Jedro

Ne gre za subjektivno spremembo tožbe, če je bila ta sprva vložena zoper toženo stranko kot s.p., nato pa je zaradi njenega stečaja tožeča stranka označbo tožene stranke popravila tako, da se je ta glasila le še na fizično osebo.

Z zaključkom stečaja podjetnika posameznika obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, v celoti ugasnejo. Pri tem ni mogoče trditi, da subjekta, ki bi bil lahko tožen na plačilo obveznosti podjetnika posameznika, ki izvira izpred začetka stečajnega postopka, ni več, saj oseba, ki je bila podjetnik, še vedno živi in ima procesno sposobnost. O tožbenem zahtevku za plačilo takšne obveznosti je zato treba kljub zaključku stečajnega postopka odločiti (zavrnilna odločba), ne pa tožbo zavreči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki še kot samostojna podjetnica (I./1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 7.8.2003 do 2.10.2003 vzpostaviti delovno razmerje, ji obračunati in izplačati plače, od njih odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo davka, vse s pripadajočimi zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo in ji priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja (II./2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 40.260,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2006 do plačila (III. točka izreka). Sodišče je ugotovilo obstoj poslovnega razloga za odpoved, saj je bila tožena stranka prezadolžena in dalj časa plačilno nesposobna. Ker pa je prišlo med toženo stranko in družbo J. & L. d.o.o. do prenosa dejavnosti in posledično do spremembe delodajalca v smislu 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji), je predmetna odpoved nezakonita. Pravice iz delovnega razmerja tožeče stranke so najmanj 7.8.2003 prešle na J. & L. d.o.o., zato tožena stranka ne odgovarja za obveznosti iz delovnega razmerja, ki so nastale po tem datumu, reintegracijski in reparacijski zahtevek pa bi tožeča stranka morala uveljavljati do družbe J. & L. d.o.o..

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo I./1. točko izreka prvostopenjske sodbe. Pritožbi tožeče stranke je ugodilo in III. točko izreka spremenilo tako, da ji je prisodilo višji znesek stroškov postopka. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka, svoje pa krije sama. Po oceni pritožbenega sodišča ni prišlo do spremembe delodajalca, saj tožeča stranka po odpovedi ni nadaljevala z delom pri delodajalcu prevzemniku. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita zato, ker ni dokazano, da so imele poslovne težave tožene stranke za posledico prenehanje potrebe po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče vsebinsko preizkusiti in je kršena 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Ista kršitev je podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pravdni postopek je tekel zoper neobstoječo osebo, saj je V. S. s.p. zaradi začetka in zaključka stečajnega postopka prenehala obstajati, tožbo pa bi bilo zato treba zavreči. Sodišče je bistveno kršilo pravila postopka, ker tega ni prekinilo ter pozvalo stečajnega upravitelja k prevzemu pravde. Kršena je 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče V. S. kot fizični osebi ni vročilo tožbe, vabila na glavno obravnavo in izpodbijane sodbe, poleg tega pa ni odločalo o subjektivni spremembi tožbe. Izpodbijana sodba je izdana v nasprotju z 10. točko citiranega člena ZPP, saj pred tem sodišče ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi bila lahko tožena stranka prisotna. Ker V. S. kot fizične osebe ni nihče zastopal oziroma imel pooblastila za njeno zastopanje, je kršena 11. točka citiranega člena. Poslovni razlog za odpoved je bil podan. Tožena stranka dejavnosti ni prenesla na J. & L. d.o.o.. Glede razmerja stečajnega postopka tožene stranke do predmetnega postopka je sodišče zmotno uporabilo določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadaljnji). Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija neutemeljeno očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi izpodbijana sodba ne imela razlogov o odločilnih dejstvih. Drugostopenjsko sodbo je mogoče preizkusiti, saj je sodišče ustrezno obrazložilo vse dejanske in pravne razloge za svojo odločitev. Zmoten je tudi nadaljnji očitek kršitve 14. točke citiranega določila, ki naj bi bila podana zato, ker se po oceni revizije sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb. Takšno zatrjevanje po svoji vsebini ne predstavlja očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka, temveč relativno kršitev (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP), katere pa revizija prav tako ne bi mogla uspešno uveljavljati, saj se je sodišče druge stopnje opredelilo do vseh tistih pritožbenih navedb, ki so bile bistvenega pomena za odločitev.

Neutemeljen je očitek, da je sodišče bistveno kršilo pravila postopka, ker slednjega ni prekinilo ter pozvalo stečajnega upravitelja k prevzemu pravde. Kršitev katerega določila ZPP v zvezi s tem uveljavlja, revizija izrecno ne opredeli, iz njenih navedb pa je razvidno, da uveljavlja kršitev določil 4. točke prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 208. člena ZPP. Upoštevaje citirana člena ZPP se pravdni postopek v primeru, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, prekine in se nadaljuje, ko ga prevzame stečajni upravitelj ali ko ga sodnik povabi, naj to stori. S sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu St 37/2003 z dne 8.12.2003 (ki je postal pravnomočen 6.1.2004) je stečajno sodišče nad Konfekcija "V." - šivanje tekstilnih izdelkov, V. S. s.p., začelo in zaključilo stečajni postopek (prvi odstavek 99. člena ZPPSL). Ker v stečajnem postopku, izvedenem na podlagi citiranega določila ZPPSL, postavitev stečajnega upravitelja ni predvidena, za procesno dejanje sodišča iz 4. točke prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 208. člena ZPP v obravnavani zadevi sploh niso bili podani pogoji.

Revizija zmotno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in navaja, da sodišče ni odločalo o subjektivni spremembi tožbe in da V. S. kot fizični osebi ni vročilo tožbe, vabila na glavno obravnavo ter izpodbijane sodbe. Vsebina citiranega določila ZPP je v tem, da stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, česar pa v obravnavani zadevi ni ugotoviti. Ne gre za subjektivno spremembo tožbe (187. člen ZPP), če je bila ta sprva vložena zoper toženo stranko kot s.p., nato pa je zaradi njenega stečaja tožeča stranka označbo tožene stranke popravila tako, da se je ta glasila le še na fizično osebo. Na podlagi sedmega odstavka 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/1993 in nadaljnji) je namreč samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Tožena stranka je bila tako ves čas postopka ista fizična oseba, le-tej (oziroma njenemu pooblaščencu) pa so bile tudi vročene vse vloge, ki jih našteva revizija. Upoštevaje prej navedeno pravno stališče je neutemeljeno očitana tudi kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi V. S. kot fizične osebe nihče ne zastopal oziroma imel pooblastila za njeno zastopanje. Že ob vložitvi odgovora na tožbo je bila tožena stranka (takrat še kot s.p.) na podlagi pooblastila z dne 3.9.2003 zastopana po odvetniku M. V., in tako tudi tekom celotnega postopka, vključno z vložitvijo revizije. Stečaj tožene stranke pa ni v ničemer vplival na obstoj ali vsebino pooblastilnega razmerja med toženo stranko in odvetnikom.

Zatrjevanje kršitve 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljeno, saj je na podlagi določila 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v reviziji ni dopustno uveljavljati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Drugostopenjsko sodišče je presodilo, da razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR) ni mogoče utemeljiti v določilu 73. člena ZDR, saj upoštevaje dejstvo, da po odpovedi tožeča stranka ni nadaljevala z delom pri domnevnem delodajalcu prevzemniku, ni prišlo do spremembe delodajalca. Ker slednje predstavlja dejansko ugotovitev sodišča, katere v reviziji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), ni mogoče upoštevati revizijskih navedb v zvezi s prenosom dejavnosti. Poleg tega so te usmerjene v dokazovanje, da v obravnavani zadevi sploh ni prišlo do spremembe delodajalca, kar pa zaključuje že izpodbijana drugostopenjska sodba sama.

Zaključek izpodbijane sodbe o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka kot samostojna podjetnica sicer imela poslovne težave in ni poslovala rentabilno, vendar to ne dokazuje, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno revizijsko zatrjevanje, češ da je bil podan poslovni razlog za odpoved, predstavlja izpodbijanje dokazne ocene sodišča, kar v reviziji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje je tožbenemu zahtevku za razveljavitev odpovedi (I./1. točka izreka) materialnopravno utemeljeno ugodeno.

Revizija neuspešno uveljavlja, da je sodišče zmotno uporabilo določila ZPPSL in da bi bilo potrebno zaradi teka postopka zoper neobstoječo osebo tožbo zavreči. Z zaključkom stečaja podjetnika posameznika obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, v celoti ugasnejo. Pri tem ni mogoče trditi, da subjekta, ki bi bil lahko tožen na plačilo obveznosti podjetnika posameznika, ki izvira izpred začetka stečajnega postopka, ni več, saj oseba, ki je bila podjetnik, še vedno živi in ima procesno sposobnost. O tožbenem zahtevku za plačilo takšne obveznosti je zato treba kljub zaključku stečajnega postopka odločiti (zavrnilna odločba), ne pa tožbo zavreči. V obravnavanem primeru je bil reintegracijski in reparacijski zahtevek pravnomočno zavrnjen, revizija v zvezi s tem delom izreka pa tudi ni bila vložena. Predmet revizijskega izpodbijanja tako ni plačilo obveznosti oziroma terjatev, temveč zgolj odločitev o oblikovalnem tožbenem zahtevku (razveljavitev odpovedi). Ker pravnomočne odločitve o takšnem tožbenem zahtevku zoper toženo stranko kot fizično osebo niti ne bi bilo mogoče izvršiti, učinki izpodbijanega ugodilnega dela izreka (I./1. točka prvostopenjske sodbe, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo) niso v nasprotju z zgoraj navedeno posledico, ki nastopi zaradi zaključka stečaja nad podjetnikom posameznikom.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.