Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi pritožbi prvostopenjska sodba tako delno spremeni, da se prisojena odškodnina zviša za 5.000,00 EUR (prej 1,198.200 SIT) z zamudnimi obrestmi tudi od tega zneska za čas od 26. 6. 2002 do 30. 6. 2003 v višini 13,5 %, od 1. 7. 2003 dalje pa v višini zakonskih zamudnih obresti, prisojeni tožničini pravdni stroški pa se zvišajo na skupaj 3.026,29 EUR (prej 725.220,86 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2004 dalje; pritožbena odločba pa se spremeni tako, da mora toženka v 15 dneh od prejema te sodbe tožnici povrniti tudi 123,94 EUR pritožbenih stroškov.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica se je 11. 9. 2000 kot voznica osebnega avtomobila hudo telesno poškodovala v čelnem trčenju z avtomobilom, ki ga je vozila toženkina zavarovanka. Zato je od toženke zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Zaradi kasnejšega delnega plačila je znižala zahtevek za nepremoženjsko škodo in ga nato še zmanjšala zaradi valorizacije plačanega zneska, pri zahtevi za premoženjsko škodo pa ni več vztrajala. Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo na skupaj 13,000.000 SIT, ki jih je znižalo zaradi valoriziranega delnega plačila in toženki naložilo, da mora tožnici plačati še 6,306.413 SIT (26.316,19 EUR) s pripadki, presežni tožbeni zahtevek do zneska 13,078.174 SIT (54.574,25 EUR) pa zavrnilo.

2. V pritožbi proti tej sodbi je tožnica izpodbijala le zavrnitev zneska 4,000.000 SIT, vendar je sodišče druge stopnje njeni pritožbi le delno ugodilo glede teka zamudnih obresti in višine pravdnih stroškov, sicer pa jo je zavrnilo in v odločitvi o glavni stvari potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev odškodnine za 2,000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ji za strah poleg že odmerjenih 1,000.000 SIT prisodi še nadaljnjih 700.000 SIT odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa poleg 6,000.000 SIT še 1,300.000 SIT. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava utemeljuje s trditvami, s katerimi skuša podaljšati v sodbah obeh sodišč ugotovljeno trajanje strahu, opozarja na posamezne dele izvedenskega mnenja psihiatra, ki jih je sodišče prve stopnje prezrlo ter se sklicuje na predpravdno mnenje izvedenca o 65 % zmanjšanju življenjske aktivnosti. Zato zahteva prisojo pravične odškodnine za obe še sporni obliki nepremoženjske škode do revizijsko zahtevanih zneskov.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Ker je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, zakon zanjo določa strožje pogoje kot za pritožbo. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ne sme upoštevati tistih trditev, ki skušajo predrugačiti, dopolniti ali obiti tiste odločilne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji. V obravnavani zadevi gredo v opisani nedovoljeni smeri tožničine trditve, ki s povzemanjem posameznih delov izvedenskih mnenj skušajo podaljšati trajanje strahu in prikazati še dodatne omejitve življenjske aktivnosti. Zato teh trditev revizijsko sodišče ni obravnavalo.

7. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upošteva vse okoliščine konkretnega primera, torej trajanje in intenzivnost telesnih in duševnih bolečin ter strahu, jih primerja s primerljivimi odškodninskimi zadevami ter višino denarne odškodnine določi v okviru prisoje v primerjanih zadevah. Na ta način upošteva temeljni načeli za prisojo pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, o individualizaciji (konkretne okoliščine pri posameznem oškodovancu) in o objektivni pogojenosti odškodnine, saj je treba pri napolnjevanju pravnega standarda pravične denarne odškodnine v vsakem posameznem primeru poleg značilnosti konkretnega oškodovanca upoštevati tudi pomen prizadete dobrine, namen same odškodnine in razmerja prisojenih odškodnin v podobnih zadevah.

8. Tožnica je v prometni nesreči v starosti 55 let utrpela zlom sklepne ponvice levega kolka z izpahom levega kolka, zlom leve golenice v kolenskem sklepu, ohromelost levega bedrnega živca, zlom dveh stopalnic desnega stopala, zlom leve koželjnice, udarnine in raztrganine. Prišlo je tudi do posttravmatske stresne motnje, anksiozno depresivne motnje in posttravmatskega možganskega sindroma. Za telesne bolečine in številne nevšečnosti med dolgotrajnim zdravljenjem sta ji sodišči odmerili 4,500.000 SIT odškodnine, za duševne bolečine zaradi skaženosti (šepajoča in negotova hoja z uporabo vsaj ene bergle zaradi številnih poškodb kolka, kolena in obeh stopal) pa 1,500.000 SIT. Ta odmera na revizijski stopnji ni več sporna.

9. Sodišči sta odškodnino za strah odmerili na 1,000.000 SIT. Ugotovili sta izrazit primarni strah pred samim čelnim trčenjem in vse do prihoda v bolnišnico, nato sekundarni strah v času postavljanja diagnoz, operacij, spoznanja o ohromelosti levega stopala, ki je po več mesecih prešel v anksioznost. Pojasnjeno je že bilo, zakaj ni mogoče upoštevati daljšega obdobja strahu, tesnobnost oziroma anksioznost zaradi porušenega duševnega ravnovesja pa v obravnavani zadevi sodi že v drugo obliko nepremoženjske škode, v duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in ne v strah. Ob primerjavi s prisojo v podobnih odškodninskih zadevah revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija v tem delu ni utemeljena.

10. Revizija pa je delno utemeljena glede odmere odškodnine za tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker je po prvi operaciji prišlo do razvoja popoškodbene obrabe in do nekroze kolka, so morali tožnici po dveh letih in pol vstaviti totalno kolčno protezo (umetni kolk, endoproteza). Njena hoja je zelo motena, potrebuje ortopedska pomagala za obe stopali in bergle, je nesposobna za daljšo hojo od 100 do 150 m, za dela na vrtu, za težja gospodinjska dela, opustiti je morala rekreativno ukvarjanje s keglanjem. Zaradi reaktivno depresivnega in anksioznega stanja ter popoškodbenega možganskega sindroma je pri tožnici prišlo do upada libida, do značajskih sprememb, tudi do socialnega umika, znaki depresivnosti pa so še vedno prisotni. Podrobnosti so razvidne iz razlogov na četrti do šesti strani prvostopenjske sodbe. Na revizijskim podobne pritožbene trditve o večjem zmanjšanju življenjske aktivnosti, ki da izhaja iz izvedenskih mnenj ortopeda in nevropsihiatra, je pritožbeno sodišče odgovorilo, v katerih delih sodbe je prvostopenjsko sodišče obe mnenji upoštevalo. Revizijsko sklicevanje na oceno predpravdnega izvedenca o 65 % zmanjšanju življenjske aktivnosti ni utemeljeno, ker je toženka upoštevanju tega mnenja ugovarjala, pa tudi sicer procentualni prikaz zmanjšanja življenjske aktivnosti ni odločilen, pač pa konkretno ugotovljene omejitve posameznega oškodovanca. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči pri tej obliki škode prenizko ovrednotili vse ugotovljene posledice in tudi tožničine duševne bolečine. Ob primerjavi z odškodninskimi zadevami, v katerih so oškodovanci zaradi poškodb dobili umetni kolk (endoprotezo), je tožnici odmerjena odškodnina na spodnjem robu siceršnje prisoje. Ker je tožnica poleg tega prizadeta na psihičnem področju zaradi posledic posttravmatskega možganskega sindroma ter anksiozno depresivne motnje, utemeljeno zahteva večjo odškodnino. Revizijsko sodišče je zato v okviru revizijsko izpodbijanega dela in prisoje v primerljivih zadevah odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 5.000,00 EUR (ali na skupaj 30.037,56 EUR – prej 7,198.200 SIT). Skupno odmerjeni znesek za to obliko nepremoženjske škode tako pomeni 42,46 povprečnih plač v času sojenja na prvi stopnji, celotna odmera za vse štiri oblike nepremoženjske škode (14,198.200 SIT, sedaj 59.248,04 EUR) pa skoraj 84 povprečnih plač, kar je bolj ustrezno umeščeno v okvir siceršnje prisoje v primerljivih zadevah.

11. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe. Spremenjena odločitev o glavni stvari je narekovala drugačno odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju razlogov pritožbenega sodišča za spremembo stroškovne odločitve prvostopenjskega sodišča in v skladu z Odvetniško tarifo odmerjenih pravdnih stroškov je sedaj treba za prvo fazo postopka na prvi stopnji do znižanja zahtevka zaradi delnega plačila upoštevati, da znaša uspeh tožnice 73 %, zato ji gre v tem delu od odmerjenih 322.080 SIT pravdnih stroškov 235.118,40 SIT. V drugi fazi postopka znaša sedaj tožničin uspeh 57 %, zato ji gre od odmerjenih 906.082 SIT pravdnih stroškov znesek 516.466,74 SIT. Od vsote 751.585,14 SIT je treba odšteti 27 % toženkinih pravdnih stroškov iz prve faze postopka (v drugi fazi jih ni imela), torej 26.364,28 SIT. Po delnem pobotanju mora toženka povrniti tožnici 725.220,86 SIT oziroma sedaj 3.026,29 EUR pravdnih stroškov z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je upravičena tudi do sorazmerne povrnitve svojih pritožbenih stroškov. Njen uspeh na pritožbeni stopnji znaša 30 %. Pritožbeno sporno je bilo 4,000.000 SIT, sedaj ji je prisojeno še 1,198.200 SIT. Njene stroške je revizijsko sodišče na podlagi določb Odvetniške in Taksne tarife odmerilo na 99.000 SIT oziroma 413,12 EUR in glede na pritožbeni uspeh toženki naložilo, da mora tožnici povrniti 123,94 EUR pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica ni zahtevala zamudnih obresti od pritožbenih stroškov, revizijskih stroškov pa tudi ni priglasila.