Jedro

Ker tožena stranka po nobenem predpisu ni bila dolžna čistiti (plužiti in posipavati) makadamskega zemljišča, za škodni dogodek ne odgovarja.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Drugo tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je drugo tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 7.093,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2003 dalje, odškodnino v znesku 14,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2003 dalje do dneva plačila ter ji povrniti vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka sodbe); tožeči stranki je naložilo v roku 15 dni povrniti drugo toženi stranki pravdne stroške v višini 1.011,70 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

S sklepom, ki pritožbeno ni izpodbijan, pa je sodišče prve stopnje ustavilo pravdni postopek zoper prvo toženo stranko in naložilo tožeči stranki v roku 15 dni povrniti prvo toženi stranki pravdne stroške v višini 44,18 EUR.

Proti takšni sodbi je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navedla je, da kot izhaja iz dokazov, pas, kjer je padla, morda res ni bil kategoriziran kot parkirišče oz. javna površina, vendar se to navzven ni dalo razbrati, saj so bili na tistem delu vedno parkirani avtomobili in tudi pozimi je bil prostor vedno splužen. Kot so izpovedale priče, so občinske službe vsakodnevno vzdrževale prometne površine v neposredni bližini makadama, kjer je tožnica padla, zato so bile zagotovo seznanjene, da se ta del več let zapovrstjo vsakodnevno uporablja za parkiranje in hojo. Drugo tožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka) pa na omenjenem delu tudi ni prepovedala uporabe tega dela v javne namene, saj ni postavila nobenih ovir, ki bi onemogočale parkiranje in hojo preko tega dela zemljišča, ki ga je imela v upravljanju. Tožena stranka tudi ni odvažala avtomobilov s tega dela in ni postavila nobenih napisov, da parkiranje ne bi bilo dovoljeno. Navzven tako ni pokazala, da ta del zemljišča ni v javni rabi in da promet ni dovoljen. Po mnenju pritožnice zato obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke. Poudarila je še, da je bil sporni del zagotovo splužen. V kolikor pa ni bil splužen po pooblastilu tožene stranke, je bil splužen s strani nekoga drugega in je tožena stranka sama dopuščala, da nekdo sporni del zemljišča čisti in uporablja. Glede na navedeno je po mnenju pritožnice tožena stranka odgovorna tudi kot imetnica nevarne stvari. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka le-tej nasprotovala, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter zahtevala vračilo stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno izpodbijana je le sodba, torej točka II izreka, ne pa tudi sklep (točka I izreka), zato slednji ni bil predmet pritožbene presoje.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica dne 16. 1. 2003 padla na ledu pred trgovino T. na L. c. v C. na poti iz službe do parkiranega avtomobila, in sicer na parceli št. ... k. o. C., v lasti tožene stranke. V času škodnega dogodka je ta parcela predstavljala ozek pas zemljišča, ležečega med cesto oz. javno potjo "Povezava I. z L. p. T." ter bivšim bifejem B. pred trgovino T. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnica padla, ker je bilo sporno zemljišče poledenelo, in da sporno zemljišče ni bilo urejeno in kategorizirano kot javni parkirni prostor niti ni bilo namenjeno prometu motornih vozil oz. ni šlo za urejeno prometno površino v sklopu povezovalne ceste I. z L. p. T. Med strankama pa je bilo sporno, ali je bila tožena stranka dolžna skrbeti za vzdrževanje spornega zemljišča, torej z njega odstranjevati sneg in ga posipati ter s tem preprečiti poledenelost. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem izpovedb prič M. G. in J. R. (stran ... - ... izpodbijane sodbe) ter pravilni materialnopravni podlagi, citirani na strani 6, 7 in 10 izpodbijane sodbe, utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna izvajati zimske službe, ki obsega posipanje in pluženje snega, na spornem zemljišču, na katerem je tožnica padla. Zakon o javnih cestah (ZJC) v 5. členu sicer določa, da morajo biti javne ceste ustrezno vzdrževane in v 13. členu med javne ceste uvršča tudi prometne površine zunaj vozišča, kot je tudi parkirišče, vendar pa mora biti javna cesta s strani pristojnega organa kategorizirana kot takšna (2. in 12. točka 14. člena ZJC). Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Celje pa določa, katere so lokalne ceste (7., 8. in 9. člen tega Odloka), katere so javne poti (10. člen tega Odloka) in katere so nekategorizirane ceste (11. člen tega Odloka). V nobenem od tako kategoriziranih občinskih cest ni navedenega spornega dela zemljišča, na katerem je tožnica padla. Glede na to, da je imela na tem spornem zemljišču tožnica parkirano vozilo, je sodišče prve stopnje namembnost zemljišča pravilno presojalo tudi po Odloku o ureditvi prometa v mestni občini Celje, kjer je v II. odstavku 2. člena določeno, da so javne parkirne površine tiste površine, ki so označene s prometnimi znaki ali talnimi obeležbami za parkiranje. Pri tem se je pravilno oprlo na tožničino izpovedbo, da parkirni boksi niso bili označeni in na to, da ni zatrjevala takšne označitve ali, da bi omenjeno zemljišče spadalo v sklop povezovalne ceste I. z L. p. T. Na podlagi navedene pravne podlage, izvedenega dokaznega postopka in skopih tožničinih zatrjevanj je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sporno makadamsko zemljišče ni predstavljajo javnega parkirišča ali javne ceste in ga tožena stranka po nobenem predpisu ni bila dolžna vzdrževati. Posledično ji tudi ni moč očitati nedopustnega ravnanja kot enega izmed obveznih pogojev odškodninske odgovornosti in je sodišče prve stopnje zato pravilno zaključilo, da tožena stranka za tožničino škodo krivdno ni odgovorna.

Pritožnica je v pritožbi svoje navedbe v primerjavi z navedbami, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje razširila, in sicer se je strinjala, da sporno zemljišče ni bilo označeno kot javna površina oz. parkirišče, vendar pa se to navzven ni dalo razbrati. Toženi stranki je nadalje očitala, da na spornem zemljišču z ovirami, odvažanjem vozil in napisi ni prepovedala uporabo tega prostora v javne namene (parkiranje in hoja). Ker tega ni zatrjevala že pred sodiščem prve stopnje, je takšne navedbe šteti kot nedovoljene pritožbene novote, katerih pritožbeno sodišče v skladu s I. odstavkom 337. člena ZPP ne more upoštevati, saj pritožnica ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že pred sodiščem prve stopnje. V zvezi s tem pa ji je le pojasniti, da tožena stranka tudi ni bila dolžna postaviti opozoril ali ovir, saj sporno zemljišče ni predstavljalo nevarnega zemljišča, ki bi ga bilo potrebno dodatno zaščititi. Kot je izpovedal delavec tožene stranke M. G., pa je ta del predstavljal delno makadam delno zelenico in je bil namenjen ozelenitvi, urejeno parkirišče (asfaltirano) pa je bilo pred trgovino, kot je izpovedala tudi tožnica sama, javne poti (tudi peš pot) pa so bile speljane drugje in ne čez sporno zemljišče. Toženi stranki zato ni bilo potrebno posebej označiti, da sporni del zemljišča ne predstavlja javne parkirne površine oz. javne ceste, kot je neutemeljeno navedla pritožnica.

Tudi nadaljnja pritožbena navedba, da so bili na spornem delu zemljišča vedno parkirani avtomobili in da je bil prostor vedno sčiščen, ne more omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni moč očitati protipravnega ravnanja in da za obravnavani škodni dogodek ni odgovorna. Ob že obrazloženem tožena stranka spornega zemljišča ni bila dolžna sčistiti in ga v konkretnem primeru tudi dejansko ni splužila niti ga ni splužil njen izbrani izvajalec zimske službe. Pritožnica pa je nadalje očitala toženi stranki, da je bila zagotovo seznanjena s tem, da se sporno zemljišče že več let uporablja za parkiranje in hojo, saj je vsakodnevno čistila bližnji prostor ter v nadaljevanju, da četudi je bilo sporno zemljišče spluženo s strani tretje osebe, je sama več let dopuščala, da ta omenjeno zemljišče čisti in ga uporablja. Tudi te navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene navedbe, katerih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj pritožnica ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že pred sodiščem prve stopnje (I. odstavek 337. člena ZPP).

Pritožnica je sicer še navedla, da je tožena stranka odgovorna tudi na podlagi objektivne odgovornosti, ker je bila imetnica nevarne stvari (ledene površine), vendar je sodišče prve stopnje na strani 11 in 12 izpodbijane sodbe izčrpno in jasno obrazložilo, zakaj objektivna odgovornost ni podana. Pritožnica pa tudi ni konkretneje obrazložila, zakaj bi bila takšna obrazložitev nepravilna, zato ji pritožbeno sodišče ne more pritrditi.

Ob obrazloženem je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP). Pri tem tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora ob pritožbenem preizkusu paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker upnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi na pritožbeni stopnji in zato ta strošek ni bil potreben, trpi sam svoje stroške odgovora na pritožbo (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 155. člena ZPP).