Jedro

Sodišče tako odloča o soglasju k plačilu stroškov na predlog upravitelja, kar pa predpostavlja, da je upravitelj tak predlog tudi podal in v njem predlagal izdajo soglasja k izplačilu stroškov ter tudi utemeljil, zakaj bi bilo izplačilo stroškov utemeljeno, nasprotno mora zato upnik, če se upravitelj ne strinja s plačilom teh stroškov in zato ne predlaga izdaje soglasja k plačilu stroškov, za poplačilo teh stroškov vložiti ustrezno tožbo, do poplačila pa je upravičen le, če je stečajnemu dolžniku tako plačilo naloženo. Nikakor pa se utemeljenost stroškov ob nasprotovanju upravitelja ne presoja v stečajnem postopku, ki temu ni namenjen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se upraviteljev predlog z dne 17. 6. 2013 na r. št. 516 spisa zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo soglasje za plačilo stroškov stečajnega postopka v višini 31.974,26 EUR z vključenim DDV upniku M. d. o. o. po računu št. 13-360-000041 z dne 13.2.2013. 2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je bila tudi ta terjatev vsebovana v predračunu stroškov stečajnega postopka, torej je upravitelj že opravil vsebinsko presojo utemeljenosti te terjatve. V stečajnem postopku pa sodišče ne izvaja kontradiktornega postopka glede presoje utemeljenosti stroškov, temveč ugotavlja zgolj, ali je predlog za podajo soglasja za poplačilo neke terjatve v skladu s pogoji iz ZFPPIPP, ne pa presoje, ali je terjatev utemeljena po temelju in po višini. Sodišče prve stopnje bi moralo predlog zavreči, odločilo je preko svoje pristojnosti po 357. členu ZFPPIPP. Za podajo predloga, ki meri na nesoglasje za izplačilo upnikove terjatve upravitelj tudi nima podlage v ZFPPIPP in zanj nima pravnega interesa. Presoja obstoja terjatve pa je lahko le predmet posebnega pravdnega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Upravitelj sme opraviti plačilo ali drugo izpolnitev v breme stečajne mase samo na podlagi sklepa sodišča v skladu z oddelkom 5.9 ZFPPIPP, če ni v zakonu za posamezen primer drugače določeno (353. člen ZFPPIPP). Upniki terjatev na podlagi pogodb, ki jih je sklenil, ali drugih pravnih poslov, ki jih je opravil stečajni dolžnik od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka v skladu s 151. členom ZFPPIPP, ne prijavijo v stečajnem postopku in imajo pravico do njihovega plačila po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov stečajnega postopka (2. odstavek 289. člena ZFPPIPP, pri čemer se uporabljajo določila zakona, ki so veljala do ZFPPIPP-E, ne pa tudi sprememba ZFPPIPP-F). Taki stroški predstavljajo občasne stroške stečajnega postopka iz 1. točke 3. odstavka 355. člena ZFPPIPP, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje. Nadalje 1. odstavek 357. člena ZFPPIPP določa, da sme upravitelj opraviti plačilo ali izpolniti drugo obveznost, ki je strošek stečajnega postopka, samo, če sodišče da soglasje za to izpolnitev.

5. Sodišče tako odloča o soglasju k plačilu stroškov na predlog upravitelja, kar pa predpostavlja, da je upravitelj tak predlog tudi podal in v njem predlagal izdajo soglasja k izplačilu stroškov ter tudi utemeljil, zakaj bi bilo izplačilo stroškov utemeljeno. Nasprotno pa predlog upravitelja z dne 17. 6. 2013 (r. št. 517 spisa) ne vsebuje ocene, da bi bilo izplačilo stroškov utemeljeno, temveč upravitelj v njem razlaga, zakaj tako izplačilo ni utemeljeno; na koncu vloge pa predlaga, naj sodišče odloči o soglasju za plačilo stroškov stečajnega postopka. Taka vloga pa po vsebini ne predstavlja predloga za soglasje k plačilu stroškov, temveč predstavlja predlog za navodilo sodišča, kako naj upravitelj ravna v situaciji, ko se ne strinja z izplačilom zahtevanih stroškov. Zato tega predloga sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati kot predloga v smislu 357. člena ZFPPIPP. Že zato je potrebno razveljaviti izpodbijani sklep.

6. Prav tako pa v ZFPPIPP tudi ni podlage, da bi sodišče dajalo upravitelju navodila v smislu 101. člena ZFPPIPP in 2. odstavka 124. člena ZFPPIPP, ali je dolžen plačati določene stroške in pri tem presojati, ali je zahteva upnika za plačilo stroškov vsebinsko utemeljena ali ne. Situacija je namreč podobna kot v primeru preizkusa terjatev – upnik terjatev prijavi, upravitelj se o njej izjasni, in če ne upravitelj ne kak drug upnik ne nasprotuje plačilu prijavljene terjatve, je terjatev priznana in se poplača po pravilih ZFPPIPP; če pa upravitelj terjatev prereka, mora (praviloma) upnik v posebnem postopku doseči ugotovitev obstoja prerekane terjatve (pododdelek 3.4.2 ZFPPIPP in oddelek 5.5 ZFPPIPP). V primeru stroškov mora zato upnik, če se upravitelj ne strinja s plačilom teh stroškov in zato ne predlaga izdaje soglasja k plačilu stroškov, za poplačilo teh stroškov vložiti ustrezno tožbo, do poplačila pa je upravičen le, če je stečajnemu dolžniku tako plačilo naloženo. Nikakor pa se utemeljenost stroškov ob nasprotovanju upravitelja ne presoja v stečajnem postopku, ki temu ni namenjen (vsebinsko enako že tudi sklep Cst 370/2013). Ker tak predlog za izdajo navodila nima pravne podlage v ZFPPIPP, bi ga moralo sodišče prve stopnje zavreči. 7. Odločitev sodišča prve stopnje je zato napačna, zato je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep in predlog upravitelja zavrglo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP).