Jedro

Temeljni namen privilegija zoper samoobtožbo, kot izvira iz četrte alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) je, da se državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane del dokazov zoper samega sebe. Z njim se ohranjata obdolženčeva procesna subjektiviteta in njegovo človekovo dostojanstvo ter s tem pošten postopek. Ko obdolženca organi pregona o privilegiju zoper samoobtožbo poučijo, mu omogočijo, da je povsem pasiven. To pomeni, da obdolžencu ni treba izjaviti ničesar v zvezi s kaznivim dejanjem, ničesar s čimer bi se inkriminiral ali s čimer bi se lahko inkriminiral proti svoji volji. Gre za preprečevanje, da bi obdolženec izpovedal zoper samega sebe, bodisi zaradi prisile, bodisi zaradi neinformiranosti, misleč, da mora tako ravnati.

V konkretni zadevi je ključno vprašanje, ali je bil v času ustavitve A. A. vozila in policijskega postopka sum na obdolženca že osredotočen. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, ali bi morala policija ravnati v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, po kateri mora, preden začne od osumljenca zbirati obvestila, osumljencu dati pravni pouk. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika vselej ostaja dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera. To velja tako v (pred)kazenskem kot tudi prekrškovnem postopku. Zakonitost izvajanja policijskih pooblastil je namreč odvisna od tega, ali je bil v trenutku poziva policistov, zoper C. C. za izročitev predmetov sum že osredotočen in prav presoja osredotočenosti suma je pomembna z vidika kršitve privilegija zoper samoobtožbo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom III K 60183/2022 z dne 20. 1. 2023 delno ugodilo predlogu za izločitev dokazov in iz spisa izločilo v izreku sklepa navedene listine. V preostalem je predlog za izločitev dokazov zavrnilo kot neutemeljen. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom V Kp 60183/2022 z dne 16. 3. 2023 delno ugodilo pritožbama državne tožilke in zagovorniku obdolženega A. A. in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se izloči del navedenega besedila, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Zoper pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila vrhovna državna tožilka zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz "četrtega odstavka 18. člena" in 83. člena Zakona o kazenskem postopku ( v nadaljevanju ZKP), ki so vplivale na zakonitost sklepa (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršene navedene zakonske določbe.

3.Z zahtevo za varstvo zakonitosti so bili seznanjeni obdolženi A. A. in njegov zagovornik ter zagovorniki obdolženega B. B., ki se o njej niso izjavili. Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni bil seznanjen obdolženi B. B., ki sodnega pisanja dvakrat ni prevzel. To mu je bilo posredovano na njegov naslov, kot izhaja iz Centralnega registra prebivalstva, pri čemer morebitne spremembe naslova ni sporočil.

B-I.

4.Skladno s prvim odstavkom 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zoper drugo odločbo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in pod nadaljnjim pogojem, da je kazenski postopek pravnomočno končan. Ker je vrhovna državna tožilka v tej zadevi vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o izločitvi dokazov, torej zoper tako imenovano drugo odločbo, je treba presoditi, ali so podani navedeni pogoji za njeno obravnavo.

5.Kot izhaja iz sodbe III K 60183/2022 z dne 28. 3. 2023 (kazenska zadeva zoper B. B.) in III K 21616/2023 z dne 11. 4. 2023 (kazenska zadeva zoper A. A.) sta bila obdolženca spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Zoper sodbo III K 60183/2022 z dne 28. 3. 2023 pritožba ni bila vložena, v zvezi s sodbo III K 21616/2023 z dne 11. 4. 2023 pa je višje sodišče s sodbo VI Kp 21616/2023 z dne 27. 7. 2023 pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Skladno z 129. členom ZKP sta kazenska postopka tako pravnomočno končana. Vprašanja, ki jih izpostavlja vložnica, in sicer, ali je policijska pooblastila iz 51. člena in 52. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) moč uporabiti po osredotočenosti suma oziroma po seznanitvi s privilegijem zoper samoobtožbo ter ali je takšna uporaba pooblastil v nasprotju s privilegijem zoper samoobtožbo, vsekakor predstavljajo pravna vprašanja, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Pogoji za obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti so podani.

B-II.

6.Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da uporaba policijskih pooblastil iz 51. člena in 52. člena ZNPPol ni zamejena do trenutka osredotočenosti suma oziroma do podaje pouka iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ali četrtega odstavka 148. člena ZKP, saj postopanje policije v obravnavanem primeru ni posegalo v privilegij zoper samoobtožbo. Svoje stališče o zakonitem zasegu nadalje utemeljuje na podlagi določb KZ-1 o odvzemu predmetov in poudarja, da smejo policisti na podlagi 51. člena in 52. člena ZNPPol opraviti tudi pregled osebe in skladno z načeli sorazmernosti in postopnosti ter brez uporabe sile ali drugih ukrepov predmet zaseči brez odredbe sodišča. Meni, da je bilo ravnanje policistov v konkretni zadevi zakonito in da sta sodišči nepravilno uporabili 18. člen in 83. člen ZKP ter posledično listine nezakonito izločili.

7.Iz pravnomočnega izpodbijanega sklepa izhajajo naslednji relevantni vidiki:

‒ policisti so opravljali kontrolo na varnostno obremenjenem območju, pri čemer jim je bila s strani kriminalistov podana informacija, da obdolženi A. A. preprodaja prepovedano drogo na območju Ljubljane, za ta namen uporablja osebni avtomobil znamke Renault ..., z registrsko številko ...,

‒ navedeni avtomobil so policisti opazili na parkirišču - v njem so prepoznali obdolženega A. A. in sopotnika, ki sta si izmenjevala manjši predmet,

‒ zaradi suma, da osebi izvršujeta ali sta storili kaznivo dejanje ali prekršek so se policisti odločili opraviti postopek ugotavljanja identitete; ob tem je sopotnik izstopil, avtomobil pa se je odpeljal, policisti so šli za njim, ga dohiteli in se mu izkazali s službenimi izkaznicami;

‒ pri sopotniku so zaznali, da v levi roki drži manjši predmet, ki ga je nato pospravil v levi hlačni žep; z njim opravili postopek ugotavljanja identitete - ugotovili so, da gre za C. C.,

‒ opravili so pregled osebe po 52. členu ZNPPol: C. C. so pozvali naj izroči predmet, ki ga je pospravil v levi žep trenirke, česar pa ni želel storiti in je izjavil, da nima ničesar;

‒ isti trenutek je bil opozorjen na privilegij zoper samoobtožbo, in sicer, da ni dolžan izročiti predmetov, ki jih ima pri sebi, lahko pa jih prostovoljno izroči in da se izročeni predmeti lahko uporabijo kot dokaz proti njemu,

‒ C. C. je iz desnega hlačnega žepa nato povlekel škatlico Apaurin 10 mg z 11 tabletami, medtem ko je levo roko še vedno tiščal v žepu,

‒ po ponovnem pozivu policistov, naj izroči "ta alu zavitek", ki ga je imel v žepu vendar C. C. ponovnega poziva policistov ni upošteval, zato je eden izmed policistov šel C. C. z roko v žep, mu opravil pregled, kjer je našel ALU zavitek v katerem je bila neznana prašnata in grudasta snov bele barve in mu ga vzel,

‒ sodišči sta presodili, da je policist C. C. ob njegovem upiranju na ta način, torej na silo, nezakonito vzel plastično samozapiralno vrečko z vsebino,

‒ sodišče je zato izločilo v izreku sklepa navedene listine, ki se nanašajo na nedovoljene dokaze, saj je bil zavitek pridobljen s kršitvijo določb, ki predpisujejo pogoje za zaseg predmetov osumljencu, pri čemer ni bila pridobljena odredba za osebno preiskavo (214. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 58. člena ZP-1).

8.Najprej gre pojasniti, da vložničino sklicevanje na uporabo policijskih pooblastil iz 51. člena ZNPPol (varnostni pregled) ni utemeljeno. Skladno s prvim odstavkom tega člena so ključne predpostavko za ta ukrep okoliščine, da je mogoče pričakovati napad ali samopoškodbo osebe. Njegov namen je tako zagotavljanje varnosti policista ter drugih oseb in ne odkrivanje predmetov, katerih posest utegne predstavljati prekršek ali kaznivo dejanje. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijanem sklepu ne izhaja, da bi bile takšne okoliščine podane, niti jih vložnica v zahtevi ne zatrjuje. Drži pa naziranje v zahtevi, da so bili izkazani pogoji za zaseg predmeta po 52. členu ZNPPol (pregled osebe).

9.Organi pregona smejo predmet pridobiti na podlagi odredbe sodišča, neposredno na podlagi zakona ali na podlagi prostovoljne izročitve njenega imetnika. V nekaterih primerih zakon organe pregona pooblašča, da predmet zasežejo na za to predpisan način. Glede na neposredno zakonsko pooblastilo odredba sodišča tedaj ni potrebna. Eden izmed načinov zasega stvari na podlagi zakona predstavlja 52. člen ZNPPol. Vrhovno sodišče je glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti zato presojalo, ali privilegij zoper samoobtožbo nasprotuje uporabi policijskih pooblastil iz navedenega člena oziroma, ali jih je moč uporabiti tudi po osredotočenosti suma in po podaji pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma iz prve alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1.

10.Temeljni namen privilegija zoper samoobtožbo, kot izvira iz četrte alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) je, da se državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane del dokazov zoper samega sebe. Z njim se ohranjata obdolženčeva procesna subjektiviteta in njegovo človekovo dostojanstvo ter s tem pošten postopek. Ko obdolženca organi pregona o privilegiju zoper samoobtožbo poučijo, mu omogočijo, da je povsem pasiven. To pomeni, da obdolžencu ni treba izjaviti ničesar v zvezi s kaznivim dejanjem, ničesar s čimer bi se inkriminiral ali s čimer bi se lahko inkriminiral proti svoji volji. Gre za preprečevanje, da bi obdolženec izpovedal zoper samega sebe, bodisi zaradi prisile, bodisi zaradi neinformiranosti, misleč, da mora tako ravnati.

11.Privilegij zoper samoobtožbo ne zajema le testimonialnih dokazov, temveč tudi materialne dokaze oz. dokumentarno gradivo, nad katerim ima osumljenec kontrolo, če obdolženi v postopku postane vir dokazov zoper sebe, oziroma kadar se izročitev predmeta ali listine po pomenu, ki ga ima za dokazovanje kaznivega dejanja, tako približa njegovi izjavi, s katero bi se obremenil, da ni najti prepričljivega razloga, da obdolženca privilegij zoper samoobtožbo v takih primerih ne bi ščitil.

12.Nosilni razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa so, da je bilo policistovo ravnanje na podlagi 52. člena ZNPPol navkljub pravilni poučitvi kršitelja o privilegiju zoper samoobtožbo nezakonito, saj so policijska pooblastila iz navedenega člena uporabljiva le do trenutka osredotočenosti suma. Sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020 sta sodišči presodili, da bi organi pregona predmet v kršiteljevi posesti lahko pridobili na podlagi njegove prostovoljne izročitve ali pa na podlagi odredbe za opravo osebne preiskave. Ker je bil C. C. obravnavan kot storilec prekrška in ker sam ni želel izročiti predmeta, sta sodišči zaključili, da bi bilo v tem primeru pravilno postopanje policije v smeri pridobitve odredbe za osebno preiskavo, kar pa ni izkazano.

13.Vrhovno sodišče ugotavlja, da je stališče sodišč nižje stopnje, da policijska pooblastila po 51. in 52. členu ZNPPol veljajo le do trenutka osredotočenosti suma, povsem pravilno. Policisti so tako C. C. sicer pravilno poučili o privilegiju zoper samoobtožbo po drugi alineji 55. člena ZP-1, vendar so s svojim ravnanjem, ko so mu po tem, ko vsebine žepa ni želel prostovoljno izročiti, privilegij zoper samoobtožbo povsem izničili. V posledici navedenega pa je bil zaseg predmetov C. C. nezakonit.

14.Večinska odločitev Vrhovnega sodišča temelji na sprejeti in uveljavljeni sodni praksi, iz katere izhaja, 1.) da je od trenutka osredotočenosti suma osumljenec subjekt kazenskega postopka in da 2.) da se privilegij zoper samoobtožbo ne nanaša samo na testimonialne dokaze, temveč tudi na materialne. Ko je sum že osredotočen na določeno osebo in ne gre zgolj za policijsko delovanje v smeri zbiranja podatkov o storilcu in odkrivanju kaznivega dejanja, mora policija pri posegih v njegove pravice in svoboščine izkazati, da so bili izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji za izvedbo procesnega oziroma preiskovalnega dejanja

15.Sodišči nižje stopnje sta se pri svoji odločitvi sklicevali na odločitev v zadevi I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da je izročitvi predmetov in podajanju izjav skupno to, da gre v obeh primerih za ravnanji, ki ju obdolženec voljno obvladuje. Izročitev predmeta ali listine pomeni podobno kot podajanje izjav, aktivno sodelovanje obdolženca pri zagotavljanju dokaznega gradiva zoper sebe. Če se namreč izročitev predmeta ali listine po pomenu, ki ga ima za dokazovanje kaznivega dejanja tako približa obdolžencovi izjavi s katero bi se obremenil, ni prepričljivega razloga, da obdolženca privilegij zoper samoobtožbo v takih primerih ne bi ščitil. Podporo za tako stališče je mogoče najti tudi v odločbah Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Ustavnega sodišča RS, ki se sicer o tem vidiku privilegija zoper samoobtožbo izrecno nista izrekli, sta pa nekatera stališča podali v kontekstu širše razprave o privilegiju zoper samoobtožbo. ESČP je tako zapisalo, da se v pravnih sistemih podpis Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in drugod, pravica do molka ne razteza na tiste fizične dokaze, ki jih lahko oblastni organi od obdolženca pridobijo neodvisno od njegove volje, to je listine, ki jih pridobijo na podlagi ustrezne odredbe ali na primer vzorce sape, krvi, urina, tkiv za potrebe DNK testiranja. Podobno je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1678/08-13 z dne 14. 10. 2010 razlikovalo med fizičnimi dokazi, ki izvirajo iz ali od telesa obdolženca, ki jih je od njega mogoče pridobiti neodvisno od njegove volje in med fizičnimi dokazi - predmeti, ki jih ima obdolženec v svoji posesti in utegnejo biti zanj obremenilni.

16.Predmete, ki jih ima obdolženec v svoji posesti, lahko organi pregona pridobijo na dva načina in sicer, da jih osumljeni izroči prostovoljno, v nasprotnem primeru pa se predmeti zasežejo na podlagi odredbe sodišča za osebno ali hišno preiskavo. Ta dva načina se med seboj bistveno razlikujeta. Postopek zahteve za izročitev predpostavlja zavezančevo lastno ravnanje, osebna ali hišna preiskava pa omogočata njegovo pasivnost. Brez odredbe sodišča smejo organi pregona zaseči predmete le ob pogojih iz 164. člena ZKP ali v fazi zbiranja podatku o dejanju in storilcu kaznivega dejanja (148. člen ZKP). Na podlagi prvega odstavka 67. člena ZP-1 pa se določbe ZKP glede zasega predmetov uporabljajo tudi v rednem sodnem postopku o prekrških.

17.V konkretni zadevi je ključno vprašanje, ali je bil v času ustavitve A. A. vozila in policijskega postopka sum na obdolženca že osredotočen. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, ali bi morala policija ravnati v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, po kateri mora, preden začne od osumljenca zbirati obvestila, osumljencu dati pravni pouk. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika vselej ostaja dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera. To velja tako v (pred)kazenskem kot tudi prekrškovnem postopku. Zakonitost izvajanja policijskih pooblastil je namreč odvisna od tega, ali je bil v trenutku poziva policistov, zoper C. C. za izročitev predmetov sum že osredotočen in prav presoja osredotočenosti suma je pomembna z vidika kršitve privilegija zoper samoobtožbo.

Sum je bil nanj osredotočen tisti trenutek, ko so ga policisti opozorili na pravico zoper samoobtožbo, s tem pa je postal subjekt kazenskega postopka, to je nosilec temeljnih procesnih jamstev.

18.Tako iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začet tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno, zoženo, proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko poda kakršnekoli koristne informacije o kaznivem dejanju ali storilci, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja. Ali je mogoče domnevnega storilca šteti za obdolženca je odvisno od objektivnega merila in sicer okoliščin, ki potrjujejo sum, ki mora biti takšne narave, da mora tudi objektivnemu opazovalcu zadoščati za sklep, da je oseba sumljiva kaznivega dejanja. To stališče izhaja tudi iz sodbe VS RS I Ips 88506/2010 z dne 15. 10. 2020, kjer je Vrhovno sodišče presojo opravilo v dveh korakih. V prvem koraku je presodilo, ali je bil v času ustavitve osumljenčevega vozila, na obsojenca že osredotočen sum. Ker je bil odgovor pritrdilen, bi moral biti obsojenec preden mu je bil zasežen mobilni telefon, poučen o pravici do samoobtožbe. V drugem koraku pa je Vrhovno sodišče preizkusilo, ali je poziv policistov k izročitvi mobilnega telefona in njegov zaseg pomenil kršitev privilegija zoper samoobtožbo. Presodilo je, da se privilegij zoper samoobtožbo primarno nanaša na testimonialne dokaze oz. komunikativne izjave, vendar pa je potrebno razlikovati med fizičnimi dokazi, ki izvirajo iz telesa osumljenca, ki jih je od njega mogoče pridobiti neodvisno od njegove izjave ali volje in med fizičnimi dokazi-predmeti, ki jih ima obdolženec v posesti in bi zanj lahko bili obremenilni. Vrhovno sodišče je jasno zaključilo, da predmeti, ki jih ima obdolženec v svoji posesti in bi zanj bili lahko obremenilni, poleg testimonialnih izjav spadajo v domet privilegija zoper samoobtožbo.

19.Predmete, ki jih ima osumljenec v svoji posesti, torej z njimi razpolaga in ti predmeti ne predstavljajo nevarnosti za policiste, druge osebe ali za samega obdolženca, jih organi pregona ki vodijo postopek lahko pridobijo le na podlagi osumljenčeve prostovoljne izročitve ali z odredbo. Pri tem je potrebno izhajati iz namena privilegija zoper samoobtožbo, torej, da osumljenec ni dolžan samega sebe obremenjevati. Tudi v tem primeru je Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo, ker v postopku ni bilo ugotovljeno, ali je bil v času, ko so policisti zoper osumljenca izvajali postopek, sum nanj že osredotočen. Od te okoliščine je namreč odvisno, ali bi moral biti obsojenec pred začetkom policijskega postopka poučen o svojih pravicah iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP, oziroma, ali bi zoper njega veljala pravila Zakona o kazenskem postopku. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je ravno v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu osumljencu dopustiti, da je povsem pasiven oziroma, da se sam zavestno, razumno in povsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval. Povedano drugače bistvo privilegija je v ohranjanju osumljenčeve procesne subjektivitete in v preprečevanju državi, da bi prisilila posameznika, da postane vir dokazov zoper samega sebe. Poleg tega je privilegij zoper samoobtožbo tesno povezan z domnevo nedolžnosti, ki jo določa 27. člen Ustave in 6. člen EKČP. Ker domneva nedolžnosti med drugim pomeni, da nosi dokazno breme tožilec, obdolžencu ni treba ničesar storiti v svojo obrambo in je lahko le pasiven. To pomeni, da če je z ravnanjem policije kršen ta privilegij, ne gre samo za kršitve procesnega zakona, temveč tudi za kršitve Ustave.

20.Kot že zapisano, je policist po danem pravnem pouku po četrtem odstavku 148. člena ZKP, po prejemu katerega osumljeni prostovoljno ni želel izročiti predmetov iz žepa, segel v njegov levi žep trenirke in opravil njegov osebni pregled. Glede na takšen potek okoliščin, upoštevajoč pravni pouk in neprostovoljne izročitve predmetov, je sledila osebna preiskava C. C., ki je bila brez ustrezne odredbe. Logično se zastavi vprašanje, zakaj je policist C. C. podal pravni pouk privilegija zoper samoobtožbo, če je potem sam segel v njegov žep in našel drogo? S tem, ko je policist segel v levi žep trenirke, je izvotlil pravico C. C. glede privilegija zoper samega sebe.

21.Strinjati se je, da je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je policist neposredno zaznal posest predmetov, ki bi jih bilo potrebno zaseči, vendar je tej dejanski ugotovitvi sledil pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, to pa pomeni, da je bil zoper C. C. utemeljen sum osredotočen, policija pa bi od njega predmet pridobila le s prostovoljno izročitvijo, po danem pravnem pouku v zvezi s privilegijem zoper samoobtožbo (kar je bilo dano v konkretnem primeru) ali pa s pridobitvijo odredbe sodišča za osebno preiskavo.

C.

22.Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti zavrnilo, ker je ugotovilo, da zatrjevane kršitve niso podane.

23.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Vrhovni sodnik dr. Primož Gorkič je glasoval za ugoditev zahteve za varstvo zakonitosti in napovedal ločeno mnenje.

-------------------------------

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA DR. PRIMOŽA GORKIČA

Povezava na PDF dokument

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 83, 148, 148/4, 420, 420/1

Zakon o nalogah in pooblastilih policije (2013) - ZNPPol - člen 51, 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.