Jedro

Po splošnem pravilu, določenem v 493. čl. ZFPPIPP se samo v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona tudi po uveljavitvi uporabljajo predpisi, ki so se zanje uporabljali do njegove uveljavitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik G. d.o.o. nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja S. d.d., za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom G. d.o.o.,.

Zoper ta sklep se je po svojem pooblaščencu pritožil predlagatelj stečajnega postopka družba S. d.d. in predlagal njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede verjetnosti obstoja upnikove terjatve, saj verjetnost obstoja terjatve enači s terjatvijo, ki je ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo. Stališče sodišča, da upnik na podlagi sklepov, v katerih je bilo dolžniku naloženo plačilo pravdnih stroškov, ni dokazal obstoj verjetnosti terjatve je že iz razloga, ker je dolžnik eno od zatrjevanih terjatev poravnal, pravno napačno. Tudi ugotovitve sodišča, da je imel dolžnik na računu ves čas (po vložitvi predloga za uvedbo stečajnega postopka) znesek višji kot 17.000,00 EUR, dejansko ne pomenijo ničesar. Ta sredstva je namreč položil na račun po tem, ko je prejel predlog za uvedbo stečajnega postopka. Tudi dolžnost dokazovanja števila upnikov je na strani dolžnika in ne upnika, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Dejanski kapital dolžnika je že sedaj negativen, družba nima premoženja, ki bi prešlo v stečajno maso. Tudi računovodski izkazi dolžnika so prirejeni.

V odgovoru na pritožbo pa se družba G. d.o.o. zavzema za zavrnitev le te in opozarja, da je pritožnik z vložitvijo predloga za stečaj svojo pravico zlorabil za doseganje nedopustnega in nezakonitega namena.

Pritožba predlagatelja ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagatelj predmetni predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom vložil dne 25.09.2008. Po splošnem pravilu, določenem v 493.čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) se samo v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona tudi po uveljavitvi uporabljajo predpisi, ki so se zanje uporabljali do njegove uveljavitve. Po določilih prej veljavnega ZPPSL se je stečajni postopek začel s sklepom o začetku stečajnega postopka (2.odst.97.čl. ZPPSL). V predmetni zadevi tak sklep še ni bil izdan, to pa pomeni, da se stečajni postopek še ni začel. Zato bi moralo sodišče za ta postopek uporabiti določila ZFPPIPP in ne določb ZPPSL. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje, s tem ko je predlog predlagatelja presojalo skozi določbe prej veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) ni uporabilo materialnega prava, ki bi ga moralo. Ne glede na slednjo ugotovitev, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ob uporabi določil ZFPPIPP odločitev sodišča prve stopnje, da se predlagateljev predlog zavrne povsem pravilna. Tudi v primeru, ko začetek stečajnega postopka po določilih ZFPPIPP predlaga upnik, mora ta izkazati svojo aktivno procesno legitimacijo za vložitev predloga in dokazati materialnopravno predpostavko za začetek stečajnega postopka; da je dolžnik postal insolventen. Aktivna procesna legitimacija upnika je podana, kadar ta z verjetnostjo izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek stečajnega postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (4.odst.232.čl. ). Pojem insolventnosti pa je opredeljen v 14.čl. ZFPPIPP kot trajnejša nelikvidnost dolžnika ali kot dolgoročnejša plačilna nesposobnost. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja, da je predlagatelj v tem postopku svoje terjatve izkazoval z nepravnomočnimi sklepi Okrajnega sodišča v Tolminu, po katerih naj bi mu bil dolžnik dolžan plačati stroške postopkov in zoper katere se je dolžnik tudi pritožil. Ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da ima dolžnik na svojem transakcijskem računu znesek višji od 17.000,00 EUR ob dejstvu, da naj bi bil upniku dolžan po nepravnomočnih sklepih znesek 1.116,60 EUR. Glede na take ugotovitve pa pritožbeno sodišče zaključuje, da predlagatelj v obravnavanem primeru svoje aktivne legitimacije niti materialnopravnih predpostavk ni izkazal. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče družbi G. d.o.o. ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo saj ta v njej ni navedla ničesar, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve, zaradi česar odgovor niti ni bil potreben (1.odst.155.čl. ZPP v zvezi z 121.čl. ZFPPIP).