- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSL sklep II Cp 398/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.398.2016 Civilni oddelek
Povzetek
- Intervencija v pravdiAli ima pritožnica pravni interes za stransko intervencijo v pravdi, kjer tožnik toži toženca, ne pa njegovega delodajalca?
- Ekonomski interes vs. pravni interesAli je ekonomski interes pritožnice, da toženčevi stroški ostanejo čim manjši, dovolj za utemeljitev njenega pravnega interesa v postopku?
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Pritožnica svojega intervencijskega interesa ne more utemeljiti s tem, da lahko tožnik tožbo spremeni in toži (še) njo, čeprav mora v to sama tedaj šele privoliti, saj je to logičen nesmisel. Njen interes, da bodo toženčevi stroški čim manjši, ker mu jih je obljubila sama povrniti, pa je le ekonomski in ne pravni interes, saj ne vpliva na njen pravni položaj.
Izrek
I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.
Obrazložitev
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo stransko intervencijo Republike Slovenije, ki jo je ta priglasila na strani toženca na njegov predlog. Pojasnilo je, da tožnik zahteva odškodnino od toženca in ne od njegovega delodajalca, ki je Republika Slovenija, zato glede na materialnopravne predpise (2. odst. 147. čl. OZ in 3. odst. 135. čl. ZJU) odločitev v tej pravdi ne more vplivati na delodajalčev položaj; tožnik mora za uspeh dokazati namreč toženčev naklep, v tem primeru pa delavec nima regresne pravice.
2. Republika Slovenija se zoper ta sklep pritožuje, predlaga njegovo spremembo tako, da se bi njena stranska intervencija dopustila ali pa razveljavitev in nov postopek. Kot bistveno navaja, da obstaja možnost, da bi tožnik svojo tožbo spremenil in tožil tudi njo. Res je, da bi morala v tem primeru v spremembo tožbe sama privoliti, a če bi, bi se vsi učinki sedaj vložene tožbe prenesli nanjo oz. bi morala prevzeti pravdo v stanju, kot bi bila. Poleg tega navaja, da je toženec še vedno pri njej zaposlen in da mu je bila zagotovljena pravna pomoč, in sicer mu bodo povrnjeni vsi pravdni stroški, ki so odvisni tudi od uspeha v postopku.
3. Na pritožbo je odgovoril tožnik, ocenjuje jo za neutemeljeno, pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev, opredeljuje pa svoje stroške v zvezi z vloženo pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Že iz pritožbe izhaja, da pritožnica sedaj v tej pravdi nima interesa interveniirati, tega interesa pa ne more utemeljiti s tem, da lahko tožnik tožbo spremeni in toži (še) njo, čeprav mora v to sama tedaj šele privoliti, saj je to logičen nesmisel. Sama se torej strinja s prvostopenjskim sodiščem, da sedaj v tej pravdi pravnega interesa za toženčevo zmago (1. odst. 199. čl. Zakona o pravdnem postopku) pač ne izkazuje in z njima se strinja tudi pritožbeno sodišče. (Zakaj ga nima sedaj, je prvostopenjsko sodišče jasno in pravilno obrazložilo v 3. točki svojega sklepa, česar pritožnica ne izpodbija in česar pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena.)
6. Njen interes, da bodo toženčevi stroški čim manjši, ker mu jih je obljubila sama povrniti, pa je le ekonomski in ne pravni interes, saj ne vpliva na njen pravni položaj.
7. Ker pritožba torej ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP). Glede na vsebino pritožbe ter glede na pravilne razloge izpodbijanega sklepa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi tožnik sam.