Jedro

V tej zadevi ni bilo odločeno na podlagi pogodbeno dogovorjene domneve o vzročni zvezi med delovanjem alkohola na tožnika in nezgodo, pač pa na podlagi dokazane vzročne zveze.

Pogodbeno dogovorjena domneva ni bila nična, saj ni bila v nasprotju v dobrimi poslovnimi običaji, namenom same zavarovalne pogodbe in drugimi okoliščinami, ki lahko po 143. členu ZOR povzročijo možnost posameznega pogodbenega določila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožnikov „tožbeni zahtevek utemeljen v višini 30 %“.

2. Proti tej sodbi se je pritožila le toženka. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se potrdi prvostopenjska sodba. Ne strinja se z razlogi pritožbenega sodišča, da dokazana vzročna zveza med delovanjem alkohola na zavarovanca ob nezgodi pomeni popolno izključitev odgovornosti zavarovalnice v skladu z 8. točko prvega odstavka 9. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-88. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotavljalo vzročno zvezo glede na besedilo navedene določbe. Tožnik se strinja, da je vzročna zveza med alkoholom in nastankom nezgode važna. Drugačna razlaga (verjetno drugačna kot od prvostopenjskega sodišča) bi pomenila ničnost določbe, kršeno bi bilo tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom. Ob povzemanju vsebine sporne določbe splošnih pogojev tožnik zatrjuje, da taka določba nasprotuje namenu sklenjene pogodbe, saj zavarovalno razmerje temelji na obojestranskih obveznostih pogodbenikov. Tožnik je prepričan, da so takratne vremenske razmere doprinesle k njegovemu padcu, alkohol pa je imel le neznaten vpliv, zato je odločitev pritožbenega sodišča napačna. V nadaljevanju tožnik opozarja, da določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o pogodbeno izključenih nevarnostih med razloge izključitve ne uvrščajo alkoholiziranosti. Zato zaključuje, da je sporna določba nična na podlagi prvega odstavka 191. člena OZ, saj vzpostavlja absolutno pravno domnevo, neizpodbojno fikcijo, ki je določena v škodo upravičenca. V materialnopravnem in tudi procesnem pogledu pomeni najstrožjo oviro, zaradi katere je tudi v sodnem postopku absolutno preprečeno uveljavljati zavarovalno pravico. Ne gre le za prestrogo, ampak tudi za nepravično določbo, ker se ne upošteva soprispevek vremenskih razmer k nastanku škode. Zato bi bilo treba zavrniti uporabo sporne določbe.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da se je tožnik 6. 2. 1996 okoli 18.30 ure v mraku vračal od soseda na domačo kmetijo po bližnjici ter padel na strmi poti, na kateri je svež sneg pokril ledeno površino. Po padcu se je splazil nazaj skoraj do sosedove hiše, vendar je omagal in so ga našli šele zgodaj zjutraj naslednjega dne s hudimi ozeblinami na rokah in nogah. Tožnik je bil alkoholiziran, saj je imel trinajst ur in pol po padcu v krvi še 1.44 g/kg alkohola, kar po oceni izvedenca pomeni, da je imel v času padca 3,49 g/kg alkohola. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožnik prispeval k nastanku nezgode 70 %, 30 % pa je posledica od tožnika neodvisnih in samostojnih dejavnikov (nevarna pot). Zato je izdalo tem razlogom ustrezno vmesno sodbo. Sodišče druge stopnje pa je materialnopravno presodilo, da dokazana vzročna zveza med tožnikovo alkoholiziranostjo in nezgodo zahteva v skladu z 8. točko prvega odstavka 9. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-88 popolno izključitev toženkine odgovornosti.

7. Sporna določba 8. točke prvega odstavka 9. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-88 izključuje vse obveznosti zavarovalnice za nezgodo, ki nastane zaradi dokazane vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca, če pa se to ne dokaže, določa tudi pogodbeno domnevo o obstoju vzročne zveze, če je imel zavarovanec ob nezgodi v krvi več kot 1 promil alkohola (za voznike motornih vozil je določena nižja vrednost). Zmotne so revizijske trditve, da taka pogodbena določba onemogoča drugačno dokazovanje, saj ne gre za absolutno fikcijo. Pogodbena domneva je določena le za primer, če se ne dokaže drugače. V tej zadevi pa niti ni bilo odločeno na podlagi domneve, saj je prvostopenjsko sodišče s pomočjo izvedenčevih ugotovitev (ki upoštevajo tudi specifične lastnosti tožnika kot kroničnega alkoholika in okoliščino o počasnejšem izločanju alkohola zaradi mraza) ocenilo, da je obstajala vzročna zveza med delovanjem alkohola na tožnika in samo nezgodo. Presoja ne temelji samo na podatku o stopnji alkohola v krvi v času nezgode, ki daleč presega pogodbeno dogovorjeno stopnjo, ampak tudi na dejanskih ugotovitvah o vplivu tolikšne alkoholiziranosti na konkretne tožnikove psihofizične sposobnosti (pomembno zmanjšanje vida, kot da bi nosil temna očala, pri čemer se je v času nesreče že mračilo, motnje ravnotesžja in koordinacije gibov itd. - razlogi na šesti strani prvostopenjske sodbe). Vse navedene okoliščine utemeljujejo materialnopravni sklep pritožbenega sodišča, da je ob dokazani vzročni zvezi v celoti izključena obveznost toženke ali z drugimi besedami, da ugotovljene „vremenske razmere“, kot jih imenuje tožnik v reviziji, niso doprinesle k nezgodi. Zato so neutemeljena vsa revizijska izvajanja, ki izhajajo iz takega razumevanja obravnavane določbe splošnih pogojev, da naj bi predstavljala neizpodbojno fikcijo, ki da ne omogoča drugačnega dokazovanja. Tudi sicer taka pogodbena določba ni v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, samim namenom zavarovalne pogodbe itd. v smislu prvega in druga odstavka 143. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v povezavi s 1060. členom OZ), torej ni nična. Nasprotno, nezgodno zavarovanje je prostovoljno pogodbeno zavarovanje in je zato v večini splošnih pogojev večine zavarovalnic določeno podobno. Zavarovalnice niso pripravljene prevzeti tako velikega rizika za nastop zavarovalnega primera, kot ga pomeni delovanje alkohola na zavarovanca, saj to bistveno vpliva na večjo možnost nastanka nezgode.

8. Tožnik je v uvodu revizije kot revizijski razlog navedel tudi procesno kršitev, ki pa je v razlogih ni konkretiziral niti z navedbo ustreznega zakonskega člena niti opisno. Zato revizijsko sodišče tega razloga ni moglo obravnavati (primerjaj 371. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

9. Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).