Vrednost nepremičnine ni takšna kot trdi toženka, v dokaz svojih navedb je tožnik predložil dve fotografiji in predlagal izvedbo drugih dokazov. Toženka, ki je izhajala iz zmotnega stališča, da so podatki uradnih evidenc dovolj za odločanje o prošnji za BPP in da bi moral tožnik ocenjeni vrednosti ugovarjati v postopku pred GURS - se do utemeljenosti vsega, kar je zatrjeval tožnik in predlaganih dokazov, niti ni opredelila. Dokaznih predlogov za vpogled v predložene fotografije objekta, ogled nepremičnine in imenovanje izvedenca gradbene stroke zmotno ni štela kot relevantnih, tega, zakaj ni zaslišala tožnika in njegove žene pa toženka niti ni pojasnila. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva.
I.Tožbi se ugodi. Odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 64/2025 z dne 13. 8. 2025 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Dosedanji potek postopka
1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v sodnem postopku Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki se zaradi ugotavljanja tožnikove invalidnosti vodi pod opravilno številko IV Ps 221/2025.
2.Toženka je ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje premoženjski kriterij za dodelitev BPP. Ugotovila, da je tožnik solastnik nepremičnin v katastrski občini ..., in sicer: 1.) hiše na naslovu ..., v kateri z družino biva, zato je skladno s 1. točko prvega odstavka 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) ni štela kot premoženje tožnika, in 2.) hiše na naslovu .... S vpogledom v uradne evidence Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) je toženka ugotovila, da vrednost te druge nepremičnine znaša 46.400,00 EUR.
2.S svojimi ugotovitvami je seznanila tožnika, ki je ocenjeni vrednosti nepremičnine ugovarjal, vendar s svojimi navedbami toženke ni uspel prepričati. Toženka je pojasnila, da sicer dopušča možnost, da vrednost nepremičnine ni tolikšna, kot jo je ocenil GURS, vendar pa je prepričana, da je nepremičnina vredna najmanj 23. 716,32 EUR kot znaša premoženjski cenzus za odobritev brezplačne pravne pomoči; že na podlagi predloženih fotografij je namreč mogoče ugotoviti, da pri omenjeni nepremičnini ne gre za podrtijo ali ruševino. Toženka je navedla, da zgolj na podlagi pavšalnih navedb tožnika glede stanja nepremičnine in fotografij ne more zaključiti drugače. Dokazne predloge za ogled nepremičnine in imenovanje izvedenca gradbene stroke je zavrnila z utemeljitvijo, da takšno odločitev narekujejo narava postopkov za dodelitev BPP, stroški za izvedbo dokazov z izvedenci in s tem povezana omejena možnost prosilcev za brezplačno pravno pomoč glede izvedbe le-teh. Fotografij ni mogoče šteti kot relevanten dokaz, saj na podlagi njih ocena nepremičnine ni možna. Toženka je dodala, da je vrednost nepremičnin po oceni, ki jo je GURS objavil v maju 2025, celo višja, in sicer 88.400,00 EUR, tožnik pa v postopku dodelitve BPP tudi ni trdil, da bi tej posplošeni vrednosti nepremičnine ugovarjal. Ker torej družina tožnika razpolaga s premoženjem, ki presega 23.716,32 EUR, tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP.
Navedbe strank
3.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri vztraja, da vrednost nepremičnine na naslovu ..., ni niti 46.400,00 EUR, kaj šele 88.400,00 EUR. Trdi, da je že v upravnem postopku podal konkretne navedbe o tem, zakaj navedenega ne sprejema, saj je navedel, da je to starejša hiša, zgrajena okoli leta 1970, ki je v izredno slabem stanju. Ima sicer vodovodno in električno napeljavo, vendar pa ti že dolgo nista več v uporabi. V hiši je vlaga, azbestna streha pušča, omet odpada. Potrebuje celovito obnovo, določene dele je potrebno podreti in na novo postaviti. Ravno zaradi slabega stanja te hiše, je bil primoran zase in za svojo družino poiskati novo bivališče. Podatki GURS sicer veljajo za resnične, vendar pa meni, da ima v skladu s 164. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pravico dokazovati, da ne ustrezajo resničnemu dejanskemu stanju. Svojemu dokaznemu bremenu je zadostil, s tem ko je pojasnil stanje nepremičnine, toženki predložil dve fotografiji objekta in ji predlagal, da za ugotovitev resničnosti njegovih navedb zasliši njega in njegovo ženo, opravi ogled nepremičnine in imenuje izvedenca gradbene stroke. Toženka njegovih navedb ni upoštevala, predlagane dokaze pa nezakonito zavrnila. Dodaja, da toženka tudi ni pojasnila, kako je prišla do zaključka, da je nepremičnina zagotovo, če že ne 46.400,00 EUR, vredna vsaj 23.716,32 EUR, saj s strokovnim znanjem, potrebnim za takšno oceno, toženka ne razpolaga. Zaključuje, da njegovo slabo premoženjsko stanje ne sme biti razlog, da se ne bi ugotovila dejanska in resnična vrednost nepremičnine, zato sodišču predlaga, da izvede v postopku pred toženko predlagane dokaze in odloči o pravici do BPP.
4.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih stališčih in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.
Presoja Upravnega sodišča
K I. točki izreka:
5.Tožba je utemeljena.
6.V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijane odločbe, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Sporno vprašanje je, ali je toženka pri ugotavljanju premoženja pravilno upoštevala tožnikovo nepremično premoženje in posledično zaključila, da tožnik ne izpolnjuje materialnega pogoja za dodelitev BPP.
7.Za odobritev BPP mora prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa ZBPP. Med drugim mora po prvem odstavku 14. člena ZBPP izpolnjevati tudi finančni pogoj, ki se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca in njegovih družinskih članov, ki se poleg upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Po drugem odstavku 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, torej določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre).
8.Izpodbijana odločitev temelji na prvem odstavku 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se BPP ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Ta je v času odločanja znašal 494,09 EUR, kar pomeni, da znaša 48-kratnik tega zneska 23.716,32 EUR.
9.V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik solastnik nepremičnine, in sicer hiše na naslovu ..., v kateri ne živi. Sporna pa je vrednost te nepremičnine ter njena upoštevnost pri ugotavljanju premoženjskega položaja tožnika pri upravičenosti do BPP.
10.Po presoji sodišča tožnik v tožbi utemeljeno ugovarja, da toženka ni upoštevala njegovih navedb o manjši vrednosti nepremičnine in nobenega od dokaznih predlogov, ki jih je tožnik predlagal v upravnem postopku, oziroma da ni ustrezno utemeljila njihove zavrnitve.
11.Po drugem odstavku 34. člena ZBPP pristojni organ za BPP postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. Ker ZBPP ne določa dokazovanja ter vsebine odločbe oziroma sklepa, ki se izda po tem zakonu, se s tem v zvezi torej uporabljajo določbe ZUP. Po prvem odstavku 164. člena ZUP se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Kot dokaz se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede (drugi odstavek 164. člena ZUP). Citirana določba je tesno povezana z dvema temeljnima načeloma ZUP: načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj preko izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanu, tako tudi pomeni, da so vsi dokazi praviloma dovoljeni.
12.Toženka je ugotavljala premoženjsko stanje tožnika in se pri tem oprla na uradne podatke evidence GURS o lastništvu nepremičnin in njihovi vrednosti. Ta vrednost je le primerljiva oziroma orientacijska, na prosilcu oziroma v obravnavanem primeru tožniku pa je trditveno in dokazno breme, da ocenjeno vrednost svojih nepremičnin dokaže na drugačen način.
12.Sodišče na tem mestu dodaja, da je v obravnavanem kontekstu irelevantno, ali je tožnik pred GURSom ugovarjal vrednosti nepremičnine; četudi postopka ni sprožil, to še ne pomeni, da se mora v postopku o dodelitvi BPP obvezno upoštevati vrednost po GURSu. Bistveno je, da ima tožnik v postopku izdaje odločbe o BPP možnost, da dokaže, da vrednost po GURSu ni prava.
12.Kot izhaja tudi iz sodišču predloženih upravnih spisov je toženka o svojih ugotovitvah seznanila tožnika. Ker je tožnik trdil, da je vrednost hiše na naslovu ... nižja od ocenjene, se je dokazno breme "prevalilo" nanj in na njem je bilo, da to tudi dokaže. Tožnik je v svojih vlogah toženki navajal (več kot v izpodbijani odločbi ugotavlja toženka), da ocenjena vrednost ni točna, saj gre za starejšo hišo, ki se nahaja v hribih. Zgrajena je bila okoli leta 1970 in je v izredno slabem stanju. Ima sicer vodovodno in električno napeljavo, vendar pa ti že dolgo nista več v uporabi. Hiša je neprimerna za bivanje ali drugo uporabo, v njej je vlaga, azbestna streha pušča, omet odpada. Potrebuje celovito obnovo, določene dele je potrebno podreti in na novo postaviti. Tožnik je trdil, da je ta hiša vredna največ 8.000,00 EUR, pa še v tem delu gre kvečjemu za strošek njene odstranitve (dopisa, na list. št. 12 in 14, 15 upravnega spisa). V dokaz svojih navedb je tožnik predložil fotografiji objekta in dodatno predlagal, da toženka v tej zvezi zasliši njega in njegovo ženo, opravi ogled objekta in imenuje izvedenca gradbene stroke.
12.Sodišče ocenjuje, da ni res, kar trdi toženka, da je tožnik podal le pavšalne navedbe, saj iz povzetega izhaja, da je konkretno navajal, zakaj meni, da vrednost nepremičnine ni takšna kot trdi toženka, v dokaz svojih navedb predložil dve fotografiji, predlagal pa tudi izvedbo drugih dokazov. Toženka, ki je torej v bistvenem izhajala iz zmotnega stališča, ki ga zastopa tudi še v odgovoru na tožbo - da so podatki uradnih evidenc dovolj za odločanje o prošnji za BPP in da bi moral tožnik ocenjeni vrednosti ugovarjati v postopku pred GURS - se do utemeljenosti vsega, kar je zatrjeval tožnik in predlaganih dokazov, niti ni opredelila. Dokaznih predlogov za vpogled v predložene fotografije objekta, ogled nepremičnine in imenovanje izvedenca gradbene stroke zmotno ni štela kot relevantnih, tega, zakaj ni zaslišala tožnika in njegove žene pa toženka niti ni pojasnila. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva (7. točka prvega odstavka 237. člena ZUP).
12.Nadalje pa je izpodbijana odločitev tudi nekonsistentna. Toženka je namreč sprejela stališče, da sicer dopušča možnost, da vrednost nepremičnine ni tolikšna, kot jo je ocenil GURS, vendar pa je prepričana, da je nepremičnina vredna najmanj toliko kot znaša premoženjski cenzus za odobritev brezplačne pravne pomoči (23. 716,32 EUR). Pri tem se je sklicevala na s strani tožnika predložene fotografije, hkrati pa v zvezi s presojo utemeljenosti tožnikovih navedb - kot že ugotovljeno v prejšnji točki te obrazložitve - zaključila, da teh fotografij ni mogoče šteti kot relevanten dokaz, saj na podlagi njih ocena nepremičnine ni možna. Odločitev toženke glede relevantnosti fotografij je torej nasprotujoča. Glede na povzeto pa tožnik v tožbi v tej zvezi tudi utemeljeno dodaja, da ni jasno, kako je toženka prišla do zgornjega zaključka, saj s strokovnim znanjem, potrebnim za takšno oceno, ne razpolaga.
13.Po pojasnjenem sodišče ugotavlja, da odločitev toženke ni zakonita in pravilna oziroma je vsaj preuranjena. Sodišče je tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika in ni samo izvedlo predlaganih dokazov v zvezi z ugotovitvijo vrednosti nepremičnine, saj upravni spor temu ni namenjen; upravni spor je namenjen presoji zakonitosti odločbe upravnega organa. Zato je sodišče zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
14.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.
K II. točki izreka:
15.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez oprave glavne obravnave, tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.
-------------------------------
1.1 Po kasnejših podatkih pa 88.400,00 EUR.
2.2 Tako UPRS tudi v sodbi v zadevi I U 331/2024 z dne 11. 3. 2024 in številnih drugih.
3.3 Tako UPRS tudi v sodbi v zadevi I U 247/2025-7 z dne 15. 5. 2025.