcev. Posledično je prvo sodišče upravičeno zaključilo (tč. 46 sodbe), da obtoženec kritičnega dne 29. 12. 2023 pri (odplačnem) prevažanju tujcev ni sodeloval prvič, obenem pa, da je pri tem deloval kot član hudodelske združbe (tč. 48) in z namenom pridobitve premoženjske koristi (tč. 52). Pritožbeno nasprotovanje, ki se izteče v posplošene trditve, da v komunikaciji ni najti elementov hudodelske združbe, in v zanikanje, da bi obtoženec pri prevozu migrantov sodeloval že prej (dne 18. 12. 2023), v tem postopku ne bo obrodilo sadov. Na t. i. delovnem mobilnem telefonu, ki naj bi ga obtožencu izročila oseba z imenom "G. G.", so bili najdeni tudi posnetki tujcev z dne 16. 10. 2023 (list. št. 692 - 693), kar nedvomno kaže na uporabo zaseženega telefona v organizirani kriminalni tihotapski združbi. Ali se je obtoženec izrecno seznanil s posnetki migrantov z dne 16. 10. 2023 ali ne, niti ni odločilno; bistveno je, da je iz celote dognanih in obrazloženih okoliščin mogoče sklepati na njegovo zavestno ter hoteno delovanje v hudodelski združbi, uporaba zaseženega telefona za namene združbe pa tak sklep zgolj utrjuje. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zagovornikom, se iz ugotovitev analitičnega poročila ne izhaja nobena jasna ali logična povezava, ki bi potrjevala očitke zoper obtoženega. Njegova komunikacija z osebama "C" in "..." je dovolj vsebinsko konsistentna ter logična, da (lahko) učinkuje v breme obtoženca. Razumne interpretacije, ki jo je sodišče razgrnilo v izpodbijani sodbi, ne bo moč omajati, še manj ovreči, s pritožbeno izpostavitvijo nekaterih kontekstualno iztrganih (domnevno nelogičnih) sporočil, ki pa niti niso pomembna za ugotovitev odločilnih okoliščin, vključno s članstvom obtoženca v hudodelski združbi.

17.V tč. 45 izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo, da pregled komunikacije na zaseženem mobilnem telefonu ni pokazal nikakršnega pogovora v smeri potrditve obtoženčevega zagovora, da naj bi se v teh krajih nahajal zaradi iskanja dela kot avtomehanik. Tudi sicer je bil zagovor v tej smeri samemu sebi kontradiktoren in, kakor se je tehtno opredelilo že prvo sodišče, povsem neresen. Medtem ko je sprva navajal, da naj bi mu neznanec po imenu "Islam" obljubljal zaposlitev na Hrvaškem, pri čemer naj bi mu tamkaj zgolj od daleč pokazal štiri avtomehanične delavnice, je zagovor prešel v varianto, da naj bi ga Islam zaposlil v Nemčiji, naposled pa v variacijo, da naj bi ga Islam zaposlil kar pri sebi. Za take navedbe v dokaznem gradivu ni najti nobene objektivne potrditve, drugi izvedeni dokazi pa nasprotno razkrijejo, da obtoženec v naši soseščini pač ni iskal poštene zaposlitve, temveč je sodeloval v organiziranem tihotapskem procesu. Pritožnik ne bo mogel prodreti s ponavljanjem zagovora, da naj bi obtoženec verjel Islamu, da mu bo uredil delo avtomehanika, nakar pa je Islam njegovo zaupanje zlorabil, saj prepričljiva dokazna ocena izpodbijane sodbe tej naraciji nasprotuje. Glede na argumentirano dokazno presojo se vsakršne navedbe v smeri, da je bil obtoženec le "žrtev v verigi", pokažejo kot neutemeljene.

18.Neoporečni so tudi razlogi sodišča prve stopnje (tč. 62 in sl. izpodbijane sodbe), da je obtoženi izpolnil še dodatni kvalifikatorni zakonski znak kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, tj. da je tujce prevažal po ozemlju Republike Slovenije na način, da jih je izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje. Dokazni postopek pred prvim sodiščem je razkril, da je obtoženec osemnajst odraslih mož prevažal na relaciji Ljubljana - Bele vode blizu Šoštanja v tovornem delu vozila, kjer ni bilo sedežev, varnostnih pasov, dovolj prostora ne primerne opore niti svetlobe. B. B. je izpovedal, da so sedeli na tleh v tovornem delu vozila, niso bili privezani z varnostnimi pasovi. C. C. je izpovedal, da v zadnjem prostoru vozila ni bilo nobenih sedežev. Šlo je za zelo tesen in majhen prostor, namenjen prevozu prtljage, ne pa ljudi. Večinoma so se polegli, da so bili eden ob drugem in celo eden na drugem, nekateri pa so čepeli, kot da bi bili "zloženi" eden na drugem. V tem prostoru ni bilo nobenega okna. Č. Č. je izpovedal, da sedežev ni bilo in so se posedli kot ovce na tla, tj. zelo tesno, drug ob drugem. Bili so prisiljeni tako potovati, saj druge možnosti ni bilo. V zadnjem delu vozila, kjer je bila tema, ni bilo prezračevanja niti nobenega okna. Ležali so en preko drugega oziroma eden na drugem. Policist D. D. je izpovedal, da so tujci sedeli na tleh kombija, kjer ni bilo sedežev, prostor je bil prazen (razen lesenega zabojnika). V notranjosti prostora je bilo zatohlo in vroče, bil je slab zrak. Tujcem je bilo vroče in slabo, čeprav nihče od njih ni potreboval zdravniške oskrbe. So pa bili mokri, kar kaže, da je bilo v prostoru podobno kot v savni. Stanje v kombiju so policisti PP Velenje tudi fotografsko dokumentirali, pri čemer je prevoz tujcev v takšnih pogojih potekal približno dve uri (tč. 65 sodbe). Glede na dognano ni odločilna ocena B. B., da naj bi bilo v vozilu "dovolj zraka", niti ocena policistov, da so bili tujci sicer "v redu". Upoštevajoč decidirano izpovedbo policista D. D. o stanju (zatohlega in vročega) tovornega dela kombiniranega vozila je sprejemljiv dokazni zaključek v tej smeri, ne oziraje se na to, da zaslišani tujci niso izrecno potožili o slabosti. Zagovornik protispisno zatrjuje, da je iz zapisnikov o zaslišanju prič "evidentno vidno", da so tujci imeli dotok svežega zraka, saj nič takšnega iz njihovih izpovedb ne izhaja. Ocena B. B., da naj bi bilo dovolj zraka, še ne pomeni izjave o dotoku svežega zraka, medtem ko sta C. C. in Č. Č. potrdila, da v vozilu ni bilo nobenega okna ter da ni bilo prezračevanja. Ker torej t. i. protispisnost prežema pritožbo, ne napadene sodbe, slednje ne bremeni niti pritožbeno navržena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

19.Predmetna kvalificirana oblika kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 je podana, kadar izvršitveni način prevoza tujcev glede nevarnosti za njihovo življenje in zdravje odstopa od drugih. Presoja izpolnjenosti zakonskega znaka nevarnosti za življenje in zdravje je v prvi vrsti stvar presoje okoliščin vsakokratnega primera, ta zakonski znak pa je podan, kadar je nevarnost konkretna, torej kadar storilec prevaža tujce v nehumanih in nezdravih okoliščinah ter je zaradi načina prevoza ogroženo njihovo zdravje in življenja. Vrhovno sodišče je v primerljivih situacijah že judiciralo, da je zakonski znak nevarnosti za zdravje in življenje podan, kadar se večje število nezakonitih prebežnikov prevaža v premajhnem in temnem delu tovornega vozila brez sedežev in varnostnih pasov, brez svetlobe in prezračevanja ter zato brez zadostnega svežega zraka, zaradi česar je bilo nekaterim potnikom tudi slabo.

V tej posledici višje sodišče tudi v danem primeru sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je bila zaradi nehumanih razmer, ko so bili migranti med prevozom natlačeni drug ob drugega, celo drug na drugega, brez sedežev, opore in varnostnih pasov, v majhnem in temnem prostoru brez dotoka svežega zraka, podana konkretna nevarnost za njihovo zdravje ter življenja, ki pa se ni uresničila zaradi prekinitve vožnje ob zaustavitvi policistov. Zagovornikovo sklicevanje na določbe 88. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, ki ureja pogoje za prevoz oseb, češ da gre v obravnavanem primeru kvečjemu za prekršek zoper varnost cestnega prometa, je ob ugotovitvi o izpolnjenosti kvalifikatornega zakonskega znakov kaznivega dejanja brez teže in pomena. Glede na navedeno ni ključno, ali so tujci imeli s seboj hrano in vodo, le zaradi nahajanja ogorkov na tleh vozila pa še ne gre sklepati, da so kadili prav ti tujci, in to celo med vožnjo. Deplasirane so zagovornikove pritožbene navedbe, da je bilo vrata kombija mogoče odpreti od znotraj. Evidentno je namreč (enako tč. 66 izpodbijane sodbe), da dotoka svežega zraka ne bi bilo moč zagotavljati z odpiranjem vrat med vožnjo, saj bi tovrstna poteza predstavljala še toliko večjo nevarnost za potnike v vozilu. V predmetnem kontekstu ni relevantno, ali je obtoženec vozil hitro ali z "normalno hitrostjo", pri čemer je prvo sodišče očitek o ogroženosti tujcev zaradi vožnje "z veliko hitrostjo" (kot nedokazan) utemeljeno izpustilo iz opisa kaznivega dejanja.

20.Medtem ko je Č. Č. ocenil, da je voznik vozil zelo hitro, je B. B. nasprotno izpovedal, da je vozilo peljalo "normalno hitro". Policist D. D. je izpovedal, da je voznik kombija, ko je patrulji v naselju Florjan pripeljal nasproti, vozil zelo počasi. Ko ga je (zaradi obračanja policijskega vozila) izgubil iz vidnega polja, je D. D. zgolj ocenil, da je moral zelo pospešiti vožnjo, saj ga je patrulja ujela šele ob vzpenjanju na hrib, kjer je znova vozil zelo počasi. Policist je izrecno izpovedal, da je nemogoče oceniti način oziroma hitrost vožnje voznika kombija, potem ko ga je sam izgubil v ogledalu, čeprav bi po ravnini v Florjanu lahko vozil hitro. Na mestu ustavitve kombija, tj. v kraju Bele Vode, je bil na levi strani v smeri vožnje prepad, na desni pa hiše. Prav ima zato sodišče prve stopnje (tč. 67 izpodbijane sodbe), da ni dokazano, da bi obtoženec povzročil konkretno nevarnost za življenje in zdravje tujcev zaradi velike hitrosti vožnje po avtocesti ter po hribovitem predelu v okolici Šoštanja, kjer so bili ovinki in prepad. Dva od treh zaslišanih tujcev nista potrdila (pre)hitre vožnje obtoženca (B. B. je hitrost vožnje opredelil celo kot "normalno"). Niti iz izpovedbe policista D. D. pa ne izhaja, da bi obtoženec vozil z "veliko hitrostjo" po ovinkastem in hribovitem delu s prepadi, saj je pojasnil, da je tako ob prvem srečanju v naselju Florjan kot na hribu, kjer sta ga policista dohitela, peljal zelo počasi, domnevna hitrejša vožnja na vmesni ravnini (torej niti ne v hribovitem predelu in v bližini prepada) pa je le plod policistove ocene, ki ne more zadoščati za sklepanje na ravni prepričanja o odločilnih dejstvih, ki učinkujejo v obtoženčevo breme.

21.Državna tožilka v pritožbenem postopku ne bo mogla uspeti z vztrajanjem pri tem delu obtožbenega očitka. Zakaj naj bi bilo treba opis dejanja v (modificirani) obtožnici brati in presojati kot celoto, ne pa po posameznih delih, pritožnica ne pojasni določno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta očitka o prevozu tujcev v nehumanih in nezdravih okoliščinah (ki je obtožencu dokazan) ter s (pre)veliko hitrostjo (ki obtožencu ni bil dokazan) smiselno ločljiva in omogočata nasprotni odločitvi sodišča prve stopnje. Glede na zgoraj povzete razloge, ki jim je sodišče druge stopnje že pritrdilo, se državna tožilka neutemeljeno sklicuje na osamljeno oceno priče Č. Č., da naj bi obtoženec peljal zelo hitro, prav tako neutemeljeno pa na izpovedbo policista D. D. o obtoženčevem domnevnem pospeševanju le na ravnini v Florjanu, medtem ko je obtoženec tako pred kot po opaženju vozil zelo počasi. Ker glede na navedeno očitek o prehitri vožnji ni bil dokazan, nimajo teže niti pritožbeno nanizane okoliščine, da je bila tedaj zima in hladna noč ter da obtoženec ni poznal poti, saj ključni del v obtoženca uperjenega očitka ni izkazan.

22.Višje sodišče se nadalje v celoti pridružuje razlogom (tč. 69 - 72 izpodbijane sodbe), s katerimi je sodišče prve stopnje (v povezavi s predhodno obrazložitvijo) strnjeno utemeljilo, da je obtoženec očitano mu kaznivo dejanje izvršil s krivdno obliko direktnega naklepa, torej zavestno in hote. Prvo sodišče je prepričljivo obrazložilo, da se je obtoženec zavedal, da deluje v okviru hudodelske združbe, v kateri je imel točno določeno vlogo voznika migrantov, ter je v tem svojstvu tudi hotel ravnati, pri čemer je sodišče določno opredelilo ugotovljene okoliščine, na podlagi katerih je opravilo svojo presojo. V tč. 71 sodbe je navedlo še razumne in tehtne razloge za dokazni zaključek, da je obtoženec ravnal z aktualno zavestjo o protipravnosti lastnega ravnanja. Ne le, da je bilo iz zavarovane komunikacije na zaseženem mobilnem telefonu mogoče sklepati, da je že pred dnem 29. 12. 2023 sodeloval pri prevažanju ilegalnih migrantov; tudi za prevoz skupine osemnajstih državljanov Sirije kritičnega dne je prejel koordinate vstopa v kombinirano vozilo in jih pred vstopom v kombi s telefonom posnel. Lokacija prevzema, tj. ob gozdu na počivališču Barje v temnem delu dneva, jasno kaže na prikrito delovanje, kot tudi namestitev tujcev v navzven zakrit (brez oken) in za prevoz ljudi neprimeren tovorni del kombiniranega vozila. Neoporečni so razlogi sodišča prve stopnje, da je obtoženec, ki mu je bilo dokazano delovanje v hudodelski združbi z namenom pridobitve premoženjske koristi, opravljal prevoz ljudi vedoč, da gre za migrante, ki za vstop in bivanje ne v Republiki Sloveniji niti v državah članicah Evropske unije, kamor so bili namenjeni, nimajo potnih listov, vizumov in drugih ustreznih dovoljenj. Glede na okoliščine, v katerih je obtoženec prevzel in prevažal tujce, je tudi po presoji pritožbenega sodišča prezentno, da se je obenem zavedal, da je njegovo ravnanje prepovedano. Pravilno je naziranje prvega sodišča, da se za tak sklep ne zahteva natančno poznavanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pač pa že laična zavest, da gre za protipravno ravnanje, čemur je moč zgolj pritrditi. Tudi izsledki analizirane komunikacije, povzeti v tč. 41 in 42 izpodbijane sodbe, v katerih je govor o prikrivanju ravnanja ter strahu pred prijetjem, potrjujejo sklep sodišča prve stopnje o gotovem obstoju zavesti o protipravnosti pri obtožencu. Že v tč. 15 in 16 te odločbe je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi v tem delu ponovljene pritožbene navedbe zagovornika, da je zavarovana komunikacija na zaseženem mobilnem telefonu nekonsistentna, nelogična ter nejasna. Prav tako ne bo moč uspeti z reproduciranim vztrajanjem, da je bil obtoženec zaveden in izkoriščen, ne pa "zavesten" član organizirane kriminalne strukture. Sklep, da se je obtoženi zavedal sodelovanja v hudodelski združbi in tudi protipravnosti ravnanja, temelji v izvedenih dokazih, zato ne gre za nepreverjene ter pavšalne zaključke sodišča.

23.Nobenega notranjega nasprotja ni med razlogi sodišča prve stopnje (sicer v delu utemeljevanja odločbe o kazenski sankciji), ki je v tč. 74 izpodbijane sodbe (med drugim) zapisalo, da je obtoženec v Republiko Slovenijo prišel zgolj z namenom izvršitve kaznivega dejanja, njegovo ravnanje pa je bilo vnaprej premišljeno, v tč. 75 obrazložitve pa, da je obtoženec postal tarča dobro organizirane in razpredene hudodelske združbe, ki za uresničevanje svojih finančnih ciljev pridobiva voljne (sic!) voznike. Nagibi oziroma vzgibi, zakaj se storilec pridruži kriminalni združbi s področja nezakonitih migracij, niso relevantni, kolikor je ugotovljeno (kar je), da je storilec obravnavano kaznivo dejanje (kot član hudodelske družbe) izvršil zavestno in hote, torej tako z zavestno kot voljno sestavino direktnega naklepa. V pritožbeno poudarjenih stališčih prvega sodišča potemtakem ni nič diametralno protislovnega v smislu vloge obtoženca pri izvršitvi kaznivega dejanja oziroma v hudodelski združbi, pri čemer že sodišče zapiše, da je šlo za "voljnega" voznika. V kontekstu obstoja direktnega naklepa pri obtožencu ne gre za zmotno ugotovitev niti za odsotnost ugotovitve katerega koli odločilnega dejstva.

24.Obnašanje obtoženca, ko je bil ustavljen s strani policije, že v izhodišču ne more imeti usodnega pomena za sklepanje o zavestnem in premišljenem delovanju. Tudi sicer pa so protispisna pritožbena izvajanja zagovornika, da ni bil izkazoval nobenih znakov zaskrbljenosti ali strahu. Policist D. D. je drugače izpovedal, da je obtoženec že takrat, ko je segel po potni list, "požrl knedlc", zaradi česar je policist ocenil, da je nekaj narobe. Ko mu je po slišanem poku iz zadnjega dela vozila rekel, naj pokaže, kaj je zadaj, je obtoženec zopet "požrl knedlc", tj. preden je odprl vrata tovornega dela kombija. Na glavni obravnavi je policist D. D. še natančneje povedal, da se je na podlagi njegovih 20-letnih izkušenj obtožencu ob zaustavitvi na obrazu videlo, da je nekaj narobe. Tresle so se mu tudi roke in ni mogel takoj najti potnega lista. Policist je potrdil, da obtoženec ni kazal znakov, da bi želel pobegniti, niti se ni upiral, vendar bi na lokaciji ustavitve tudi težko pobegnil. Posledično iz okoliščin obtoženčevega obnašanja ob zaustavitvi pač ni moč sklepati na odsotnost ravnanja z direktnim naklepom, kvečjemu nasprotno.

25.Glede na izsledke dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje in upoštevaje vse zgoraj navedeno ni nobene podlage za pritrditev pritožbeni tezi zagovornika, da naj bi bil obtoženec ravnal v "opravičljivi" dejanski in pravni zmoti. Kaznivo dejanje je storjeno v dejanski zmoti, če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali je bil zmotno mislil, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno (drugi odstavek 30. člena KZ-1). Ker so izsledki dokazovanja prepričljivo pokazali, da je obtoženec vse zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega, izvršil zavestno in hote, z drugačno oceno izvedenih dokazov v pritožbi ne bo mogoče prepričati v podanost dejanske zmote. Enako velja za odsotnost ravnanja v pravni zmoti (31. člen KZ-1), saj se je obtoženec, kot obrazloženo, nedvomno zavedal, da izvršuje dejanje, ki je v nasprotju s pravom. V pritožbenem postopku ne bo moč uspeti z navedbami, da je bil obtoženec zmotno prepričan, da ne počne ničesar nezakonitega oziroma kaznivega, in z vztrajnim, a že ovrženim zanikanjem, da je bil deloval kot član hudodelske združbe. Glede na ugotovitve, razgrnjene v tč. 22 te odločbe, je jasno, da se je obtoženec dodobra zavedal, da je (tudi) na ozemlju Republike Slovenije ravnanje, ki se mu očita, protipravno, kar pomeni, da ni ravnal v pravni zmoti. V tej posledici, ker torej niso podane okoliščine, ki bi izključevale krivdo oziroma kaznivost, izpodbijana sodba ni obremenjena s pritožbeno zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona v smislu 2. točke 372. člena ZKP. Objekt varstva pri kaznivem dejanju po 308. členu KZ-1 je notranji javni red Republike Slovenije, obenem pa tudi varstvo migrantov pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih potekajo tihotapski procesi.

26.Obtoženec je ravnal z namenom pridobitve koristi premoženjske narave, pri čemer so tujci za njihovo pot v Turčiji oziroma Siriji že deponirali denarna sredstva, hkrati pa je tujce med samim prevozom izpostavil konkretni nevarnosti za življenje in zdravje, vse kot član organizirane kriminalne združbe. Izkoriščanje stisk prebežnikov pri tovrstnih migracijah je nekaj povsem drugega kot "politika odprtih vrat" pri načelnem sprejemanju prebežnikov iz t. i. tretjih držav v državah članicah EU. Zato je razprava zagovornika v tč. 45 in nasl. pritožbe brezpredmetna za odločitev ter ne vpliva na presojo direktnega naklepa.

27.Ker zagovornik odločbe o kazenskih sankcijah ni izrecno izpodbijal, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tem delu preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP in v okviru pritožbenih navedb državne tožilke. Pri tem je dognalo, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo primerni in pravični zaporno in denarno kazen ter tudi utemeljeno stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije. Sodišče ni spregledalo niti napačno ovrednotilo nobene okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenskih sankcij. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvega sodišča, s katerimi je slednje ob upoštevanju zakonskih kriterijev teže kaznivega dejanja, stopnje krivde obtoženca ter ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin utemeljilo izrečeni zaporno ter denarno kazen, obenem pa je zanesljivo ugotovilo tudi obstoj pogojev po 48.a členu KZ-1. Višje sodišče zaključuje, da na pritožbeni ravni ni nobene osnove za spremembo odločbe o kazenskih sankcijah v korist obtoženca, kot tudi ne v obtoženčevo breme, za kar se zavzema državna tožilka.

27.Državna tožilka v pritožbi ponuja lastno vrednotenje okoliščin, ki naj bi vplivale na odmero kazni, vendar pritožbeno sodišče z njenim razlogovanjem ne soglaša. Neutemeljeno navaja, da bi bilo v breme obtoženca treba upoštevati potrdilo iz kazenskih evidenc za Republiko Poljsko (list. št. 233). Ne glede na to, ali gre pri vožnji pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog, za kar sta bili obtožencu na Poljskem izrečeni globa in prepoved vožnje določenih vozil, za kaznivo dejanje ali za prekršek, je mogoče sprejeti stališče sodišča prve stopnje (tč. 75 izpodbijane sodbe), da gre za protipravno ravnanje drugačne vsebine, kot se obtožencu očita v tem kazenskem postopku, zato nima takšne teže, ki bi upravičevala zaostritev kaznovanja. Obtoženčevo mladost in življenjsko neizkušenost, zaradi česar vsega je očitno postal "tarča" hudodelske združbe, je dopustno upoštevati v olajševalni smeri. Okoliščina, da je obtoženec tujce prevažal v tovornem delu kombiniranega vozila v nehumanih razmerah, je našla svoje mesto pri obteževalnem vrednotenju dejstva, da je obtoženec sočasno izpolnil dve kvalifikatorni okoliščini kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, torej tudi, da je s svojim ravnanjem tujce izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje, kar je v esenci očitka prevažanja v nehumanih razmerah. Res je v tovornem delu kombija prevažal kar osemnajst tujcev, vendar zgolj takšna intenziteta očitka še ne upravičuje višanja kazni. Da je obtoženec izkoriščal bivanjsko in ekonomsko stisko tujcev ter pri tem ravnal s koristoljubnim motivom, je že vpeto v kriterij teže očitanega kaznivega dejanja in istega očitka ni mogoče še dodatno upoštevati kot obteževalne okoliščine. Enako velja za vztrajnost in predrznost, saj si izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja brez tovrstnih vedenjskih manifestacij niti ni moč zamisliti. Da pri predmetnem ravnanju očitno ni šlo za obtoženčev edini ilegalni prevoz tujcev, je sodišče prve stopnje ugotavljalo in upoštevalo v sklopu očitka, da je obtoženec kaznivo dejanje izvršil kot član hudodelske združbe. Ker je bila istočasna izpolnitev dveh znakov očitanega mu dejanja, ki konstruirata njegovo kvalifikatorno obliko po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, tehtno ovrednotena kot obteževalna okoliščina, pritožbeno sodišče obtožencu izrečene sankcije ocenjuje kot razumne ter ne pritrjuje prizadevanju tožilke za višanje zaporne in stranske denarne kazni.

28.Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je višje sodišče opravilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, je pokazal, da je sodišče prve stopnje v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema tovornega vozila Citroen Jumper (s kontaktnimi ključi) zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izrek odločbe nasprotuje razlogom sodbe, obenem pa so predmetni razlogi popolnoma nejasni in v nasprotju tudi sami s seboj.

29.Po določbah osmega odstavka 308. člena KZ-1 se prevozno sredstvo, uporabljeno za prevoz oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, odvzame, če je storilčeva last. Kolikor prevozno sredstvo ni v lasti storilca, pa se (med drugim) odvzame, če je lastnik ali izročitelj prevoznega sredstva vedel ali bi bil mogel vedeti, da bo vozilo uporabljeno za tak namen, tj. za prevoz tujcev. Prvo sodišče je v odločbi o varnostnem ukrepu vozilo s ključi odvzelo obtožencu, kar pomeni, da izrek sodbe sporoča, da gre za prevozno sredstvo v obtoženčevi lasti. V tč. 81 in 82 obrazložitve pa je v kontradikciji z izrekom razlogovalo, da je bilo vozilo Citroen Jumper obtožencu predano izključno zaradi izvršitve kaznivega dejanja. Izpostavilo je, da se v spisu nahaja dokumentacija, ki izkazuje, da je lastnik vozila ukrajinsko podjetje F. F., pri čemer je kupoprodajno pogodbo za vozilo sklenil direktor te družbe E. E. Sodišče je ukrajinski družbi oziroma njenemu direktorju celo posredovalo poziv k izjavi v zvezi z zaseženim vozilom, kar nakazuje, da je družbo štelo za udeleženca postopka. Kljub temu, da je v tč. 82 sodbe zaključilo, da je E. E. vedel, da bo vozilo uporabljeno za namen prevoza migrantov, ga je v isti sapi odvzelo obtožencu, ne pa družbi F. F. oziroma E. E. S tem pa je izpodbijano sodbo obremenilo z že zgoraj opredeljeno bistveno procesno kršitvijo, ki je absolutne narave.

30.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema tovornega vozila Citroen Jumper s kontaktnimi ključi in zadevo v danem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo prvo sodišče o tem vprašanju ponovno odločilo na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1, pri čemer bo jasno identificiralo pravno podlago za odvzem vozila, svojo odločitev pa bo utemeljilo z ustreznimi ter zlasti s skladnimi in koherentnimi razlogi. V kontradiktornem postopku bo morala biti uresničena pravica do izjave in do morebitne pritožbe na podlagi petega odstavka 367. člena ZKP (točka I izreka te odločbe).

31.Ker pa pritožbeni razlogi, ki jih zatrjujeta pritožnika, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II izreka). Drugih kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP višje sodišče v nerazveljavljenih delih ni zaznalo. Ker je bilo deloma odločeno v obtoženčevo korist, je že iz tega razloga odpadla njegova obveznost plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (drugi odstavek 98. člena ZKP).

32.Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa.

-------------------------------

1 Sodba VS RS I Ips 13288/2019 z dne 1. 4. 2021 (tč. 12 obrazložitve). 2 Npr. sodbi VS RS I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023, I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020. 3 Sodba VS RS XI Ips 48477/2012-239 z dne 10. 1. 2013.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 30, 31, 41, 41/1, 308, 308/3, 308/6, 308/8 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 166, 340, 340/1, 340/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.