Jedro

Tožnica bi morala v tožbi podati konkretne trditve o višini neupravičene obogatitve. Zgolj sklicevanje na priložene račune namreč ne zadošča, saj morajo biti dejanske navedbe razvidne že iz tožbe, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša le na dokazovanje navedb. Stranka manjkajočih trditev namreč ne more nadomeščati z dokaznimi predlogi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. in II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka A. A. je dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe tožeči stranki plačati znesek v višini 84,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2014 dalje do plačil. 2. Tožena stranka B. B. je dolžna v roku 8 dni od prejema te sodbe tožeči stranki plačati znesek v višini 84,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2014 dalje do plačila.“ - v III. točki tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 59,41 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 121,53 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta prva in druga toženka dolžni plačati tožeči stranki vsaka po 84,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2014 dalje do plačila (I. in II. točka izreka), in da sta dolžni plačati tožnici pravdne stroške postopka vsaka v znesku 27,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženki iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V obsežni pritožbi vztrajata, da tožbeni zahtevek ni sklepčen. Zgolj dejstvo, da sta tožnici solastnici nepremičnine, glede katere naj bi tožeča stranka dobavljala plin, še ne pomeni utemeljenosti zahtevka. Tožnica se sklicuje na neupravičeno obogatitev, pri čemer pa trditev o tem, koliko plina je dobavila, v katerem obdobju, o cenah in načinu obračuna sploh ni navedla, prav tako ni navedla, katere storitve naj bi v tem času še opravila, kot tudi ni dokazala, da jih je dejansko opravila. Računov, ki jih vtožuje, ni povzela v svojo trditveno podlago. Glede na to, da tožnica svoje terjatve po višini ni konkretizirala, ji toženki nista mogli določneje ugovarjati, kot sta ji. Zmotno je stališče sodbe o sklepčnosti tožbe. Pavšalno stališče, da v vrsto opravljenih storitev ni mogoče dvomiti, ni pravno vzdržno. V nadaljevanju pritožnici izpodbijata tudi druge ugotovitve sodbe. Očitata, da sodba ne razlikuje med Pogodbo o dobavi plina in Pogodbo o dostopu do omrežja. Razlogovanje sodišča glede neveljavnosti pogodbe o dobavi plina, sklenjeni z A. A., ni pravilno, saj neveljavnosti omenjene pogodbe nobena izmed pravdnih strank ni zatrjevala, s čimer je sodišče zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno je stališče sodišča, da je iz računov, ki jih toženki nista prejeli in ki glasijo na drugo osebo, razvidno, koliko plina je tožnica dobavila. Poleg tega je tožnica v tožbi napačno navedla tudi številko odjemnega mesta ter navedla napačno pogodbo o dobavi plina v zvezi s katero je uveljavlja zahtevek. Z dodatnimi navedbami, ki jih je tožnica podala v nadaljnji vlogi, pa je prekludirana.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka, kar velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je svoj zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve toženk utemeljevala s trditvami, da je dobavljala plin na odjemno mesto, katerega solastnici sta toženki, na podlagi Pogodbe o dobavi plina z dne 8. 11. 2006, ki jo je sklenila z A. A. Navajala je, da sta toženki od 31. 10. 2011 solastnici nepremičnine in odjemnega mesta, kamor je dobavljala plin tudi v obdobju od 31. 1. 2013 do 31. 10. 2013, ne da bi dobila plačilo. Zato zahteva plačilo računov št. 83772516, 83791812, 83855329, 931000164694, 931000229324 in 931000315665 v skupnem znesku 168,65 EUR, ki sta jih toženki dolžni plačati „na osnovi neupravičene obogatitve kot solastnici ogrevane nepremičnine“. S tožbo zahteva, da vsaka od toženk plača 84,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Po določbi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je, kdor je bil neupravičeno obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica trditev v zvezi s svojim prikrajšanjem oz. obogatitvijo toženk v tožbi ni podala, saj ni navedla niti, koliko plina je dobavila toženkama v vtoževanem obdobju in po kakšni ceni. Tožnica bi morala namreč že tožbi (451. člen ZPP) podati konkretne trditve o višini neupravičene obogatitve. Zgolj sklicevanje na priložene račune (A5-A10) ne zadošča, saj morajo biti dejanske navedbe razvidne že iz tožbe, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša le na dokazovanje navedb. Stranka manjkajočih trditev namreč ne more nadomeščati z dokaznimi predlogi. Tožnica zgolj s sklicevanjem na odsotnost pravnega temelja dobav plina ter na izdane račune, ki jih je izdala tretji osebi, svojemu trditvenemu bremenu glede konkretizacije svojega prikrajšanja in obogatitve toženk ni zadostila (7. in 212. člen ZPP). Ker iz zatrjevanih dejstev ne izhaja materialnopravna utemeljenost zahtevka (190. člen OZ), je tožbeni zahtevek nesklepčen.

9. Zmotno je drugačno stališče sodbe (20. točka obrazložitve), da je sklepčnost tožbe podana, kar sodba utemeljuje z naslednjo obrazložitvijo: „Po oceni sodišča so namreč vse dejanske navedbe tožeče stranke v zvezi z relevantnimi dejstvi razvidne iz njene tožbe in nadaljnje pisne pripravljalne vloge. Sklicevanje na priloge (vtoževane račune, ki se sicer glasijo na prejšnjo končno uporabnico) pa pri tožeči stranki odkazuje le na natančnejše substanciranje njenih navedb (predvsem glede obračunane količine plina). To njeno sklicevanje pa je takšno, da lahko tako sodišče kot toženi stranki iz računov hitro in brez težav jasno povzamejo zatrjevana dejstva, in prepisovanje številk kot del trditve podlage v tožbo, pri tem, ko količine nikoli niso bile konkretizirano prerekane, ni potrebno.“

10. Toženka je sklepčnosti tožbe konkretizirano ugovarjala že v odgovoru na tožbo, kjer je med drugim navedla: „Tožeča stranka ni navedla ne dokazala pravno relevantnih dejstev, za katere nosi dokazno breme – ni dokazala, da je bila prikrajšana, da je na naslov Z. dobavila plin kot tudi opravila vse domnevne storitve, o katerih sicer ne pove niti besede, kdaj naj bi plin dobavila oziroma storitve opravila, v kolikšnih količinah, kot tudi ne pojasni in ne dokaže kako in na kakšen način sta bili s tem toženi stranki obogateni, pri čemer drugotožena stranka na tem naslovu sploh ne biva in nepremičnine ne uporablja, prvotoženi stranki pa dokazano dobavlja plin drug dobavitelj.“

11. Tožeča stranka pa ni niti v pripravljalni vlogi, s katero je odgovarjala na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo (v skladu z določbo 451. člena ZPP bi sicer morala navajati vsa dejstva in predlagati dokaze že v tožbi), ponudila relevantnih trditev. Tudi v zadevi VSL sodba II Cp 1143/2012 z dne 6. 2. 2013 zavzeto stališče, na katero se izpodbijana sodba sklicuje v oporo stališču o sklepčnosti, njenega stališča ne potrjuje(1) .

12. Po povedanem pravilna uporaba materialnega prava narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

13. Na druge pritožbene trditve pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker zaradi spremembe odločitve niso več pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje spremembo stroškovne odločitve (III. točka izreka). Tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, zato je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna toženkama povrniti njune potrebne pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo na podlagi priglašenega stroškovnika in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi ter toženkama priznalo 59,41 EUR pravdnih stroškov (nagrada za postopek 28,70 EUR po tar. št. 3100 v zvezi s 1200 tar. št. ZOdvT, telekomunikacijski stroški 20,00 EUR po tar. št. 6000, 22% DDV). Stroškov prvega nasveta stranki v znesku 190,00 EUR pritožbeno sodišče ni priznalo (ZOdvT v tretjem odstavku 30. člena določa, da se nagrada za ustno ali pisno svetovanje, ki je povezano z nadaljnjo dejavnostjo, všteje v nagrado za nadaljnjo dejavnost, razen v primeru drugačnega dogovora, česar tožena stranka ni izkazala). Toženki nista upravičeni do stroškov fotokopij, ker nista izkazali, da presegajo več kot 100 strani (tar. št. 6000/1-b).

15. Ker sta toženki s pritožbo uspeli, je tožnica na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna toženkama povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini 121,53 EUR (nagrada za postopek znaša 35,36 EUR po tar. št. 3210 v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT, materialni izdatki 20,00 EUR po tar. št. 6002, 22% DDV, sodna taksa za pritožbo v znesku 54,00 EUR). Do povračila stroškov fotokopij, ki ne presegajo 100 strani tožena stranka ni upravičena (tar. št. 6000/1 – b), zato jih pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo.

16. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): V njej je bilo zavzeto stališče, da ne zadošča neopredeljeno sklicevanje na priloge, saj ni naloga sodišča, da samo iz obsežnih prilog razbira kaj so pravno relevantne navedbe tožnice. Potrebno je zato, da so vsaj splošne dejanske navedbe razvidne iz tožbe, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša le na dokaz teh navedb ali na njihovo natančnejše substanciranje. Tudi takšno sklicevanje pa mora biti tako določno, da sodišče omogoča hitro in učinkovito povzemanje in povezovanje zatrjevanih dejstev.