Jedro

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je izvedenca še zaslišalo, imelo dovolj podlage za zaključek, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo zaradi bolezni s skrajšanim delovnim časom, pri čemer je pravilno upoštevalo pomembno dejstvo, da ima tožnica že priznano pravico do premestitve na drugem delovnem mestu, to je na delovnem mestu z omejitvami. To pa pomeni, da je bila tožnica tudi v spornem obdobju začasno nezmožna za delo s skrajšanim delovnim časom z omejitvami, kot so bile ugotovljene v invalidskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 2. 2017 odpravilo v celoti, odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 2. 2017 pa odpravilo v delu, da je prvotožnica od 25. 2. 2017 zmožna za delo, vse v okviru preostale delazmožnosti po odločbi ZPIZ‑a št. ... z dne 1. 3. 2010, nazadnje odločeno dne 19. 6. 2015 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je prvotožnica zmožna za delo po 4 ure dnevno zaradi bolezni od 25. 2. 2017 do 19. 6. 2017 (II. točka izreka), kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 27,00 EUR v roku 8 dni (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče razsodilo na podlagi mnenja sodnega izvedenca dr. A.A., ki je mnenje podal izključno na podlagi starih izvidov in osebnega pregleda, ki ga je opravil novembra 2016. Od tedaj je minilo skoraj leto, pozneje pa je ni videl več. Njeno zdravstveno stanje se je iz meseca v mesec slabšalo, kar kažejo tudi izvidi MR opravljeni 24. 7. 2017 in pa izvidi pregleda pri specialistu mag. B.B., specialistu nevrokirurgu z dne 19. 9. 2017, ki ugotavlja, da se je stanje vratne hrbtenice hudo poslabšalo in se odloči za nujno operacijo, ki je bila opravljena 6. 12. 2017. Ne strinja se z navedbo, da ni obiskala osebne zdravnice ali katerega od specialistov. Po pridobljeni napotnici s strani osebne zdravnice je 8. 11. 2016 obiskala ortopeda, ki je predlagal zdraviliško zdravljenje. To pa je bilo zavrnjeno. Dne 16. 11. 2016 je opravila tudi pregled pri nevrologinji C.C., specialistki nevrologinji, ki predlaga ponovni EMG, ki je bil opravljen 2. 3. 2017. Na podlagi teh izvidov je dne 6. 3. 2017 obiskala svojo zdravnico, ki pa ni urejala samo bolniškega staleža, kot trdi sodišče na podlagi izjav sodnega izvedenca, ampak je dobila tudi tablete proti bolečinam. Bolniškega staleža pa ni mogla dobiti naprej, ker ni minilo 30 dni za isto bolezen, saj ji je ZZZS z dnem 24. 2. 2017 zaključil bolniški stalež. Njeno zdravstveno stanje je 20. 6. 2017 postalo nevzdržno, zaradi česar je osebno zdravnico prosila, da jo pošlje na pregled na MR. Istočasno je poklicala v ordinacijo dr. B.B., pri katerem je prišla na vrsto šele 19. 9. 2017, MR pa je opravila 24. 7. 2017. Nadalje navaja, da je zato, ker je izvedenec imel njeno kartoteko, imela velike težave pri urejanju bolniškega staleža pri zdravnikih, ki so nadomeščali njeno zdravnico. Do osebne zdravnice pa večkrat ni mogla priti, posebej kadar je zaužila tudi od 5 do 6 tablet. V obdobju od leta 2009, ko so se pri njej začele težave, je bila skupaj 37 mesecev v bolniškem staležu. 3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 2. 2017, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke vložene zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 7. 2. 2017. S slednjo je imenovani zdravnik odločil, da je bila tožnica od 2. 2. 2017 do 24. 2. 2017 začasno nezmožna za delo, od 25. 2. 2017 dalje pa zmožna za delo v okviru preostale delazmožnosti po odločbi ZPIZ Slovenije z dne 1. 3. 2010. Sporno v tej zadevi je, ali je bila tožnica nezmožna za delo tudi v času od 25. 2. 2017 do 19. 6. 2017. Od 20. 6. 2017 ji je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, osebna zdravnica ponovno odprla bolniški stalež (dopis z dne 6. 7. 2017).

7. Pravna podlaga za odločitev o sporni zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ) in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila). Odločanje o začasni zadržanosti z dela do 30 dni je v skladu z 80. členom ZZVZZ v pristojnosti osebnega zdravnika. Začasna zadržanost od dela nad 30 dni pa je skladno z 81. členom citiranega zakona pristojnost imenovanega zdravnika oziroma glede na 82. člen, v pritožbenem postopku v pristojnosti zdravstvene komisije. Zavarovanec je upravičen do odsotnosti z dela zaradi bolezni in upravičen do bolniškega staleža, če zaradi svojega zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, kar v skladu s citiranimi predpisi ugotavlja osebni zdravnik oziroma izvedenski organ toženca, to je imenovani zdravnik in v primeru vložene pritožbe zdravstvena komisija. Zadržanost zavarovanca od dela po 232. členu Pravil nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da zavarovanec začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Začasna nezmožnost za delo je pri zavarovancu torej podana takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se nezmožnost za delo na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

8. Za konkretni primer to pomeni, da bi bila tožnica upravičena do polnega bolniškega staleža tudi za sporno obdobje, v kolikor bi njeno zdravstveno stanje bilo takšno, da ji ne bi dopuščalo opravljati dela, in sicer tistega dela, za katero je bila v invalidskem postopku pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije spoznana kot zmožna in ugotovljena preostala delovna zmožnost. Odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v konkretnem primeru prestavlja objektivno podlago za ocenjevanje tožničine začasne nezmožnosti za delo. Začasna nezmožnost za delo se ugotavlja za tisto delo, za katero je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da ga je tožnica zmožna opravljati s polnim delovnim časom in na katerem je pridobila pravico do premestitve.

9. Za delo, ki ga je tožnica opravljala pred nastankom III. kategorije invalidnosti, je bilo namreč v invalidskem postopku ugotovljeno, da je trajno nezmožna.

10. Za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s spornim vprašanjem, je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista nevrokirurga, izvedenca pa je v zvezi s pripombami, ki jih je na mnenje podala tožnica, še zaslišalo. Sodni izvedenec je menil, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna opravljati delo po 4 ure dnevno z omejitvami. Izvedenec je sicer ugotavljal, da se je pri tožnici stanje nekoliko poslabšalo, predvsem subjektivno zaradi bolečin v vratu in levi nogi. Po njegovem mnenju se bodo taka poslabšanja v intervalih še ponavljala, ker je obraba vratne in ledvene hrbtenice pri tožnici izrazita in difuzna. Slikovna diagnostika je pokazala močne obrabnostne spremembe vratne in ledvene hrbtenice, ki pa se po mnenju izvedenca, v zadnjih letih bistveno ne slabšajo in je ocenil, da v spornem obdobju ni prišlo do takega poslabšanja, da bi opravičeval 8 urni bolniški stalež. Hkrati je izvedenec posebej izpostavil, da za tožnico pred junijem 2017 ni zapisov o obravnavi ne s strani osebne zdravnice in ne s strani specialistov in česa takega ne zatrjuje niti tožnica. Izvedenec, to pa je povzelo tudi sodišče prve stopnje, je navedel, da je bila tožnica pri osebni zdravnici 6. 3. 2017 zaradi ureditve zaključka bolniškega staleža in res ni navedel, kar zatrjuje tožnica, da ji je osebna zdravnica predpisala tablete proti bolečinam. Vendar tudi tožnica ne navaja, kakšno je bilo njeno zdravstveno stanje 6. 3. 2017, izvedenec pa na podlagi podatkov iz zdravstvenega kartona ne ugotavlja, da bi bilo tožničino stanje tedaj tako, da bi bila začasno nezmožna za delo za poln delovni čas..

11. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po tem, ko je izvedenca še zaslišalo, imelo dovolj podlage za zaključek, da je bila tožnica v obdobju od 25. 2. 2017 do 19. 6. 2017 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni s skrajšanim delovnim časom, pri čemer je pravilno upoštevalo pomembno dejstvo, da ima tožnica že priznano pravico do premestitve na drugem delovnem mestu, to je na delovnem mestu z omejitvami. To pa pomeni, da je bila tožnica tudi v spornem obdobju začasno nezmožna za delo s skrajšanim delovnim časom z omejitvami, kot so bile ugotovljene v invalidskem postopku.

12. Za ta postopek ni relevantno tožničino zdravstveno stanje po 20. 6. 2017, to so ugotovitve specialista in izvid MR, niti to, da je bila decembra 2017 operirana. Navedeno stanje se nanaša na začasno nezmožnost za delo po 20. 6. 2017, za katero ima tožnica ponovno s strani osebne zdravnice odobren bolniški stalež. Za odločitev v tem sporu je edino relevantno tožničino zdravstveno stanje v obdobju od 25. 2. 2017 do 19. 6. 2017 in za to obdobje razpoložljivi objektivni dokazi. Za to obdobje je sodni izvedenec prepričljivo na podlagi dokumentacije in izvidov osebnega pregleda ugotovil, da je bila tožnica zmožna opravljati delo s skrajšanim delovnim časom z omejitvami. Izvedensko mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča strokovno obrazloženo, izvedenec pa je neposredno na zaslišanju strokovno prepričljivo odgovoril še na pripombe in vprašanja na naroku. Zato je brez podlage tožničino zatrjevanje, da izvedensko mnenje temelji na stari dokumentaciji in izvidih osebnega pregleda.

13. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno v skladu z določbo drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 23. 2. 2017 ter prvostopno odločbo z dne 7. 2. 2017 v delu, da je tožnica od 25. 2. 2017 dalje zmožna za delo v okviru preostale delovne zmožnosti po odločbi ZPIZ Slovenije ter razsodilo, da je tožnica zmožna za delo po 4 ure dnevno zaradi bolezni od 25. 2. 2017 do 19. 6. 2017 ter tožbeni zahtevek v presežku glede polnega bolnškega staleža za sporno obdobje, zavrnilo.

14. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.