Jedro

Pogodba o preužitku je v bistvenem podobna pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenje ter je zanjo mogoče uporabljati določbe ZD, ki urejajo to pogodbo.

Izrek

Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 10.11.1999 se zavrne in odločba prvega sodišča potrdi.

Pritožbi zoper sklep o začasni odredbi z dne 29.11.1999 se ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Prvo sodišče je s sodbo z dne 10.11.1999 ugodilo zahtevku tožeče stranke ter izročilno in darilno pogodbo ter pogodbo o dednem odpravku z dne 24.2.1986, overjeno po sodniku Temeljnega sodišča v Ljubljani, na podlagi katere sta tožnika J. in V.Š. izročila v last in posest tožencu R.Š. vsak svoj do 1/2 solasten delež na nepremičninah, vpisanih v vl.št. 2077 k.o., s parc. št. 530/35 - sedaj vpisane v z.k. telo II - delavnica z lopo, stoječo na parc.št. 530/35, s pravico uporabe parc.št. 530/35, sedaj vpisane v z.k. telo I - stavbišče in dvorišče, v celoti razveljavilo v delu, ki se nanaša na toženca R.Š.. Tožencu je sodišče naložilo, naj zgoraj navedene nepremičnine izprazni ter jih proste oseb in stvari izroči tožeči stranki v last in posest, v 15-ih dneh pod izvršbo. Obenem je dolžan izročiti tožeči stranki zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi, pri navedenih nepremičninah vknjižila lastninska pravica na ime tožnikov, na vsakega do 1/2. V sodbo je sodišče povzelo še sklep, s katerim ni dopustilo nasprotne tožbe.

S sklepom z dne 29.11.1999 pa je prvo sodišče zavrnilo toženčev predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri bi bili tožniki J. in V.Š. ter M.Š. pod pretnjo denarne kazni dolžni v roku 12 ur dopustiti tožencu ter osebam po njegovi izbiri (zlasti: M - Š.S., M.Š. in D.Š.) uporabo kleti, podstrešja in souporabo ostalih prostorov v stari delavnici, stoječi na parc.št. 530/14 k.o. na naslovu 45, za potrebe proizvodne dejavnosti.

Zoper sodbo in sklep z dne 10.11.1999 ter zoper sklep z dne 29.11.1999 se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Sodišču predlaga, naj sklep, s katerim nasprotna tožba ni bila dopuščena, razveljavi, nadalje naj razveljavi tudi sodbo in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje; glede sklepa , s katerim je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, pa sodišču predlaga, naj sklep spremeni ter predlogu ugodi ali pa naj sklep razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

V pritožbi zoper sklep, s katerim sodišče ni dopustilo nasprotne tožbe, toženec navaja, da je njegov zahtevek v celoti v zvezi s tožbenim zahtevkom, prav tako naj bi ju bilo mogoče pobotati, zato meni, da je nasprotna tožba v celoti utemeljena. Pritožnik je mnenja, da ga je prvo sodišče zavedlo, saj naj bi najprej njegov zahtevek sprejelo, kot se sam izraža, nato pa naj bi si sodišče premislilo ter ga tako onemogočilo v njegovi obrambi.

V pritožbi zoper sodbo uvodoma sodišču predlaga, naj prvemu sodišču naloži ugotovitev lastninske pravice strank iz naslova njihove skupne gospodarske dejavnosti do leta 1983 ter tako posledično ugotovi tudi to, s katerim premoženjem sta tožnika na dan izročilne pogodbe in darilne pogodbe ter pogodbe o dednem odpravku sploh lahko razpolagala. Pritožnik navaja, da premoženje, ki je bilo pridobljeno v tej dejavnosti, ni bilo nikoli razdeljeno, kljub dogovoru med ustanovitelji dejavnosti z dne 15.9.1975. Vnovič poudarja, da je bil s sporno pogodbo ogoljufan, saj je prejel nekaj, kar je bilo že tako ali tako njegovo. Dalje navaja, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje izrabljena njegova invalidnost, saj naj bi bil na pol gluh, kar je sodišče izrabilo pri sestavi zapisnika ter napačno zapisalo njegovo izjavo, češ da ni nikoli izpolnjeval obveznosti iz 9.točke pogodbe, kar pa ni res, saj je svoje dolžnosti izpolnjeval vse do leta 1998, ko so mu tožniki na prigovarjanje njegove sestre prepovedali obiske. Nadalje še pravi, da njegova sestra sploh ni zmožna pričanja, saj naj bi bila psihično bolna. Nadalje sodišču očita, da ni ugotavljalo, ali sta tožnika sploh potrebna pomoči ali ne. Na koncu pa ponavlja še navedbe, ki jih je podal že v pritožbi zoper sklep, s katerim nasprotna tožba ni bila dopuščena. Pritožnik je pritožbo dan kasneje še dopolnil. V dopolnitvi navaja, da je podan sum, da tožnik ni zmožen misliti s svojo voljo. Predlaga, naj sodišče pribavi zdravstveni karton ter ugotovi, če je prvotožnik sploh lahko stranka. Nadalje poudarja, da pogodbe ni spoštovala niti njegova sestra, saj ga je omejevala v služnostni pravici, nadalje je ni spoštovala niti tožnica, saj je njegovemu sinu - obdarjencu darilo izročila šele leta 1997, od 1996 dalje pa je ne spoštuje niti obdarjenka (toženčeva nečakinja, op. sodišča), saj odtlej tako njemu kot njegovi družini odklanja vikend hišico. Poleg vsega navedenega pa naj bi bil tožbeni zahtevek presežen (kot pravi sam), saj naj bi sedanja vrednost nepremičnine skupaj z zemljiščem po njegovi oceni za vsaj 100 krat presegala vrednost, ki jo je prejel od izročevalcev. Nazadnje še zatrjuje, da je pričanje njegove sestre popolna laž, enak sum pa obstaja tudi glede priče M.G..

V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlog toženca za izdajo začasne odredbe, pritožnik navaja, da je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji. Izkazal naj bi tudi predpostavko, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek sile in nastanek težko nadomestljive škode, navaja pa tudi vse ostale povzetke zakonskih dejanskih stanov po Zakonu o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Pravi, da je njegova družina brez delavnice, zaradi česar nastaja gospodarska škoda.

Pritožbe so bile vročene nasprotni stranki, ki nanje ni odgovorila.

Pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 10.11.1999 nista utemeljeni, pritožba zoper sklep, s katerim je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, pa je utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo: Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo prvega sodišča ter se na njene razloge tudi sklicuje, da bi ne prišlo do nepotrebnega ponavljanja. Zgolj na kratko povzema te ugotovitve in sicer, da so pravdne stranke in M.Š. (hči tožnikov in sestra toženca) 19.3.1986 sklenili pogodbo, ki so jo naslovili Izročilna in darilna pogodba ter pogodba o dednem odpravku. Navedena pogodba predstavlja multilateralen kontrakt, iz katerega pa je vseeno mogoče izločiti posamezna pravna razmerja in sicer brez škode za ostale udeležence in njihove pravne položaje. Tožniki so zahtevali razveljavitev pogodbe v delu, ki se nanaša na toženca. Takšna razveljavitev je ob ustreznem pravnem temelju mogoča, v kolikor razveljavlja tako toženčeve pravice kot dolžnosti oziroma bremena. Iz tega razloga se tudi tožbeni zahtevek glasi na razveljavitev pogodbe v delu, ki se nanaša na toženca v celoti. Kadar zakon ne določa drugače, mora ostati pogodba v veljavi ter so o stranke dolžne izpolniti. Sodišče prve stopnje je za večji del pogodbenih razmerij med pravdnimi strankami uporabilo pravila pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja (106. - 116. člen Zakona o dedovanju - ZD) , v različici, ki predvideva, da si izročitelj zase ali (in) za svojega zakonca pridrži določene pravice oziroma dogovori dosmrtno rento ali kakšno drugo nadomestilo (111.člen ZD). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sporna pogodba takšna, da jo navedena zakonska pravila ustrezno zajemajo. Le-ta pa predvidevajo tudi preklic izročitve ob določenih pogojih (115.člen ZD). Izročitelj lahko proti tistemu potomcu, ki se ne drži s pogodbo prevzetih bremen, izročitev prekliče ter zahteva, naj mu ta vrne, kar je na podlagi pogodbe prejel. Prav to pa zahtevajo tožniki v tej pravdi, saj se toženec svojih obveznosti ne drži oziroma jih ne izpolnjuje. Takšne trditve sta tožnika v celoti dokazala, kar je prvo sodišče tudi prepričljivo obrazložilo.

Pritožnik napada pogodbo kot takšno. Vendar pa, ko pravi da je bil z njo ogoljufan, niti ne zatrjuje, da bi bila ta zaradi tega neveljavna. Ne glede na to, pa je že prvo sodišče z natančno in pravilno obrazložitvijo zavrnilo ugovore toženca, ki so naperjeni v to smer (če pritožbeno sodišče razloge na kratko povzame: toženec je pogodbo zavestno podpisal, le-ta pa je bila tudi zemljišknjižno realizirana, poleg tega pa je toženec izročene mu stvari vzel v svojo posest ter jih imel več kot deset let).

Na pritožnikove navedbe, ki vnovič izpostavljajo problem lastninskih razmerij na nepremičninah, pritožbeno sodišče odgovarja naslednje: Ob sklepanju sporne pogodbe, sta bila zemljiškoknjižna lastnika nepremičnin tožnika. V uvodnih določbah pogodbe so stranke ugotovile, da sta tožnika vsak do 1/2 solastnika teh nepremičnin. Z razveljavitvijo pogodbe v delu, ki se nanaša na toženca, ne bo storjeno nič drugega kot to, da bo vzpostavljeno takšno stanje, kakor da sporne pogodbe nikoli ne bi bilo. Navedeno pomeni, da sporna pogodba ne bo imela na lastninsko pravna razmerja nikakršnega vpliva, saj bodo razveljavljene tako določbe, ki ugotavljajo, da sta bila tožnika solastnika vsak do 1/2, kakor tudi tiste, na podlagi katerih se je lahko kot zemljiškoknjižni lastnik vpisal toženec. Ker pa bo z razveljavitvijo pogodbe v delu, ki se nanaša na toženca, vzpostavljeno prejšnje stanje, imata tožnika pravico zahtevati izstavitev listine, na podlagi katere bosta lahko ponovno vknjižila svojo pravico.

Neutemeljene so dalje tudi pritožnikove navedbe, s katerimi sodišču očita, da je izkoristilo njegovo invalidnost (po navedbah naj bi bil gluh). Drži sicer, da toženec zapisnika na glavni obravnavi ni podpisal. Iz javne listine (zapisnika na l.št. 80) pa izhaja, da toženec zapisnika ni želel podpisati, pri čemer pa za to ni navedel nobenega razloga. Zapisnik je javna listina. Vsebina javne listine velja za resnično, je pa to domnevo mogoče izpodbiti. Toženec ni nasprotoval vsebini zapisnika, marveč ga zgolj ni želel podpisati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za bistveno kršitev postopka. Pritožnik namreč pravi, da ni nikoli izjavil, da za starša (tožnika) ni skrbel (takšna izjava pa izhaja iz zapisnika). Četudi bi držalo, da je toženec trdil nasprotno, pa to na dokazno oceno sodišča ne bi vplivalo. Iz celotnega dokaznega postopka namreč izhaja, da toženec svojih obveznosti iz pogodbe ni izvrševal. Sodišče se na njegovo izjavo niti ni oprlo, saj je imelo za takšno ugotovitev dovolj podlage v vseh ostalih izvedenih dokazih. Preizkus izpodbijane sodbe v tem delu pokaže, da je takšna dejanska ugotovitev pravilna. Pritožbene trditve, češ, da je staršem pomagal vse do leta 1998, so pavšalne in niso z ničemer podprte. Ne glede na povedano, pa je potrebno v obravnavani zadevi uporabiti že določbe novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, po katerem navajanje novot v pritožbenem postopku praviloma ni več dopustno (pravilo in izjeme - 337.člen ZPP).

Neutemeljene in z ničemer izkazane niso nadalje niti pritožbene navedbe, da toženčeva sestra ni sposobna biti priča. Gre za pavšalno navedbo, ki jo toženec podaja šele v pritožbenem postopku, čeprav gre za ožje sorodnike, ki se med seboj poznajo in bi, če bi navedeno držalo, zatrjevana nesposobnost pričanja nedvomno prišla na dan že mnogo prej v poteku tega dolgotrajnega postopka. Zgolj na podlagi gole, nekonkretizirane in predvsem z ničemer izkazane pritožnikove navedbe pa pričanje M.Š. ne more biti postavljeno pod vprašaj.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožnikov očitek, da sodišče ni ugotavljalo, ali sta tožnika sploh potrebna pomoči. Navedeno ne le, da ne drži, marveč celo presega mero dobrega okusa. Med dokaznim postopkom je bilo namreč večkrat omenjeno, da je tožnik preživel srčno kap, možgansko kap ter več drugih bolezni, da je vsled tega nepokreten, se ne more sam hraniti, ne more sam niti na veliko ali malo potrebo, če povzamemo le najbolj evidentna dejstva, ki spodbijajo pritožbeno navedbo.

Glede na navedbe, da tožnik ni sposoben biti pravdna stranka, je potrebno pritožniku pojasniti, da je pravdna stranka lahko vsaka fizična oseba. Vsaka fizična oseba je namreč pravni subjekt, torej nosilec pravic in dolžnosti ter mu je zato tudi nudeno sodno varstvo le-teh (76.člen ZPP). Dejstva, ki jih navaja pritožnik, se nanašajo bolj na vprašanje pravdne sposobnosti (77.člen ZPP). Ne glede na to, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil niti enkrat izražen dvom v tožnikovo pravdno sposobnost, ostaja dejstvo, da tožnika zastopa pooblaščenec. Glede na to, da pritožnik obstoj pravdne nesposobnosti tožnika zatrjuje šele v pritožbenem postopku, je, upoštevaje novi ZPP (337.člen ZPP), edino možno, da bi tožnik v času po zadnji glavni obravnavi izgubil pravdno sposobnost. Iz povedanega sledi, da je svojega odvetnika pooblastil tožnik kot pravdno popolnoma sposobna oseba. Poleg tega je treba pritožniku pojasniti, da je pravdno sposobna vsaka oseba, ki ima poslovno sposobnost. Pritožnik ne zatrjuje, da bi bila tožniku v nepravdnem postopku le-ta odvzeta, niti tega, da bi bil v zvezi s tem sprožen kakršenkoli postopek. pritožnik tudi ne pojasnjuje okoliščin, iz katerih bi bilo moč sklepati, da tožnik dejansko ni pravdno sposoben. Iz navedenega je moč zaključiti, da gre tudi v tem primeru za nekorektno navedbo.

Trditve pritožnika, da tudi njegova sestra ne izpolnjuje pogodbe, so za ta postopek irelevantne, saj je v tej zadevi pomembno zgolj razmerje, ki temelji na pogodbenih položajih med tožnikoma in tožencem. Prav tako bi ne bilo pomembno, če bi se izkazalo za resnično, da je tožnica svojo darilno obljubo do vnuka izpolnila šele leta 1997. Tudi v tem primeru namreč ne gre za razmerje med pravdnimi strankami. Iz navedenih razlogov so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene. Podobno velja glede navedb, da je vrednost spornih nepremičnin sedaj bistveno večja kot je bila v času sklenitve pogodbe. Navedeno na sam postopek po postavljenem zahtevku ne vpliva, je pa to lahko razlog za pravdo iz drugega pravnega naslova. Poleg tega pa je potrebno tudi na tem mestu dodati, da takšna novota v skladu z določbo 337.člena ZPP ni dovoljena ter bi ne bila niti po pravilih prejšnjega ZPP, saj pritožnik za to dejstvo ne ponuja nikakršnih dokazov. Nobenih relevantnih dokazov pritožnik ne ponuja niti za trditev, da je pričanje njegove sestre ter priče M.G. lažno. Zapisnik iz drugega sodnega postopka, na katerem je izjava slednjega o tem, na kakšen način je sodeloval pri zapisu pogodbe (da je pisal po nareku tožnika), nima z obravnavano zadevo nikakršne pravno relevantne zveze. Ker je pritožba iz vseh navedenih razlogov neutemeljena ter prvo sodišče ni zagrešilo kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo. Da bi kasneje ne prišlo do morebitnih nejasnosti, je potrebno še enkrat ponoviti, da je pogodba na ta način razveljavljena v celotnem delu, ki se nanaša na toženca in ne morebiti le v delu, ki se nanaša na v dajatvenem delu izreka navedene nepremičnine.

O pritožbi zoper sklep, s katerim sodišče ni dopustilo nasprotne tožbe: Pritožbeno sodišče soglaša tudi s to odločitvijo prvega sodišča. Poleg vseh razlogov, ki jih navaja že odločba prve stopnje in se sodišče druge stopnje nanje v celoti sklicuje, je dodati še to, da se nasprotna tožba dopusti v primeru, če je to smotrno za izvedbo postopka. V obravnavani zadevi pa ne glede na pomanjkanje zahtevanih pogojev po 183.členu ZPP, takšna odločitev ne bi bila niti smotrna, saj je postopek po tožbi končan. Na pritožnikove navedbe vsebinsko niti ni mogoče odgovarjati, saj predstavljajo zgolj povzetek zakonskih določil. Kot je bilo že povedano, dejanski stan v obravnavani zadevi le-tem ne ustreza oziroma jim celo nasprotuje. Ker je pritožba iz navedenih razlogov neutemeljena ter prvo sodišče ni zagrešilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (2.točka 365. člena ZPP). Odločitev o nasprotni tožbi bo predmet druge pravde.

O pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo toženčev predlog za izdajo začasne odredbe: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izdaja začasne odredbe predlagana zaradi zavarovanja terjatve po nasprotni tožbi. Ker prvo sodišče nasprotne tožbe ni dopustilo, tudi ni moglo pretresati dejstev, ki bi kazala na verjetnost obstoja terjatve. Navedeno kaže na notranja nasprotja med posameznimi razlogi sodišča prve stopnje, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka po 14.točki 339.člena ZPP, saj sklepa ni mogoče preizkusiti. Iz tega razloga je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti. Iz vsega ugotovljenega pa izhaja, da bo potrebno o predlogu za izdajo začasne odredbe odločati v postopku, ki teče na podlagi tožbe, ki jo je toženec v obravnavani zadevi vložil kot nasprotno tožbo. Zato bo treba ta postopek izločiti in o tožbi in predlogu odločiti v samostojni pravdi.