Jedro

Rezultat izvedenega dokaznega postopka je pripeljal do celovite slike o pravno pomembnih okoliščinah, v katerih so zajeti podatki in opažanja socialnih, vzgojnovarstvenih in izobraževalnih ustanov ter strokovne ugotovitve sodnih izvedencev. V tem pogledu je dokazna ocena prvega sodišča natančna in prepričljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (1. točka izreka). Njuna mladoletna otroka, hči A. in sina B., je zaupalo v varstvo in vzgojo materi – toženki (2. točka izreka). Med tožnikom in otrokoma je uredilo stike, kot je to razvidno iz 3. točke izreka izpodbijane sodbe. Tožniku je naložilo tudi plačevanje preživnine, kot je to razvidno iz 4. točke izreka. Kar sta pravdni stranki zahtevali po tožbi in nasprotni tožbi več ali drugače, je sodišče zavrnilo (5. točka izreka) in odločilo, da stranki nosita svoje stroške postopka (6. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki v uvodnem delu pritožbe sicer navaja, da izpodbija sodbo v celoti, vendar pa iz vsebine pritožbe izhaja, da ne izpodbija odločitve o razvezi zakonske zveze. To jasno izhaja tudi iz tožnikove kasnejše izjave z dne 30. 12. 2015, da v tem delu „umika“ pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato štelo, da tožnik v pritožbi ni izpodbijal odločitve o razvezi zakonske zveze, zato je izjava o umiku tega dela pritožbe brezpredmetna. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje pred drugega sodnika. Navaja, da se je največji spor v tej zadevi nanašal na nasilnost tožnika, kar je za seboj potegnilo sodišče in druge ustanove. Tožnik je bil do toženke nasilen samo enkrat, za kar se je toženki tudi opravičil. Izvedenka se ni hotela opredeliti, katera tožnikova dejanja so bila nasilna. Sodišče ni naštelo niti enega dejanja, ki bi kazalo na tožnikovo nasilnost. Izvedenec C. C. je povedal, da gre pri toženki za manipulativno osebo in je treba njene izjave jemati z rezervo. Od toženke ni mogel zbezati nobenega dejanja, ki bi kazalo na tožnikovo nasilje. Pavšalne izjave o nekem nasilju zato ne morejo vplivati na odločitev o zaupanju otrok. Izvedenec D. D. je povedal, da bo v primeru nadaljnjih konfliktov in neupoštevanja dogovorov glede stikov potrebno otroka dodeliti tožniku. O tem se sodišče ni opredelilo. Prvo sodišče bi moralo izvesti predlagani dokaz s komisijo za izvedenska mnenja pri M. Sodišče ni ugotovilo resničnega stanja, ker ni zaslišalo treh ljudi, ki so bili posneti na CD. Povedali so, da ne morejo več prenašati toženke in njenega ravnanja do otrok, da jih pušča sama, da se v tej hiši pije in razgraja ter da sta otroka ogrožena. Ni jasno, zakaj sodišče ni zaslišalo teh prič. Edino tožnikova mati je povedala, kaj se je dogajalo. Z možem sta se morala boriti, da sta prišla do določenih stikov z obema vnukoma. Sodišče je kršilo odločbo, v kateri so določeni stiki med njima in vnukoma. Toženka je z otrokoma trikrat menjala varno hišo brez vsake potrebe in brez vsake nevarnosti. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da so na 25 m2 stanovanja pri toženki po dva meseca spali tudi njeni starši. Sodišče ni obrazložilo vpogleda v potrdila zagovornika z liste pri Varuhu človekovih pravic. Ves čas je bila toženka tista, ki je ustrahovala otroka. Sodišče ni dopustilo vpogleda v knjigo skrivnosti hčerke, ki je zapisala, da bi rada živela pri očetu. Zaradi nekorektnega zaslišanja priče E. E. je tožnik zahteval izločitev sodnice, kar pa se ni zabeležilo in se je postopek nadaljeval. Toženka je preobremenila otroka z izvenšolskimi dejavnostmi. Sodišče pri tem ni upoštevalo koristi otrok v zvezi s stiki. Izvedenec D. D. je povedal, da mora toženka korektno pripeljati otroka na stike, sicer bi se odločil za primernejšo vzgojo in varstvo otrok pri očetu. Sodišče ni upoštevalo, da toženka ni vozila otrok na stike, da je včasih pripeljala samo enega, da je pri predaji otrok dvakrat otroka predajala čez cesto pri rdeči luči. Tožnik predlaga, da sodišče z izvedencem ugotovi njegovo osebnostno strukturo, saj ne drži, da mu gre zgolj za materialne dobrine ter da ni sposoben čustvovanja. Agresija tožnika ni z ničemer izkazana. Izvedenec C. C. je ugotovil toženkino indifirentnost do otrok. Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da je tožnikov odnos do otrok posesiven in lastniški. Tožnikova plača je njegov edini dohodek. Za plačevanje preživnine si je tožnik denar tudi sposojal. Napačna je ugotovitev sodišča, da ima tožnik zaradi prilivov na račun tudi druge dohodke. Šlo je za posojila, ki jih je prejel od staršev, nakar je denar nakazal na svoj račun. Tožnik je v času skupnega življenja praktično sam preživljal družino. V resnici je plačeval najemnino za bivanje svojim staršem. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da ima tožnik otroka pri sebi dva cela vikenda in 16 popoldnevov. Dosojena preživnina je previsoka in je tožnik ne zmore plačevati. Poleg preživnine krije tudi stroške voženj na stike, kar znaša 100,00 EUR. Tožnik ni lastnik avtomobila, saj ga je v resnici kupil oče. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Srž pritožbe je v izpodbijanju odločitve o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, zoper odločitev v preostalem delu (preživnina in stiki) pa se tožnik pritožuje bolj obrobno. Glede dodelitve otrok pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče izvedlo obširen dokazni postopek, pri čemer je izvedene dokaze izčrpno analiziralo, odločilna dejstva pa je ugotovilo predvsem na podlagi izvedenskih mnenj sodnih izvedencev ter poročil oziroma mnenj centra za socialno delo, šole in vrtca. Rezultat izvedenega dokaznega postopka je pripeljal do celovite slike o pravno pomembnih okoliščinah, v katerih so zajeti podatki in opažanja socialnih, vzgojnovarstvenih in izobraževalnih ustanov ter strokovne ugotovitve sodnih izvedencev. V tem pogledu je dokazna ocena prvega sodišča natančna in prepričljiva, na njeni podlagi sprejeti razlogi izpodbijane sodbe pa pravilni ter jih pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje.

6. Pritožbena kritika odločitve o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo ne ponuja tehtnih argumentov, ki bi lahko izkazovali vprašljivost pravilnosti te odločitve prvega sodišča. Pritožba na široko izpostavlja neutemeljenost očitkov o tožnikovem nasilju do toženke, vendar pa v razlogih sodbe za dodelitev otrok toženki prvo sodišče ne izpostavlja vprašanja tožnikovega nasilnega vedenja do toženke (to izhaja tudi iz stališča prvega sodišča, da sprejema izvedensko mnenje izvedenca C. C., slednji pa je med drugim pojasnil, da toženka ni znala opisati konkretnih dogodkov, ob katerih naj bi bila žrtev nasilja). S tega vidika je prvo sodišče predvsem opozorilo na izrazito konflikten odnos med pravdnima strankama in posledično njuno agresivnost drug do drugega (kot to ugotavlja tudi izvedenec D. D.), pri čemer se ta konfliktnost prenaša na oba otroka in jima povzroča hudo stisko, iz ugotovitev prvega sodišča pa izhaja, da leži vzrok za prenašanje konfliktnosti razmerja med pravdnima strankama na otroka predvsem na tožnikovem ravnanju in njegovem podcenjujočem odnosu do toženke. Izvedenka F. F. je sicer omenjala tožnikovo nasilno ravnanje, vendar tega ni opredeljevala med razlogi, zakaj je toženka primernejša od tožnika za dodelitev otrok v varstvo in vzgojo. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da tožnikovo omalovažovanje toženke v njeni materinski funkciji v določeni meri sicer predstavlja obliko psihičnega nasilja nad toženko. Izvedenec D. D. je o možnosti dodelitve otrok tožniku govoril zgolj v povezavi s hipotetično situacijo, da toženka ne bi ravnala korektno glede tožnikovih stikov z otrokoma, česar pa toženki glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča ni mogoče očitati (pritožbene trditve o toženkinem ravnanju v zvezi z izvrševanjem stikov niso konkretizirane, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja). Prvo sodišče se je pri odločitvi o dodelitvi otrok pravilno oprlo predvsem na skladni izvedenski mnenji D. D. in F. F., ki sta kot klinična psihologa specializirana za delovno področje, ki se nanaša tudi na vprašanja zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, saj je izvedenec C. C. pojasnil, da opazovanje in diagnostika otrok nista njegovo ožje strokovno področje. Glede na to ni bilo razlogov, da bi prvo sodišče izvedlo še dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja komisije za izvedenska mnenja pri M. 7. Pritožba ne pojasni, katerih treh ljudi (prič) prvo sodišče ni zaslišalo, o čem naj bi vsak od njih izpovedal, kdaj naj bi toženka puščala otroka sama in zakaj naj bi bila otroka ogrožena. Že iz tega razloga so te pritožbene navedbe kot nekonkretizirane neupoštevne. Razen tega pa je v takšnem primeru, kot je obravnavani (močno konfliktno razmerje med pravdnima strankama), težavno vprašanje, kdo od staršev je bolj primeren, da se mu otroka zaupata v varstvo in vzgojo oziroma kaj je v največjo korist otrok, predvsem vprašanje strokovne narave, za katerega lahko sodišče poišče pravilno rešitev edinole s pomočjo sodnih izvedencev ustrezne stroke. S tega vidika zaslišanje prič o domnevnem spornem ravnanju toženke, ki bi dokazovalo njeno neprimernost za dodelitev otrok (v primeru, da bi bile pritožbene trditve v tem delu konkretizirane), ne bi moglo imeti odločilnega pomena.

8. Tožnikova mati v tem pogledu ni vedela ničesar povedati iz lastnega zaznavanja, zato njena izpoved v tem delu ni mogla imeti nobene teže. Pritožba ne pojasni, kakšen pomen naj bi imela „potrdila“ zagovornika z liste pri Varuhu človekovih pravic za odločitev o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo. Kot že rečeno je šlo pri tem za strokovno vprašanje, ki je terjalo od sodnih izvedencev tudi izvedbo ustreznih strokovnih raziskav in postopkov, v katerih sta bila udeležena tudi otroka. Zato ni bilo razlogov, da bi prvo sodišče vpogledalo v spominsko knjigo mladoletne A., predvsem pa bi šlo v takšnem primeru za nedopusten poseg v otrokovo zasebnost. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožnik zahteval izločitev sodnice, zato je smiselno uveljavljani pritožbeni očitek o kršitvi določb postopka neupošteven. Prvo sodišče je v istem odstavku na 16. strani sodbe pojasnilo, zakaj ocenjuje tožnikov odnos do otrok kot „nekoliko posesiven in lastniški“, kar pa ni relevantno, saj ne predstavlja odločilnega razloga za dodelitev otrok toženki.

9. Pravilna je tudi odločitev o stikih. Pritožbene navedbe o „kršitvi odločbe, kjer so določeni stiki med starši očeta in vnuki“, so nejasne in nerazumljive, zato ne terjajo bolj obrazloženega odgovora, kot je ta, da se glede na odločitev prvega sodišča o stikih med vikendom ter povzeto določitvijo stikov med starima staršema in otrokoma v zadevi N 264/2012 (16. stran sodbe) termini teh stikov ne prekrivajo. Pritožba tudi ne pojasni, kakšno vlogo naj bi glede stikov tožnika z otrokoma imele njune izvenšolske dejavnosti oziroma je tožnikov očitek o preobremenjenosti otrok s temi dejavnostmi na račun stikov pavšalen.

10. Glede na ugotovljene potrebe otrok ter materialne in pridobitne zmožnosti staršev, je pravilna tudi odločitev o preživnini, ki jo je dolžan plačevati tožnik, tudi če se upošteva zgolj tožnikovo plačo v celotnem obdobju in njegove ostale izdatke v zvezi s stiki, ki sicer ne potekajo v tolikšnem mesečnem obsegu kot zatrjuje tožnik (vožnje, letovanje, ne pa tudi najemnina, saj tega izdatka tožnikova mati ni potrdila). V tako pojasnjeni smeri se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na odločitev o višini preživnine.

11. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pritožbena kritika stroškovne odločitve ni obrazložena, z vidika njene materialnopravne presoje pa je pravilna tudi ta odločitev.

13. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).