Jedro

Do zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi ocene izvedenih dokazov, med ostalim tudi izjav prič v zvezi z določbo 236.a člena ZPP. Po določbah ZPP je tak dokazni postopek možen, tožena stranka ni zahtevala zaslišanja prič, ki so podale izjavo, zato dejstvo, da so bile nekatere priče zaslišane, za ostale pa je sodišče le prebralo njihovo izjavo, samo po sebi ne pomeni kršitve postopka. Pravilno pa pritožba opozarja, da toženca nista imela možnosti izjaviti se o izvedenih dokazih. V konkretnem primeru je namreč tožena stranka na naroku, na katerem so bile izjave prič predložene, zahtevala rok, da se o teh dokazih izjasni. Tega roka ji sodišče ni odobrilo, čeprav so bile izjave prič, na katere je kasneje oprlo svoje odločilne ugotovitve, toženi stranki vročene šele na naroku, na katerem je bila glavna obravnava že tudi zaključena. Iz zapisnika tega naroka ni razbrati, da so bile izjave dejansko prebrane in da bi o njih potekala kakšna razprava.

Postopanje sodišča prve stopnje, ko dejansko toženi stranki ni dalo možnosti izjaviti se o vsebini izvedenih dokazov, pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v točki 1. in 3. spremeni, tako da se tožbeni zahtevek, ki glasi: „Toženca S. M. ter ml. A. A., oba stanujoča D., sta motila tožečo stranko N. M. B. v posesti služnostne pravice vožnje z osebnim avtomobilom po kolovozni poti, ki poteka preko parc.št. 1131/3, 1130/3, 1132, 1134, 1137, 1148/1, 1165, 1166 ter 1171/1 vse k.o. B., za potrebe tožničinih nepremičnin s parc.št. 1169, 1170 in 1171/2, vse k.o. B., s tem, da sta dne 28.6.2008 na parc.št. 1131/3 k.o. B. postavila vrata iz lesenih letev, ki sta jih namestila na leseni steber in na vsako stran vrat namestila verigo in jo zaklenila s ključavnico ter tako tožeči stranki onemogočila vožnjo od obstoječe kolovozne poti do glavne ceste B. – P. Toženi stranki se prepoveduje v bodoče posegati s takimi ali podobnimi ravnanji v tožničino posest služnostne pravice vožnje z osebnim avtomobilom po kolovozni poti, ki poteka preko parc.št. 1131/3, 1130/3, 1132, 1134, 1137, 1148/1, 1165, 1166 ter 1171/1 vse k.o. B.“, zavrne; v točki 2. (glede odstranitve lesenih vrat in verige ter omogočitve nemotene uporabe kolovozne poti) in v točki 4. (glede stroškov) razveljavi, zadeva pa se v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca motila tožnico v posesti služnostne pravice vožnje z osebnim avtomobilom po kolovozni poti s tem, da sta 28.6.2008 na parc.št. 1131/3 k.o. B. postavila vrata iz lesenih letev, jih namestila na leseni steber in na vsako stran vrat namestila verigo in jo zaklenila s ključavnico ter tako tožeči stranki onemogočila vožnjo od obstoječe kolovozne poti do glavne ceste B. – P. Iz obširnih razlogov sklepa izhaja, da sta toženca vrata postavila 28.6.2008 in je tožba, vložena 24.7.2008 zato pravočasna. Tožnica je obstoječo pot uporabljala za vožnjo večinoma poleti že najmanj od leta 2003 dalje. Četudi bi zaključili, da tožnica posest izvršuje z zlorabo zaupanja tožencev, ravnanja tožencev ni mogoče šteti kot dejanje samopomoči, saj ne izpolnjuje zakonskih pogojev za samopomoč (ni bilo neposredne nevarnosti, postavitev vrat ni bila nujna).

Zoper sklep se v obširni pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženca in predlagata njegovo spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa predlagata razveljavitev sklepa in priglašata pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče bo pritožbo povzelo po posameznih vsebinskih sklopih.

Toženca v pritožbi najprej navajata, da je tožeča stranka na obravnavi kar dvakrat spremenila zahtevek in zahtevku dodala štiri nove parcele. Ker mora sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je bila tožba vložena v prekluzivnem roku, bi moralo tožbo zavreči. Tožnica je namreč tožbo spremenila 22.4.2009, torej več kot mesec dni po zatrjevanem motilnem ravnanju. Šlo je za spremembo tožbe, saj se po spremembi nanaša na povsem druga zemljišča. Stališče sodišča ni v nasprotju s procesnimi določili, ampak tudi z uveljavljeno sodno prakso. Toženca sta na to dejstvo sodišče med postopkom ves čas opozarjala. Obrazložitev dokaznih predlogov – odločitev višjih sodišč je zgolj pavšalna in ne ustreza standardu vestne presoje dokazov. Pritožnika ne razumeta, kako je sodišče lahko spregledalo predložene odločbe in v nadaljevanju pritožbe obširno razlagata te odločbe. Pritožnika sta zaradi njihovega neupoštevanja primorana ponoviti svoje navedbe in opozoriti na pravočasno predlagane dokaze. Ne drži, da bi do sprememb označb parcel prišlo med postopkom, parcela 1131 se je razdelila davno pred vložitvijo tožbe, za izpustitev navedbe parc. št. 1165, 1166 in 1171/1 pa tožnica ni ponudila logičnega in smiselnega pojasnila. Ni jasna podlaga za trditev, da med strankama kraj, kjer se je zgodilo motilno dejanje, ni sporen in da za identifikacijo parcele v posestnem sporu niti ni nujno, da je označena s parcelno številko in katastrsko občino. Take trditve so nelogične in poleg tega vnašajo disturbcijo v pravni red, pomenijo tudi kršitev pravice do pravnega sredstva. Tožena stranka se v postopku sploh ne more braniti, če ne ve, kje naj bi se zgodilo motilno ravnanje, saj je osnovni opredelilni znak nepremičnin parcelna številka. Pritožnika nato ponovno ponavljata svojo obrazložitev odločbe VSM Cp 689/99. Prav gotovo je zamujen tudi objektivni rok, saj so bila vrata postavljena že v letu 2007. Pritožnika v zvezi s tem pogrešata oceno trditev tožeče stranke, da pred 28.6.2008 vrat sploh ni bilo, pač pa je bila tam odprtina, saj je ograja za drobnico brez vrat in z dvometrsko odprtino v bližini ceste logičen paradoks. Pri čemer se pritožnika ob vsem dolžnem spoštovanju le s pomenljivim molkom izrekata tudi o oceni starosti določenih lesenih lat. Pritožnika pogrešata tudi dokazno oceno pričanja V. B., ki je na naroku bral iz zapiskov.

Sodišče je mimo pravil logike verjelo pisnim izjavam prič, čeprav je ugotovilo, da gre za osebe, ki so v tesnem prijateljskem razmerju s tožnico. Pritožnikoma ni jasno, kako je lahko izpadla ocena kredibilnosti pisnih izjav prič tožeče stranke, saj gre za v sporu zaradi motenje posesti za kratke prekluzivne roke, na izjavah pa so datumi popravljeni. Nadaljevanju pritožba podrobno opisuje, zakaj dokazna ocena ni narejena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

Tožeča stranka je v postopku imela možnost izprašati priče tožencev, toženi stranki pa te možnosti za priče, ki jih je predlagala tožeča stranka, nista imeli. Gre za kršitev načela obojestranskega zaslišanja po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ZPP. Sodišče je pritožnikoma odreklo možnost, da bi se izjasnila o pisnih izjavah prič tožeče stranke, ki jih sodišče niti ni vabilo na glavno obravnavo, za kar tudi ni podalo nobene obrazložitve.

Sodišče ni ponudilo razumnih argumentov glede trditev pritožnikov, da je tožba nesklepčna tudi zato, ker tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje obstoja posesti in za to ne predloži dokazov. V nadaljevanju pritožba razlaga ustrezne določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Prav tako se sodišče ni opredelilo do trditev pritožnikov, da je tožba nesklepčna tudi zato, ker v tožbi opisano ravnanje tožencev ne predstavlja motilnih dejanj, ampak gre le za izvrševanje upravičenj najemnika.

Sodišče se ni izreklo do trditev pritožnikov, da tožeča stranka ne more uživati varstva posesti, saj gre za dolozno izvrševanje. Opisane kršitev predstavljajo zmotno uporabo materialnega prava in kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sklepu je očitati absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za motilno ravnanje (drži ključ in zaklene ključavnico), ki ga po naravi stvari lahko izvrši le ena oseba. Ni jasno, kako lahko sodišče kljub ugotovitvi, da ni moglo natančno ugotoviti , kakšna je bila vloga katerega od tožencev, obsodi sploh kogarkoli ali celo oba. Taka prevalitev dokaznega bremena, ki sicer predstavlja kršitev iz 212. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 139. člena ZPP, ima za posledico tudi nasprotje med odločilnimi razlogi sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz 15. točke, saj je med dokazi in razlogi odločilno nasprotje. Kako je lahko sodišče obsodilo prvega toženca, če je ugotovilo, da je odklenil vrata B. M. Tožnika pogrešata oceno upravičenosti samopomoči in spet ponavljata zakonske določbe. Ker sklep o tem nima razlogov, je podana kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prav tako je sodišče prav moteče enostransko presojalo ekonomski interes vpletenih strank. Pritožnika pogrešata oceno njunega ekonomskega interesa, saj sodišče nudi zaščito komoditeti tožnice, njima pa onemogoča opravljanje dejavnosti in jima jemlje kruh.

Količina in teža opisanih kršitev ter očitna favorizacija in saniranje procesnih napak tožeče stranke zbujajo resen dvom v nepristranost sojenja, zato pritožnika v primeru razveljavitve predlagata, da se zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Glede sklepčnosti ugotovitvenega in prepovednega zahtevka Sklepčnost pomeni, da bi moralo sodišče zahtevku, če bi se vse tožbene navedbe izkazale za resnične, na podlagi veljavnega materialnega prava ugoditi.

Tožeča stranka je od sodišča zahtevala, da ugotovi, da je bila motena v posesti služnostne pravice vožnje po kolovozni poti. Stvarnopravni zakonik (SPZ) ne pozna več motenja posesti pravice, ampak le motenje posesti stvari. Zahtevek, tako kot je oblikovan, je zato glede na veljavno materialno pravo nesklepčen in tožeča stranka tudi, če bi se izkazalo, da vse njene trditve držijo, z njim ne more uspeti. Opisane pomanjkljivosti se v okviru istega zahtevka ne da odpraviti z dopolnitvijo navedb. Ker mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je pritožbi ugodilo in sklep v točki 1. in 3. (obe točki se izrecno nanašata na motenje posesti služnostne pravice) spremenilo tako, da je zahtevek v tem delu zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

Glede sklepčnosti zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja Zgoraj povedano pa ne pomeni, da posestno varstvo služnosti ni več mogoče. SPZ namreč za priznavanje položaja posesti ne zahteva izvrševanja oblasti na celotni stvari, ampak zadošča že delna oblast nad stvarjo (soposest). Služnost predstavlja le pravni temelj izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, po določbi 33. člena SPZ pa se pri sodnem varstvu posesti pravica do posesti ne upošteva. V motenjskem sporu zato zadošča, da tožnik dokaže dejansko oblast nad stvarjo in le v tem obsegu je mogoče priznati posestno varstvo. Tožnica je ustrezne navedbe podala (pritožbeni očitki o pomanjkljivih navedbah o posesti so neutemeljeni). Navajala je, da za dostop do svojih nepremičnin uporablja sporno pot in sicer za hojo ter vožnjo s kolesom, avtomobilom in traktorjem in to od leta 2002 dalje 10 do 15 krat letno. Tožeča stranka je torej navedla vsa odločilna dejstva, iz katerih, če bi se izkazala za resnična, izhaja, da je imela delno oblast nad stvarjo, za svoje trditve je tudi predlagala dokaze. V točki 2. je tožeča stranka zahtevala, da morata toženca v 8 dneh odstraniti s parc.št. 1131/3 k.o. B. lesena vrata in verigo ter tožeči stranki omogočiti nemoteno uporabo kolovozne poti. Zahtevek torej v tej točki izhaja iz posesti stvari in ne pravice in je zato sklepčen in ga sodišče mora obravnavati po vsebini. Pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da je ugotovitveni del zahtevka pri motenjskih pravdah nepotreben in celo nedovoljen, saj nima podlage v 34. členu SPZ. Seveda je treba pred odločitvijo o dajatvenem zahtevku (o zahtevku na vzpostavitev prejšnjega stanja) ugotoviti, ali je prišlo do motenja posesti stvari, vendar te dejanske ugotovitve ne spadajo v izrek sodne odločbe.

Glede očitanih procesnih kršitev Sklep sodišča, da pri modifikacijah zahtevka ni šlo za spremembo tožbe, je pravilen. V zvezi z zgoraj povedanim je aktualna le sprememba označbe parcele, na kateri so postavljena lesena vrata (iz 1131 v 1131/3). Objekt motenja v sporni zadevi je posest poti, kakršna je v naravi (in ne označba nepremičnine v zemljiškem katastru), motilno ravnanje je postavitev vrat. Oboje, tako pot (v odločilnem delu je pot potekala po parceli, ki je bila pred razdelitvijo označena s št. 1131 k.o. B.), kot postavitev vrat na tej poti, je vseboval že prvotni zahtevek. Iz razlogov sklepa izhaja, da je prej enotna parcela 1131 k.o. B. razdeljena, in ena od parcel, ki so nastale z njeno delitvijo, je tudi parc.št. 1131/3 in ravno na tem delu prej enotne parcele poteka zatrjevana pot in na tem delu naj bi toženca postavila vrata. Četudi je parc.št. 1131/3 k.o. B. v času vložitve zahtevka že obstajala, povedano pomeni, da poprava označbe parcel, po katerih poteka pot, ne pomeni spremembe tožbe, ampak le konkretizacijo zahtevka. Trditve tožene stranke, da ne ve, na katero pot se nanaša zahtevek, pa pomenijo čisto sprenevedanje (tudi glede na nadaljnja izvajanja pritožbe v zvezi s pravilnostjo ugotovljenega dejanskega stanja).

Dodati je še treba, da je taka tudi sodna praksa v podobnih zadevah (na primer VSC Cp 1172/2008, ko je bil objekt motenja dovoz in VSL I Cp 1980/2000, ko je bil objekt motenja jarek, v obeh primerih pa je tožeča stranka med postopkom popravila označbo parcele, na kateri poteka dovoz, oziroma jarek). Dejansko stanje v zadevah, na katere se sklicuje pritožba, pa je bilo drugačno in zato za obravnavani primer ni neposredno uporabljivo. V zadevi VSM Cp 689/99 je sprememba označbe parcele dejansko pomenila prenos lokacije motilnega dejanja s prvotno navedene parcele na druge parcele. V zadevi VSL I Cp 347/98 je šlo za spremembo tako, da se je zatrjevalo drugo motilno dejanje, v zadevi VSL I Cp 1647/93 pa se je s spremembo povečal obseg motenja.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo motilno ravnanje v tem, da sta toženca postavila vrata in jih zaklenila. Oboje naj bi se zgodilo 28. 6. 2008. Sporno je zlasti vprašanje postavitve vrat. Do zaključka, da so bila tudi vrata postavljena 28. 6. 2008, je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi ocene izvedenih dokazov, med ostalim tudi izjav prič v zvezi z določbo 236. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po določbah ZPP je tak dokazni postopek možen, tožena stranka ni zahtevala zaslišanja prič, ki so podale izjavo, zato dejstvo, da so bile nekatere priče zaslišane, za ostale pa je sodišče le prebralo njihovo izjavo, samo po sebi ne pomeni kršitve postopka. Pravilno pa pritožba opozarja, da toženca nista imela možnosti izjaviti se o izvedenih dokazih. V konkretnem primeru je namreč tožena stranka na naroku, na katerem so bile izjave prič predložene, zahtevala rok, da se o teh dokazih izjasni. Tega roka ji sodišče ni odobrilo, čeprav so bile izjave prič, na katere je kasneje oprlo svoje odločilne ugotovitve, toženi stranki vročene šele na naroku, na katerem je bila glavna obravnava že tudi zaključena. Iz zapisnika tega naroka ni razbrati, da so bile izjave dejansko prebrane in da bi o njih potekala kakšna razprava (v dokaznem sklepu je zapisano le, da se izjave „vpogledajo“). V pravdnem postopku je eno od najpomembnejših načel načelo neposrednosti izvajanja dokazov. Dopusten je odstop od tega načela, vendar le v posebej predvidenih primerih in na način, da imata obe stranki kljub temu možnost izjave o posredno izvedenih dokazih. Postopanje sodišča prve stopnje, ko dejansko toženi stranki ni dalo možnosti izjaviti se o vsebini izvedenih dokazov, pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je že iz tega razloga moralo pritožbi ugoditi in sklep v točki 2. razveljaviti, v razveljavljenem delu pa zadevo vrniti v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Hkrati je moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških.

Glede ostalih očitanih kršitev: Glede ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče le opozarja, da so bili ugovori, da je tožba nesklepčna, ker tožeča stranka ne zatrjuje obstoja posesti in ker opisano ravnanje tožencev ne predstavlja motilnega ravnanja, le pavšalni (razlaga določb zakona) in neobrazloženi, zato sodišču prve stopnje nanje ni bilo treba odgovarjati. Že zgoraj pa je bilo povedano, da podane navedbe o izvrševanju posesti zadoščajo. Enako velja za navedbe o motilnem dejanju. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se pri motenju posesti pravica do posesti (ki naj bi izhajala iz dejstva, da je prvi toženec najemnik nepremičnine) ne upošteva in se zato sodišču do pravic, ki jih ima prvi toženec, niti ni bilo treba opredeljevati. Odločilno vprašanje je, ali sta toženca s svojim ravnanjem posegla v dotedanje izvrševanje soposesti (35. člen SPZ).

Vprašanje, ali je tožeča stranka posest izvrševala dolozno, ob zaključku sodišča prve stopnje, da ravnanje tožencev ne pomeni samopomoči, ni relevantno, in se sodišču prve stopnje zato z njim ni bilo treba ukvarjati. Po določbi drugega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) posestnik, ki je posest izvrševal s silo, na skrivaj, z zlorabo zaupanja oziroma do preklica, nima posestnega varstva nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti pod pogojem, da je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena SPZ. Zaključku sodišča, da ni šlo za dovoljeno samopomoč, pa pritožba ne nasprotuje, ampak samo protispisno trdi, da sodišče upravičenosti samopomoči ni ocenilo (svoje zaključke o upravičenosti samopomoči je sodišče obrazložilo na osmi strani sklepa).

Navedbe o tem, da lahko očitano motilno ravnanje po naravi stvari izvrši le ena oseba, so novota in tudi ne držijo. Pri očitanem ravnanju gre za postavitev vrat in njihovo zaklenitev. Nobenega razloga ni, da to ne bi bil skupen projekt obeh tožencev in tako je svojo odločitev sodišče prve stopnje tudi obrazložilo. Razlaga, ki jo ponuja pritožba, je preozka in v nasprotju z namenom posestnega varstva. Pritožbena novota so tudi trditve o ekonomskem interesu. Ker tožena stranka v pritožbi niti ni poskušala pojasniti, zakaj teh navedb ni podala že prej, so v zvezi z določbo 337. člena prepozne in zato nedopustne.

Tožena stranka je predlagala za primer razveljavitve sklepa dodelitev zadeve drugemu sodniku. Večina pritožbenih očitkov se je izkazala za neutemeljenih, okoliščina, da je bil sklep zaradi kršitve postopka razveljavljen, pa ni razlog za dodelitev spisa drugemu sodniku.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje toženi stranki dati možnost, da se o izjavah prič izjasni in nato na podlagi izvedenega dokaznega postopka najprej ugotoviti, kdaj so bila vrata, ki so predmet zahtevka postavljena. V zvezi s tem mora odgovoriti na pripombe pritožnikov, kako je bila pred spornim dnem zaprta ograda, v kateri so se pasle ovce. Ko bo ugotovilo, v čem je motilno ravnanje in kdaj je bilo izvršeno, pa bo moralo na podlagi izvedenih dokazov odločiti o tožbenem zahtevku na vzpostavitev prejšnjega stanja.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.