Jedro

Napačno je stališče, da se iz razloga ponovitvene nevarnosti lahko odredi pripor le pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo ter pri premoženjskih deliktih. Pri kaznivih dejanjih prepovedanega prehoda čez državno mejo je varnost ljudi ogrožena ne le zaradi visokih zneskov, ki jih morajo za take usluge storilcem plačevati večinoma ekonomsko popolnoma obubožane osebe, ampak tudi zaradi praviloma nemogočih in ogrožujočih razmer, v katerih poteka spravljanje teh ljudi čez državno mejo.

Ker je marihuana že v Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD) opredeljena kot droga, ki je zelo nevarna za človekovo zdravje, je vložnikovo stališče, da gre za nenevarno drogo in da zato s ponovitvijo takega kaznivega dejanja varnost ljudi ne bi bila ogrožena, brez podlage.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zoper obdolženega S.P. s sklepom z dne 19.6.2001 na podlagi 1. odstavka 202. člena Zakona kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), odredil pripor, ki je začel teči dne 18.6.2001 ob 13. uri, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 22.6.2001 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obdolženega S.P. zaradi kršitve določb kazenskega postopka in Ustave dne 10.7.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter pripor zoper obdolženega S.P. odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru za zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da s trditvami, da je sodišče pri presoji subjektivnih okoliščin za ponovitveno nevarnost premalo upoštevalo dohodke, ki jih imata obdolženec in njegova žena od gostinske dejavnosti, ter da ni prepričljivo obrazložilo obdolženčeve precejšnje vztrajnosti, obdolženčev zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Poudarja, da vložnik zahteve zmotno misli, da se pripor lahko odredi le pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo ter pri premoženjskih deliktih, kajti neogibna potreba za varnost ljudi je lahko izkazana tudi pri neupravičenem prometu z mamili ter pri prepovedanem spravljanju ljudi čez državno mejo. Ta nevarnost za ljudi ni nič manjša, če gre za promet z marihuano. Glede na težo in način storitve kaznivih dejanj in obdolženčevo vztrajnost je po mnenju vrhovnega državnega tožilca podana sorazmernost med odrejenim priporom in stopnjo ogroženja varnosti ljudi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornika obdolženega S.P. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Pogoji za odreditev pripora so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) da je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma za potek postopka.

Da bi ne bil podan utemeljen sum, da je obdolženec storil nadaljevani kaznivi dejanji prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, vložnik zahteve niti ne zatrjuje.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih obdolženec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Pri ugotavljanju danosti tega pogoja mora sodišče ugotoviti obstoj najmanj ene okoliščine, ki se nanaša na kaznivo(a) dejanje(a) in najmanj ene okoliščine, ki zadeva storilca, na podlagi katerih je mogoče sklepati o realni nevarnosti, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

Obdolženec naj bi kot član združbe v okviru nadaljevanih kaznivih dejanj storil dve izvršitveni dejanji prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in dve izvršitveni dejanji neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ. Glede na predpisano kazen gre za hudi kaznivi dejanji, kajti za prvo kaznivo dejanje je storilcu mogoče izreči kazen zapora od enega do osmih let, za drugo pa je predpisana kazen najmanj treh leta zapora. Sodišče je v razlogih, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, navedlo, da je obdolženec pri izvrševanju kaznivih dejanj pokazal precejšnjo vztrajnost, o tem pa sklepalo na podlagi števila posameznih dejanj, ki naj bi jih ta storil v zelo kratkih časovnih razmakih. Pojasnilo je tudi, da je splošno znano, da tovrstna kazniva dejanja storilcem prinašajo velike zaslužke. Sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti je oprlo tudi na spoznanje, da naj bi obdolženec storil kaznivi dejanji iz koristoljubnih nagibov in kljub dobremu zaslužku, ki ga je imel od gostinske dejavnosti. Sklepu sodišča, da je pri obdolženem S.P. podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, zato po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Kolikor pa vložnik v zahtevi navaja, da obdolženi S.P. zelo dobro zasluži, da doslej ni bil še nikoli kaznovan, da zoper njega ne teče noben drugi kazenski postopek in da obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje razmere in okolje ter razmere, v katerih sedaj živi, ne potrjujujejo sklepanja, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, podaja lastno presojo ugotovljenih dejstev, ki je drugačna od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Na ta način v tem obsegu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zagovornik obdolženega S.P. v zahtevi poudarja, da odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi in da je zato odločitev sodišča v nasprotju z določbo 1. odstavka 20. člena Ustave. Po vložnikovi presoji obdolženec ni storil nobenega kaznivega dejanja "z napadom na življenje in telo ali drugega premoženjskega delikta"; z dejanjema, ki naj bi ju storil, pa da ni počel ničesar, s čimer bi ogrozil varnost ljudi.

Pravnopomotno je stališče obdolženčevega zagovornika, da se iz razloga ponovitvene nevarnosti pripor lahko odredi le pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo ter pri premoženjskih deliktih.

Varnost ljudi je pri kaznivih dejanjih prepovedanega prehoda čez državno mejo ogrožena ne le zaradi visokih zneskov, ki jih morajo za take usluge storilcem plačevati večinoma ekonomsko popolnoma obubožane osebe, marveč tudi zaradi praviloma nemogočih in ogrožujočih razmer, v katerih poteka spravljanje teh ljudi čez državno mejo.

Prav tako so neutemeljene navedbe v zahtevi, da ni podana nevarnost za ljudi, ker da gre za promet z marihuano. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili je uvrščeno med kazniva dejanja zoper človekovo zdravje. Zakon o proizvodnji in prometu z drogami (Uradni list RS, št. 108/99) glede na resnost nevarnosti za zdravje ljudi, ki je lahko posledica zlorabe drog ter glede na njihovo uporabo v medicini, v 3. členu prepovedane droge razvršča v tri skupine. V skupino I tako spadajo rastline in substance, ki so zelo nevarne za zdravje ljudi zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba in se ne uporabljajo v medicini. Iz Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 49/2000) je razvidno, da sta indijska konoplja, pod redno številko 32, in tetrahidrocanabinol kot substanca, ki jo ta rastlina vsebuje, pod redno številko 56, razvrščeni v skupino I. Glede na to, da je že v zakonu opredeljeno, da gre za drogo, ki je zelo nevarna za človekovo zdravje, je povsem jasno, da vložnikovo stališče, da gre za nenevarno drogo in da zato s ponovitvijo takega kaznivega dejanja varnost ljudi ne bi bila ogrožena, nima podlage. Zato je pravilna presoja v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je glede na težo kaznivih dejanj, njihovo število in način storitve podano sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do prostosti na eni in zagotavljanjem varnosti ljudi na drugi strani.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obdolženega S.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.