Jedro

Sodišče mora v primeru kaducitete predhodno ugotoviti, ali obstajajo dediči po pokojnem tudi v obsegu drugega oziroma tretjega dednega reda, če v prvem (ali drugem) dednem redu ni dedičev oziroma so se ti dediščini odpovedali.

Za kaduciteto je potreben obstoj zapuščine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pravdni postopek po pokojnem tožencu I. P. nadaljuje z Republiko Slovenijo.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje Republika Slovenija. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, tožnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se postopek po pokojnem tožencu nadaljuje z Republiko Slovenijo zato, ker so se njegovi dediči odpovedali dedovanju, nepopolna. Po pokojnem tožencu namreč zapuščinske obravnave sploh ni bilo in je tudi ne bo, saj slednji ni zapustil nobenega premoženja. Ker ni bilo zapuščine, ta tudi ni mogla postati lastnina Republike Slovenije, zato ni mogoče uporabiti določila 9. člena Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Nadalje navaja, da tudi v primeru, če bi obstajala zapuščina po pokojnem tožencu, bi v skladu z določili 133. člena ZD ta postala last Republike Slovenije šele, če bi se dediči vseh dednih redov odpovedali dediščini, in še to le na podlagi sklepa zapuščinskega sodišča. Meni namreč, da pravdno sodišče ne more zgolj na podlagi izjav posameznih dedičev in brez izvedenega zapuščinskega postopka odločiti o vstopu Republika Slovenija v pravdo. Navaja še, da se prekinjeni pravdni postopek tudi v skladu z drugim odstavkom 208. člena ZPP lahko nadaljuje šele, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem, v konkretni zadevi pred zapuščinskim sodiščem.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pravdni postopek po pokojnem tožencu I. P. nadaljuje zoper Republiko Slovenijo. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na določilu 9. člena ZD, ki določa, da postane zapuščina brez dedičev lastnina Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so se dediči po pokojnem tožencu odpovedali dedovanju. Iz smrtovnice, ki se nahaja v spisu, je razvidno, da so dediči, ki jih navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in ki so se z dopisoma na list. št. 59 in 60 spisa odpovedali dedovanju po pokojnem tožencu, njegova zunajzakonska partnerka in njegovi otroci, torej dediči prvega dednega reda (11. člen ZD). Pritožba utemeljeno navaja, da je izpodbijani sklep najmanj preuranjen. Peti odstavek 133. člena ZD namreč določa, da če se odpovedo dediščini vsi dediči, ki ob zapustnikovi smrti pripadajo najbližjemu dednemu redu, so poklicani k dedovanju dediči naslednjega dednega reda. Tako mora tudi v primeru kaducitete po 9. členu ZD sodišče predhodno ugotoviti, ali obstajajo dediči po pokojnem tudi v obsegu drugega oziroma tretjega dednega reda (14. do 20. člen ZD), če v prvem (ali drugem) dednem redu ni dedičev oziroma so se ti dediščini odpovedali (prim. sklepa VSL I Cp 65/2006 in II Cp 4261/2009).

5. Sodišče prve stopnje je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen v zvezi s 366. členom in 3. točko 365. člena ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali so po pokojnem še kakšni dediči drugega oziroma tretjega dednega reda in če so, ali ti sprejemajo dediščino. Prav tako naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je pokojni toženec sploh zapustil kakšno premoženje, kar prav tako utemeljeno izpostavlja pritožba (iz smrtovnice namreč izhaja, da pokojnik ni imel premoženja). Kot že omenjeno, postane v skladu z 9. členom ZD lastnina Republike Slovenije zapuščina brez dedičev. Za kaduciteto je torej potreben obstoj zapuščine.

6. Pritožba pa sicer zmotno meni, da postane zapuščina brez dedičev lastnina Republike Slovenije šele s sklepom zapuščinskega sodišča. Obstoj sklepa o dedovanju oziroma prehodu zapuščine brez dediča v državno last ni pogoj za tožbo upnika oziroma za nadaljevanje zaradi smrti stranke prekinjenega postopka, kajti zapustnikova obveznost in s tem pasivna legitimacija za pravdo preideta na dediča oziroma na državo v trenutku zapustnikove smrti, na podlagi posebne zakonske norme (9. in 132. člen ZD). Takšno je stališče pravne teorije (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list, GV Založba, 2. knjiga, str. 291, ter prof. dr. Karel Zupančič in prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 66-69) in sodne prakse (prim. sklepe VSL II Cp 1709/2012, VSL I Cpg 769/2010, II Ips 416/1999).

7. Pritožba se prav tako neutemeljeno sklicuje na določilo drugega odstavka 208. člena ZPP, ki določa, da se prekinjeni postopek nadaljuje šele, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ali ko sodišče spozna, da ni več razlogov, da bi se čakalo na njegov konec. To določilo se namreč izrecno nanaša le na primere, če je sodišče prekinilo postopek iz razlogov, ki so navedeni v 1. točki prvega odstavka in v drugem odstavku 206. člena ZPP. V predmetni zadevi pa je bil postopek prekinjen v skladu s 1. točko prvega odstavka 205. člena ZPP, zato se v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP nadaljuje, ko ga prevzamejo v tem določilu navedene osebe (med katerimi je tudi dedič) ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.