Jedro

Če se na tožnikovem zemljišču gradi nov objekt namesto, da bi se obnovil stari, je na mestu izdaje začasne odredbe s katero se prepove nadaljevanje gradnje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke in potrdilo sklep o začasni odredbi, ki jo je pod opr.štev. P 276/98 izdalo dne 8.10.1998. Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev napadanega sklepa. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP kjer je bila tožena stranka vabljena na glavno obravnavo, v resnici pa se je obravnaval le ugovor zoper sklep o začasni odredbi. Predmet obravnavanja je bil torej vsebinsko nekaj drugega, za kar pa je bila tožena stranka vabljena na sodišče. Tožena stranka se tako ni mogla osredotočiti na obravnavanje ugovora zoper začasno odredbo. Sodišče pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo verjeten obstoj terjatve in da tožeči stranki nastaja nenadomestljiva škoda ter otežkočenost uveljavitve terjatve. Tožena stranka je pojasnila, da se je prvotni objekt sam podrl in da ga je zato moral zgraditi toženec od temeljev dalje. Po vsebini se ta njegov poseg šteje kot obnova obstoječega objekta kot izhaja tudi iz soglasij, ki jih je tožena stranka že pribavila. Gre za obnovo objekta in gradnjo v smislu pogodbe o podaljšanju in spremembi pravice brezplačnega užitka zemljišča z dne 2.7.1990. Za to pogodbo je tožeča stranka trdila, da je toženi stranki podpisala prazen list papirja, kljub temu da na pogodbi ostaja overovitvena klavzula. Ne glede na neresničnost teh trditev pa sodišče kljub temu tožeči stranki verjame in na njegovo izpovedb opira svojo odločbo. Tožeča stranka tudi trdi, da je ta prazen list papirja podpisal za legalizacijo stanovanjske hiše in je torej soglasje dano. Obstoj terjatve tako ni izkazan kajti prav za to gradnjo tožnik trdi, da gre za stanovanjski objekt. Prvotni objekt je stal deloma na zemljišču, katerega lastnik je tožnik, deloma pa na zemljišču, katerega lastnik je agrarna skupnost. Pri taki obnovi objekta je bil toženec prisiljen prestaviti stavbišče v notranjost svoje parcele, ker na tujem zemljišču ne bi gradil noben razumen gospodar. Tožena stranka je prepričana, da tožniku ne more nastati nenadomestljiva škoda, kot tudi ne bistvena otežitev uveljavitve zahtevka. Če gradnja objekta napreduje se možnost izvršitve zahtevka ne zmanjšuje. Tožnik tudi nima nobene pravice kmetovanja, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnik na tem zemljišču nima nobene pravice razen gole lastninske pravice, kajti s tem zemljiščem gospodari v celoti toženec in je tožba namenjena le šikaniranju.

Sodišče končno v razlogih ugotavlja nedovoljenost gradnje in s tem prejudicira končno odločitev o tožbenem zahtevku. Nepravilno se sklicuje na odločbo inšpekcije o rušenju, čeprav je pred upravno enoto v teku postopek za legalizacijo tega objekta. Odločba o odstranitvi je posledica neusklajenega delovanja državne uprave, sicer pa je zahtevek že zadosti zavarovan s to odločbo in je iz tega razloga začasna odredba nepotrebna.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo, saj je toženec v ugovoru navajal, da sta se pravdni stranki dogovorili, da sme toženec - J. L. obnavljati obstoječi gospodarski objekt na zemljišču, ki je last pritožnika ne pa da sme zgraditi nov objekt. Sedaj v pritožbi toženec trdi, da je po vsebini ta njegov poseg treba šteti kot obnovo obstoječega objekta. Če se gradi nov objekt na drugi lokaciji kot pa je bil prvoten, potem ni mogoče govoriti o obnovi prejšnjega objekta in so vsa taka zatrjevanja povsem brezpredmetna. Gre za novo gradnjo in ne za obnovo obstoječega objekta. Pojavi se torej vprašanje, ali so zaradi take nove gradnje izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

Zakon o izvršbi in zavarovanju določa v 272. členu, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, nadalje pa je potrebno izpolniti še eno predpostavko in sicer, da mora upnik za verjeto izkazati nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ali da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje v sklepu s katerim je zavrnilo ugovor tožene stranke ocenjuje, da sta podana oba pogoja za začasno odredbo in pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijanega sklepa strinja. Po praktično nesporni okoliščini, da toženec gradi nov objekt je obstoj terjatve več kot dovolj verjetno izkazan in če bi toženec objekt gradil naprej je prav gotovo podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve, to je odstranitv betonskih temeljev onemogočena ali precej otežena, nastala bo pa tudi težko nadomestljiva škoda. Pritožbeno sodišče tako nima nobenih pomislekov v pravilnost sklepa, s katerim je bil ugovor tožene stranke kot neutemeljen zavrnjen.

Tožena stranka pa v pritožbi očita sodišču prve stopnje tudi kršitve določb ZPP, ker je bila tožena stranka vabljena na narok za glavno obravnavo, ne pa na narok za začasno odredbo. Iz tega razloga se naj bi tožena stranka ne mogla osredotočiti na obravnavanje ugovora zoper začasno odredbo. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da se je na tem naroku obravnaval ugovor tožene stranke, torej ugovor, ki ga je od vseh najbolj poznala prav tožena stranka in zato ni bilo nobene nevarnosti, da se ne bi mogla osredotočiti na obravnavanje tega ugovora. Poleg tega pa je imela tožena stranka na naroku tudi pooblaščenca, ki je pravni strokovnjak in kateremu obravnavanje ugovora zoper začasno odredbo ne bi smelo predstavljati nobenega problema.Po drugi strani pa je treba reči, da tožena stranka ne pove, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka je sodišče prve stopnje zagrešilo, saj jo povsem pavšalno navaja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za kršitev absolutnega značaja, če pa gre za relativno bistveno kršitev pa ta ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklep potrdilo, saj kot je bilo že rečeno, sklep ni obremenjen z nobeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.