Zapisnik o prostovoljni izjavi oškodovanke, sestavljen s strani delavke CSD, ni obvestilo, ki ga je zbrala policija. Oškodovankina odpoved pričanju med sojenjem ne terja izločitve njenih predhodnih samoiniciativnih izjav, četudi pred državnim organom.
I.Pritožbi obdolženega A. A. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.
1.Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora, v katero je obdolžencu vštelo čas pridržanja in pripora od 24. 10. 2025 od 15.01 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa je dolžan plačati sodno takso in potrebne izdatke oškodovanke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.
2.Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec sam - z laično pritožbo, v kateri se zavzema za spremembo obsodilne sodbe v oprostilno, in njegov zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazni, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pred drugega sodnika posameznika.
3.Zaradi zahteve obdolženca je bila seja pritožbenega senata, po posredovanih obvestilih v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP, opravljena ob navzočnosti strank in zagovornika; glede na obvestilo Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor o kadrovskih težavah, ki jim onemogočajo zagotovitev spremstva obdolženca na sodišče, pa videokonferenčno. Gre sicer za izjemo od pravice do neposredne ali fizične navzočnosti strank pri izvedbi javne seje, vendar v konkretnem primeru vsebinsko utemeljene z navedeno dejansko oviro na strani pravosodnih policistov, ki predstavlja objektivno okoliščino iz 2. točke 304.a člena ZKP, kot dopusten razlog za izvedbo videokonference (tudi brez soglasja strank) za potrebe uspešne izvedbe kazenskega postopka, kar hkrati ustreza načelu neposredne izvedbe procesnega dejanja.
4.Pritožbi nista utemeljeni.
5.Ob zatrjevanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik izpodbija pravilnost in zakonitost sklepa z dne 2. 2. 2026, s katerim je sodišče prve stopnje med glavno obravnavo, na podlagi četrtega odstavka 340. člena v zvezi z drugim odstavkom 83. člena ZKP, delno ugodilo predlogu zagovornika za izločitev dokazov in iz spisa izločilo zapisnike in druge dokazne listine ter dokaze, taksativno naštete v točki I izreka sklepa; v ostalem delu pa predlog za izločitev dokazov, taksativno naštetih v točki III izreka sklepa, kot neutemeljen zavrnilo. Zagovornik v pritožbi ponavlja navedbe oziroma vztraja pri svojem stališču iz predlogov za izločitev dokazov, da je zapisnik CSD A. o izjavi oškodovanke z dne 22. 10. 2025 nedovoljen dokaz, ker je oškodovanka kot privilegirana priča (ki se je med sojenjem pričanju odpovedala), izpovedovala pred državnim organom, ne da bi bila pred tem opozorjena na privilegij, da kot žena obdolženca ni dolžna pričati. Nasprotno tolmačenje bi po stališču zagovornika pomenilo izigravanje pravne dobrote, ki jo daje zakon privilegirani priči. Ker je po mnenju zagovornika oškodovankina ustna ovadba na zapisnik na policiji kasneje istega dne očitna posledica predhodne izjave na zapisnik na CSD, bi moralo sodišče poleg slednjega iz sodnega spisa izločiti tudi zapisnik PP B., posledično pa po načelu sadeža zastrupljenega drevesa še druge dokaze, pridobljene na podlagi tega nezakonitega dokaza.
6.Zagovornik nima prav. Višje sodišče namreč v celoti pritrjuje tehtnim in pravilnim argumentom sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa, v bistvenem povzetih še v točki 5 obrazložitve sodbe. Pravilno je poudarilo, da zapisnik o izjavi oškodovanke, sestavljen s strani delavke CSD, ni obvestilo, ki ga je zbrala policija; ter da je oškodovanka svojo izjavo delavki CSD podala še pred naznanitvijo kaznivega dejanja organom pregona in torej pred uvedbo postopka zoper obdolženca; ter da je bila njena izjava na CSD, kljub napotitvi s strani psihiatra B. B. , podana samoiniciativno, torej po svobodni volji. Prav slednje in hkrati poudarjena časovna okoliščina izjave oškodovanke na CSD potrjuje pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje, da oškodovankina odpoved pričanju med sojenjem ne terja izločitve njenih predhodnih samoiniciativnih izjav, četudi pred državnim organom. Bistveno je namreč, da njena izjava na CSD (še) ni pomenila uradnega postopka v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem obdolžencu, temveč zgolj njeno samoiniciativno in prostovoljno izpoved o ravnanjih obdolženca, kar z drugimi besedami pomeni, da ni šlo za lastne ali usmerjene aktivnosti socialne delavke v zvezi z ugotavljanjem okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja. Prav nobene potrebe in predvsem ne zakonske podlage zato ni (bilo), da bi morala v konkretnem primeru socialna delavka oškodovanko opozoriti na privilegij iz 1. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, ki sicer velja za zaslišanje privilegirane priče pred sodiščem.
7.Posledično je sodišče prve stopnje glede vsebine in okoliščin podajanja oškodovankine izjave delavki CSD C. C. , slednjo dopustno in utemeljeno zaslišalo kot pričo, s tem pa ni obšlo pravice prič do oprostitve dolžnosti pričevanja, kot neutemeljeno in brez uspeha poskuša prepričati zagovornik. Temeljni poudarek oziroma stališče precedenčnega sodišča v sodbah I Ips 60/2010 z dne 6. 5. 2010 in I Ips 1008/2010 z dne 6. 10. 2011, na kateri se sklicuje zagovornik, namreč je, da v primerih, ko so privilegirane priče izpovedovale drugim osebam - lahko tudi socialnemu delavcu in zdravniku - po svoji svobodni volji, zunaj postopkov, ki so se vodili zaradi razčiščevanja ravnanja obdolženca, sodišče lahko takšno posredno pričo zasliši o tem, kar jim je kasnejša privilegirana priča povedala. Prav takšna procesna situacija je nastala v obravnavani zadevi.
8.Nadalje, absolutno pravilna in skladna z utrjenim stališčem sodne prakse je tudi utemeljitev sodišča prve stopnje, da se kazenska ovadba oškodovanca, ki se je kot privilegirana priča kasneje pričevanju odrekel, iz spisa ne izloči; ter da v konkretnem primeru iz vsebine zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon oškodovanke na PP B. ne izhaja nobena okoliščina, ki bi nakazovala, da njena naznanitev kaznivega dejanja organom pregona ni bila njena prosta oziroma svobodna odločitev. Ker zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanke ne predstavlja nedovoljenega dokaza, posledično po pravilni utemeljitvi sodišča prve stopnje tudi ni (zakonske) podlage za izločitev dokazov, pridobljenih na tej podlagi. Drugačne pritožbene navedbe zagovornika niso utemeljene.
9.Vsebinska podobnost (in ne absolutna identičnost, kot trdi zagovornik) vsebine zapisnika o izjavi oškodovanke sprva na CSD in zapisnika o vsebini njene ustne izjave nekaj ur zatem še na policiji, ni sporna in v verodostojnost teh izjav tudi ne vnaša prav nobenega dvoma; predvsem pa iz tega razloga zapisnik o sprejemu ustne ovadbe ni nedovoljen dokaz, kot brez uspeha skuša prepričati zagovornik. Že golo sklicevanje oškodovanke pri podajanju ustne ovadbe na predhodne konkretne lastne izjave na CSD, bi sicer lahko pomenilo njeno naznanitev kaznivega dejanja in tako zadostno podlago za nadaljnje aktivnosti v smeri vodenja (pred)kazenskega postopka zoper obdolženca. Po enotnem stališču pravne teorije in utrjene sodne prakse pa ovadba niti ni dokaz za dokazovanje dejstev iz njene vsebine, temveč le oziroma v bistvenem dokazuje dejstvo naznanitve kaznivega dejanja, in je v tej zvezi zgolj dokaz za dokazovanje časa njene vložitve in tega, kdo jo je vložil; zgolj s tega vidika pa je upoštevana tudi v obravnavanem primeru. Dokazna presoja in ocena sodišča prve stopnje o krivdi obdolženca namreč ne temeljita na kazenski ovadbi oškodovanke, temveč neposrednih izpovedbah zaslišanih prič na glavni obravnavi in izvedenih listinskih dokazih.
10.Glede na navedeno pritožbeni očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in v tej zvezi hkrati še obdolženčeve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, kot navaja zagovornik, ni utemeljen.
11.Enako velja za pritožbeno uveljavljanje izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je ocenilo pravilno ter na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti in brez dvoma dokazana. Skrbni, celoviti in vsestransko medsebojno povezani dokazni presoji ter na tej podlagi prepričljivim in tehtnim zaključkom v razlogih izpodbijane sodbe zato višje sodišče v celoti pritrjuje.
12.Bistvo pritožbe zagovornika in tudi pritožbe samega obdolženca je v navedbah, da ni nobenih neposrednih dokazov za izrek obsodilne sodbe slednjemu, saj se je oškodovanka pričanju odpovedala, ob prijavi dejanja pa je imela psihične težave, zaradi katerih je bila nato hospitalizirana, zato se postavlja vprašanje verodostojnosti teh njenih navedb. Ostajata le zapisnik CSD in izpovedba posredne priče - delavke CSD C. C. o okoliščinah nastanka tega zapisnika oziroma vsebini opravljenega razgovora z oškodovanko, kar pa po mnenju zagovornika ne more biti zadostna podlaga za izrek obsodilne sodbe. Izpovedba policista D. D. o lastnih zaznavanjih oškodovanke pri podaji kazenske ovadbe ni verodostojna, ostale zaslišane priče - sosedje in sorodniki pa nasilja obdolženca nad oškodovanko niso zaznavali. Fizičnih poškodb na oškodovanki nikoli ni videl psihiater B. B., niti hči in zet obdolženca ter oškodovanke, ki sta ju obiskovala. Po mnenju zagovornika se nikakor ni mogoče strinjati s stališčem sodišča, da je hči E. E. neverodostojna, saj da je izpovedovala povsem prepričljivo in tudi korektno tako do obdolženca, kot do oškodovanke. Verodostojnost njene izpovedbe, da ji je mati - oškodovanka povedala, da je zamešala stvari in je očeta - obdolženca obtožila dejanj, ki niso resnična, pa po pritožbenih zatrjevanjih samega obdolženca in tudi zagovornika potrjuje vsebina pisem, ki jih je oškodovanka pošiljala obdolžencu v pripor, tudi še po izreku sodbe.
13.Pritožnikoma ni mogoče pritrditi. Za izrek obsodilne sodbe obdolžencu je namreč sodišče prve stopnje po pravilni oceni in prepričljivi utemeljitvi imelo zanesljivo podlago v neobremenjeni, jasni, natančni in prepričljivi izpovedbi priče C. C. - strokovne sodelavke CSD, saj jo v glavnini potrjuje zapisnik CSD A. z dne 22. 10. 2025, potrjujejo pa jo tudi prepričljive izpovedbe policistov D. D. in F. F, ter psihiatra oškodovanke B. B., dodatno pa še listinski dokazi. Prav nobenih razlogov za kakršenkoli dvom v verodostojnost izpovedb nobene od navedenih prič sodišče prve stopnje ni ugotovilo in jim je posledično utemeljeno verjelo, saj se glede bistvenih očitkov obdolžencu, to je fizičnega in psihičnega nasilja nad oškodovanko, medsebojno dopolnjujejo. V točki 10 obrazložitve sodbe povzeto natančno izpovedbo priče C. C.o podrobni izjavi oškodovanke - ki je 22. 10. 2025 nepovabljena prišla na CSD in določno ter časovno umeščeno opisala vsa v izreku sodbe konkretizirana izvršitvena ravnanja obdolženca zoper njo v navedenem časovnem obdobju - v celoti potrjuje vsebina zapisnika CSD, povzeta v točki 12 obrazložitve sodbe. To velja tudi za pritožbeno izpostavljeni konkretni očitek obdolžencu glede psihičnega in fizičnega nasilja nad oškodovanko dne 16. 10. 2025, četudi je hči E. E. navajala, da naslednji dan med obiskom staršev ni videla nobenih znakov pretepa, mama pa ji tudi nič ni rekla. Vsebino njene izpovedbe, upoštevaje celoto njenih izjav in odgovorov na zadnjih narokih glavne obravnave, je namreč sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve sodbe utemeljeno ocenilo kot pristransko in usmerjeno v prid obdolžencu, in kot tako neverodostojno. Upoštevaje še dejstvo, da je oškodovanka obdolženca ovadila šest dni po njegovem nasilju 16. 10. 2025, pa je življenjsko in izkustveno povsem mogoče, da sicer na dan prizadejane poškodbe vidna oteklina na njenem čelu, kasneje ob podajanju ovadbe ni bila opažena.
14.Prepričljivost izpovedbe C. C. - torej potrjene z vsebino sestavljenega zapisnika na CSD - da je bila oškodovanka med razgovorom vidno v stiski in je večkrat pričela jokati ter ob tem izražala bojazen, da je obdolženec sposoben uresničiti grožnje, da jo bo ubil, ker je pred leti polil z bencinom in požgal njeno stanovanje, po pravilni oceni sodišča prve stopnje nedvomno potrjuje tudi to ravnanje obdolženca, s katerim je v opisu kaznivega dejanja v izreku (dodatno) konkretiziran zakonski znak spravljanja oškodovanke v podrejen položaj. Pritožbena navedba, češ da očitek obdolžencu, da je oškodovanko (tudi) naganjal iz hiše in ji govoril, naj izgine, dejansko ni niti logičen niti mogoč, ker je lastnica stanovanjske hiše oškodovanka, pa po preprostem logičnem sklepanju ne vzdrži nobene resne (pravne) presoje.
I.Da se oškodovanka zaradi dolgoletnega psihičnega in fizičnega nasilja obdolženca nad njo slednjega boji, se čuti ponižano in prestrašeno, poleg že poudarjenih dokazov po pravilni oceni nedvomno potrjujeta tudi skladni izpovedbi policistov D. D. in F. F. o lastnih zaznavanjih oškodovankinega stanja med podajanjem ustne ovadbe; kot tudi izpovedba B. B., ki je kot dežurni psihiater sprejel oškodovanko v Psihiatrični bolnišnici C.. Iz medsebojno vsebinsko skladnih izpovedb policistov na naroku 15. 1. 2026 namreč izhaja, da je bila oškodovanka ob podajanju ustne ovadbe vidno prestrašena, vmes je večkrat planila v jok, tresla se je, v obraz je bila rdeča, vendar prisebna, govorila je tekoče, povezano in razumljivo; po izjavi policista F. F.je izgledala, kot da je imela napade panike in sta jo oba s kolegom umirjala, bila je vidno prestrašena, sam pa v svoji dolgoletni karieri kriminalista že dolgo ni videl tako prestrašene žrtve nasilja. V povezavi z njunima izpovedbama še v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno povzeta izpovedba psihiatra B. B., da je oškodovanka prišla k njemu v veliki stiski in zelo prestrašena ter je šele po dolgih letih in ob pomoči drugih oseb prepoznala nedopustnost obdolženčevega nasilja znotraj partnerskega odnosa, tudi po presoji višjega sodišča dodatno omogoča zanesljivo sklepanje o verodostojnostih oškodovankinih izjav na CSD in kasneje ob naznanitvi ustne ovadbe na policiji. Zato v dokazanost očitkov obdolžencu ne more biti prav nobenega dvoma. Tega zaključka v ničemer ne more spremeniti dejstvo, da se je oškodovanka med sojenjem pričanju odpovedala, kot tudi ne vsebina njenih pisanj obdolžencu v zapor in SMS komunikacije med njima, kot je glede na celoto ugotovitev dokaznega postopka prepričljivo in razumno v točki 17 obrazložitve sodbe utemeljilo sodišče prve stopnje. Enako seveda velja tudi za vsa nadaljnja pisanja oškodovanke v pritožbenem postopku - sicer po izteku pritožbenega roka - s katerimi poskuša neuspešno prepričati, da očitki zoper obdolženca ne držijo, da je ovadba posledica njene bolezni, sama pa si predvsem želi njegove čimprejšnje vrnitve domov, ker ga pogreša. Kot je, upoštevaje tudi izpovedbo psihiatra B. B. in njegove zapise v medicinski dokumentaciji za oškodovanko, v odgovoru na predlog za odpravo pripora dne 18. 2. 2026 argumentirano poudarila državna tožilka, gre namreč za tipično vedenje žrtve nasilja, ki v posledici pripisovanja krivde sebi iz tega ne znajo izstopiti, s čimer pa storilcu kvečjemu dajo še večjo moč in se nasilje ter agonija s tem le stopnjujeta ter podaljšujeta.
II.Upoštevaje celoto izvedenih dokazov je brez vsakršnega dvoma treba pritrditi tudi oceni oziroma prepričanju sodišča prve stopnje, da oškodovanka dogodkov iz preteklosti, tj. nasilja njenega očeta nad njo, ni pomešala z dogodki pod obtožbo. Pritožbeni poskus zagovornika prepričati v nasprotno zato ne more biti uspešen; pri čemer se je utemeljeno vprašati, kako bi glede (tudi) vseh konkretiziranih očitkov obdolžencu o oviranju oškodovanke med njeno vožnjo osebnega vozila, slednja lahko mešala vsebine iz otroštva, ko pa takrat logično sploh še ni bila voznica.
III.Tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedbe bližnjih sosedov in sorodnikov, ki nasilja obdolženca nad oškodovanko niso zaznavali, v ugotovljeno krivdo obdolženca ne vnaša prav nobenega dvoma. Vpliv njihovih izpovedb na dokazno oceno je sicer sodišče prve stopnje pravilno in prepričljivo argumentiralo v točki 16 obrazložitve sodbe.
IV.Enako velja za prepričljivo utemeljitev v točki 19 obrazložitve sodbe, da je obdolženec z vsemi opisanimi ravnanji oškodovanko v družinski skupnosti spravljal v podrejen položaj. Posplošeni pritožbeni očitek, da zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini niso podani, saj da je očitno, da oškodovanka ni bila v nobenem podrejenem položaju (zadnji odstavek na strani 11 pritožbe), s katerim zagovornik v posledici nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem vsebinsko (napačno) uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena KZ-1, tako ne more biti utemeljen.
V.Nobenega vpliva na presojo višjega sodišča končno ne more imeti niti laična in vsebinsko nerazumljiva vloga obdolženca, prejeta pri višjem sodišču dne 22. 7. 2026 (listovna številka 310), kar je sicer tudi po izteku pritožbenega roka za pritožbo zoper izpodbijano sodbo.
VI.Zagovornik se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazni. Meni, da je ta bistveno previsoka in pretirana glede na očitano dejanje obdolžencu, ki še ni bil kaznovan za nobeno primerljivo kaznivo dejanje, kljub temu, da z oškodovanko živita skupaj približno 30 let, slednja pa si želi, da se obdolženec čim prej vrne domov.
VII.Sodišče prve stopnje je izrek zaporne kazni obdolžencu utemeljilo v točki 23 obrazložitve sodbe, z ustreznim upoštevanjem vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije. Tem razlogom višje sodišče v celoti pritrjuje. Izrečena zaporna kazen obdolžencu, ki mu je bila v preteklosti zaradi nasilja nad oškodovanko že večkrat izrečena prepoved približevanja, nikakor ni previsoka, temveč primerna in v smislu specialne prevencije obdolženca tudi nujno potrebna. Nobenih razlogov tako ni za spreminjanje te sankcije v korist obdolženca. Posplošeno pritožbeno sklicevanje na primerljivo sodno prakso te ocene ne more spremeniti.
VIII.Po obrazloženem, in ker pritožnika glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajata ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, slednje pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).
IX.Iz istih razlogov, kot je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo plačila določenih stroškov kazenskega postopka, je višje sodišče, upoštevaje tudi obdolženčevo prestajanje zaporne kazni, slednjega oprostilo plačila sodne takse, ki bi jo sicer bil dolžan plačati zaradi neuspešnih pritožb (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).
-------------------------------