Jedro

Pravno vprašanje, ki se ne nanaša na vsebino obravnavane zadeve, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Katere posledice naj bi revidentu zaradi izpodbijane odločbe nastale in, ali so to zelo hude posledice zanj, pa ni izkazal. Ni torej izkazal, da bi bila izpolnjena zatrjevana razloga za dovoljenost revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Koper z dne 22. 10. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 16. 2. 2009, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ v ponovljenem postopku ugotovil, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije – ZDRS ni štel za državljana R Slovenije in SFRJ in da na dan 26. 10. 1954 ni postal v pravicah in dolžnostih izenačen z jugoslovanskimi državljani, zaradi česar bo treba njegov vpis v državljanski knjigi ..., pod zap. št. ... črtati.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident kot pomembno pravno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje spoštovanja ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe s strani sodišča prve stopnje. Navaja, da je bila v 6. točki Memoranduma o soglasju med vladami Italije, Združenega Kraljestva, ZDA, in Jugoslavije o svobodnem tržaškem ozemlju (Ur. l. FLRJ, št. 6/1954 – v nadaljevanju Memorandum) sprejeta obveza Jugoslavije, da se zoper ljudi z območja, ki je prešlo pod civilno upravo FLRJ s citirano mednarodno pogodbo, in njihovo premoženje, ne bo vršil nikakršen zakonski ali administrativni pregon. Meni, da je odvzem državljanstva zakonski pregon. Nadalje navaja, da je v 1. točki specialnega statuta kot priloge k tej obvezi določena obveza pogodbenih strank, da bodo na ozemlju, ki preide pod njihovo upravo, brez diskriminacije spoštovane vse človekove pravice in svoboščine, določene v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah z dne 10. 12. 1948, v kateri je med drugim določena prepoved odvzema državljanstva.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, kot ga je izpostavil revident, ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ne gre za vprašanje, ki je odločilno za rešitev v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi namreč ne gre za odvzem državljanstva, temveč za postopek ugotavljanja državljanstva, v katerem izpodbijana odločitev temelji na dejanski ugotovitvi (ki po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni predmet revizijskega postopka), ali se je revident kot avtohtoni prebivalec ozemlja STO ter državljan STO izselil s tega območja pred 5. 7. 1957 in s tem izkoristil pravico do preselitve na podlagi 8. točke Memoranduma. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v spisu izhaja, da je bilo v pravnomočno končanem postopku ugotovljeno, da se je revident izselil v Italijo dne 26. 8. 1956 (revidentu v upravnem postopku ni uspelo izpodbiti pravilnosti podatkov iz uradnih evidenc), torej znotraj opcijskega roka, določenega z Memorandumom. Sodišče prve stopnje (in pred njim upravna organa) je glede na določbo 3. člena Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je na podlagi mednarodnega sporazuma razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije – štelo, da so bili glede izenačitve v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani izvzeti vsi tisti, ki so se do 5. 7. 1957 izselili v cono A Svobodnega tržaškega ozemlja in tako niso postali izenačeni v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani. Takšno stališče sodišča prve stopnje je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer I Up 434/2001 z dne 20. 12. 2001).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča se vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ne nanaša na vsebino obravnavane zadeve (to pa je ena izmed predpostavk za dovoljenost revizije pri presoji navedenega pogoja), zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni izpolnjen niti pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj revident zelo hudih posledic ni določno in konkretno navedel in jih tudi ni izkazal. 11. Glede na to, da revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.