Jedro

Glede na tožnikov splošni uspeh v zadnjih dveh letnikih srednje šole (4. in 5. letnik) in na zaključnem izpitu, pri čemer je organ izhajal iz ocenjevanja v Republiki Italiji, ki ga je pretvarjal v skladu s pravili ureditve v Republiki Sloveniji, pravilno ugotovil, da je tožnik, ob razpisnem pogoju določenem v Razpisu za vpis v dodiplomske in enovite magistrske študijske programe v študijskem letu 2012/2013 (stran 54), da se v obsegu 60 % točk upošteva uspeh pri maturi, v obsegu 40 % točk pa splošni uspeh v zadnjih dveh letnikih, dosegel 83 točk, kar pa je manj kot minimum točk, potrebnih za uvrstitev v študijski program B., zato ga je pravilno uvrstil na univerzitetni študijski program A., ki ga je tožnik v prijavi navedel kot drugo izbiro, ker je presegel minimum točk, potrebnih za uvrstitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Univerza v Ljubljani, Visokošolska prijavno-informacijska služba (v nadaljevanju VPIS UL, prvostopenjski organ) je s sklepom o rezultatu drugega roka izbirnega postopka za vpis v prvi letnik v študijskem letu 2012/2013 odločila, da je tožnik v prijavno-sprejemnem postopku za vpis v prvi letnik v študijskem letu 2012/2013 sprejet na redni študij Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, program A. Tožnik je izpolnil vse obveznosti v skladu z razpisom za vpis in v izbirnem postopku dosegel zadostno število točk za vpis v želeni program. Število doseženih točk je razvidno iz tabele, ki je sestavni del sklepa. V tabeli 1 so navedene točke, ki jih je tožnik dosegel za uspeh v srednji šoli, in sicer je na splošni maturi dobil 21 točk, kar preračunano pomeni 85 točk, za uspeh v 3. in 4. letniku pa 8 točk, kar preračunano pomeni 80 točk. V tabeli 2 so preračunane točke pomnožene z utežmi (odstotki) v skladu z razpisnimi pogoji. Po tem izračunu znaša število točk za uspeh pri maturi 51 točk, za uspeh v 3. in 4. letniku 32 točk, skupaj 83 točk. Glede na to, da je bil minimum točk za uvrstitev v univerzitetni študijski program B. 86 točk, je prvostopenjski organ ugotovil, da se tožnik v ta program ni uvrstil, vendar je tožnik presegel minimum točk (68,5) potrebnih za uvrstitev na univerzitetni študijski program A., zato je bil sprejet na slednjega.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper prvostopenjski sklep zavrnil in potrdil rezultat razvrščanja. Ugotovil je, da je prvostopenjski organ pravilno upošteval splošni uspeh zadnjih dveh letnikov (4. in 5. letnik) srednje šole v skladu z veljavno pretvorbeno tabelo. Kandidatove točke, dosežene na državnem izpitu Republike Italije, je v skladu s Pravili vrednotenja srednješolskega uspeha iz tujih spričeval (v nadaljevanju Pravila) pravilno pretvoril v slovenski ocenjevalni sistem. Navedel je še, da vsebina Pravil in transformacijskih tabel, ki so del Pravil, ni v domeni prvostopenjskega organa, ampak so bila sprejeta na Koordinaciji VPIS leta 1997, in so bila večkrat posodobljena in potrjena s strani nacionalnega organa Koordinacija VPIS. Ugotovil je še, da pravila enako obravnavajo vse kandidate, ki so srednjo šolo končali v tujini.

Tožnik je vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe predpisa, kršitev pravil postopka, nepravilne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi ničnosti akta. Kot kršitev pravil postopka (7. člen ZUP) uveljavlja, da mu ni bil vročen sklep Komisije za pritožbe kandidatov ob sprejemu na univerzo z dne 8. 10. 2012, na katerega se sklicuje drugostopenjska odločba. Tožnik obema organoma očita napačno upoštevanje njegovega šolskega učnega uspeha v 3. in 4. V Republiki Italiji namreč srednje šolanje traja 5 let, zato bi organa morala upoštevati tožnikov uspeh v 4. in 5. letniku. V zvezi z upoštevanjem končnega srednješolskega uspeha graja nepravilno pretvorbo oziroma točkovanje glede na dejansko dosežen uspeh. Navaja, da v italijanskem šolskem sistemu velja desetiški sistem ocenjevanja učnega uspeha (ocene 1 do 10), v katerem oceni 9 in 10 predstavljata odlično oceno, saj mora za oceno 9 dijak pokazati popolno obvladovanje predmetnega področja, kot ga zahtevajo šolski programi. Meni, da bi mu glede na to, da je v 4. letniku dosegel povprečno oceno 8,8 in v 5. letniku 9,08, morala organa kot končni uspeh v teh letnikih upoštevati odlično oceno (5) in mu priznati 10 točk, ne pa 8, kot sta mu priznala. Nadalje navaja, da Pravila v 2. točki določajo, da se lestvica s petimi pozitivnimi ocenami pretvori v štiristopenjsko lestvico; če sta dve oceni v spričevalu opisani tudi z besedo, se to upošteva, če takega zapisa ni, se upošteva pravilo iz visokega šolstva, torej da je najvišja ocena odlično, drugi dve prav dobro, četrta dobro in peta zadostno, kar po njegovem mnenju pomeni, da se za pretvarjanje ocen dijakov uporabljajo pravila visokošolskega izobraževanja v Republiki Sloveniji, ki za dijake v Republiki Sloveniji niso v uporabi, za kar ni nikakršne razumne podlage. Takšno postopanje organa je zato diskriminatorno in posega v načelo enakosti pred zakonom. Ocenjuje, da so Pravila arbitrarna, saj mimo dejanskega stanja – vrednotenja ocen, kakršno velja v Italiji, vsiljujejo svojo napačno razlago tujega sistema ocenjevanja in na taki nepravilni osnovi toženka odloča o nadaljnjih pravicah do izobraževanja, s čimer je kršena tudi pravica do enakosti pred zakonom. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da je nepravilno tudi točkovanje uspeha, doseženega na maturi. Iz potrdila Državnega izobraževalnega zavoda s slovenskim učnim jezikom z dne 2. 7. 2012 izhaja, da je tožnik na italijanski maturi dosegel 90 od 100 možnih točk, torej 90 % možnih točk in s tem odličen uspeh na maturi. Dijak, ki bi na slovenski maturi dosegel 90% vseh možnih točk, bi zato prejel 31 točk. Tožniku pa je organ priznal zgolj 21 točk, kar je v slovenskem sistemu 61-63% uspeh, kar pomeni neupravičeno priznanje zgolj zadostnega uspeha in postavljanje tožnika v neenakopraven položaj napram dijaku, ki je opravljal maturo v Republiki Sloveniji in prav tako dosegel 90 % uspeh. Tožnik izpostavlja še, da so Pravila zgolj interni akti toženke. Tožnik zaključuje, da bi mu morala toženka za uspeh pri splošni maturi priznati 31 točk, za uspeh v 4. in 5. letniku pa 10 točk, kar bi posledično pomenilo sprejem na izbrani visokošolski študij. Predlaga, da sodišče odpravi prvostopenjski in drugostopenjski akt. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo na prereka tožbene navedbe in vztraja pri sprejetih odločitvah. Pojasnjuje, da je bil sklep, sprejet na seji Komisije za pritožbe kandidatov ob sprejemu na univerzo Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija) z dne 8. 10. 2012, zgolj neposredna podlaga za pripravo in izdajo drugostopenjske odločbe z dne 12. 11. 2012. Glede upoštevanja uspeha zadnjih dveh letnikov toženka pojasnjuje, da gre za pomoto pri zapisu, ki je posledica avtomatičnega izpisa iz informacijskega sistema. Dejansko je bil upoštevan uspeh v 4. in 5. letniku, pri čemer so bile upoštevane vse ocene posameznih predmetov posameznega letnika, na podlagi katerih je bil tožniku določen splošni uspeh v posameznem letniku. Pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru bila italijanska ocenjevalna lestvica s petimi pozitivnimi ocenami pretvorjena v štiristopenjsko lestvico, pri čemer je bilo upoštevano pravilo iz slovenskega visokega šolstva (ker po dve oceni nista bili opisani tudi z besedo, kar izhaja tudi iz veljavne italijanske zakonodaje), da je najvišja ocena odlično, drugi dve sta prav dobro, četrta je dobro in peta je zadostno. Sam splošen uspeh posameznega letnika se ne določi z izračunom povprečja ocen, ampak se določi glede na število doseženih ocen pri posameznih predmetih posameznega letnika (19. člen Pravilnika o ocenjevanju znanja v srednjih šolah). Tako je bil tožniku, glede na pretvorjene ocene v posameznem letniku, splošen uspeh posameznega letnika pravilno določen kot prav dober (4). Toženka tudi zavrača trditev, da je posegla v načelo enakosti pred zakonom in ravnala diskriminatorno pri pretvarjanju ocen, doseženih v Republiki Italiji, glede na druge države z desetiškim sistemom ocenjevanja, kjer sta oceni 9 in 10 pretvorjeni v oceno odlično. Do tega lahko pride, če imajo posamezne države po dve oceni opisani tudi z besedo. Meni tudi, da je bil uspeh tožnika na maturi pravilno točkovan in v zvezi s tem pojasnjuje, da iz dokumenta Ministrstva za javno šolstvo Republike Italije Novi državni izpit in glede na slovenski Zakon o maturi izhaja, da zaključni državni izpit v Italiji in splošna matura v Sloveniji nista po vsebini enaki, v smislu 1=1. Relevantne so predvsem razlike v vrsti in številu predmetov, možnost opravljanja predmetov na višjem nivoju in načinom preverjanja. Prav tako nista neposredno primerljivi vrednostni lestvici doseženega uspeha. Za premostitev vseh izpostavljenih razlik je treba vse ocene preračunati v normirane vrednosti, ki predstavljajo skupni imenovalec, ki omogoča primerjavo različnih vrednostnih lestvic. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in naloži tožniku povrnitev nastalih stroškov toženi stranki v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V nadaljnjih vlogah obe stranki vztrajata pri svojih stališčih.

K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je med strankama sporna uporaba prevedbe doseženega uspeha tožnika posameznega letnika v srednji šoli v Republiki Italiji v slovenski šolski (srednješolski) sistem, kot tudi prevedba doseženega uspeha na državnem izpitu Republike Italije v slovenski sistem točkovanja in posledično priznavanje točk, na podlagi katerih je bilo odločeno o tožnikovi pravici do vpisa v 1. letnik študija. Med strankama ni sporno, da je tožnik, ki je srednješolsko izobraževanje končal v Republiki Italiji, sprožil postopek za priznavanje izobraževanja za namen nadaljnjega izobraževanja v Republiki Sloveniji. Z odločbo Univerze v Ljubljani št. 604-180/12-21 z dne 20. 7. 2012 mu je bila priznana pravica do dostopa, primerjave in obravnave v postopkih vpisa v prvostopenjskih visokošolskih strokovnih in univerzitetnih ter enovitih magistrskih študijskih programov na Univerzi v Ljubljani (odločitev po prvem odstavku 10. člena Zakona o vrednotenju in priznavanju izobraževanja (v nadaljevanju ZVPI)). S to odločbo je bilo še odločeno, da se v primeru omejitve vpisa Potrdilo o opravljenem zaključnem državnem izpitu, pridobljeno v Republiki Italiji, obravnava kot maturitetno spričevalo, pridobljeno v Republiki Sloveniji. Prav tako ni sporno, da je tožnik vložil drugo prijavo za vpis v prvi letnik v študijskem letu 2012/2013 št. 47014 z dne 27. 8. 2012, v kateri je navedel kot prvo izbiro rednega študija univerzitetni študijski program prve stopnje B. na Zdravstveni fakulteti, kot drugo izbiro rednega študija pa je navedel univerzitetni program prve stopnje A. na Pedagoški fakulteti (na katerega je bil v predmetnem študijskem letu tudi vpisan) in kot tretjo izbiro rednega študija univerzitetni študijski program prve stopnje C. na Biotehnični fakulteti.

Predmet tega postopka je sklep, s katerim je prvostopenjski organ ugotavljal rezultate drugega roka izbirnega postopka za vpis v prvi letnik v študijskem letu 2012/2013, glede na tožnikovo drugo prijavo z dne 27. 8. 2012, s katerim je odločil, da je tožnik v prijavno sprejemnem postopku za vpis v prvi letnik v študijskem letu 2012/2013 sprejet na Univerzo v Ljubljani, Pedagoško fakulteto, A., redni univerzitetni študij. Tožniku je bil zavrnjen vpis na njegovo prvo izbiro, to je redni univerzitetni študijski program prve stopnje B. na Zdravstveni fakulteti, kot izhaja iz obrazložitve uvrstitve, ki je sestavni del sklepa. V postopku je organ uspeh, pridobljen v izobraževalni instituciji v Italiji, umeščal v slovenski izobraževalni sistem, glede na prej navedeno odločbo in vpisne pogoje za študijski program ter tako primerjal tožnikove učne rezultate, ki jih je država izvora izobraževanja (Italija) ovrednotila za zadnja dva letnika srednje šole in za zaključni državni izpit, z ocenjevanjem po predpisih, ki veljajo v Republiki Sloveniji.

Pravilnik o ocenjevanju znanja v srednjih šolah v 2. in 3. odstavku 19. člena določa, da se splošni učni uspeh določi kot odličen, prav dober, dober in zadosten. Dijak doseže odličen splošni učni uspeh, če je najmanj pri polovici predmetov ocenjen z oceno odlično (5), pri ostalih ostalih pa z oceno prav dobro (4), prav dober učni uspeh, če je najmanj pri polovici predmetov ocenjen z oceno prav dobro (4), pri ostalih pa z oceno dobro (3), dober učni uspeh, če je najmanj pri polovici predmetov ocenjen z oceno dobro (3), pri ostalih pa z oceno zadostno (2) in zadosten učni uspeh, če je pri več kot polovici predmetov ocenjen z oceno zadostno (2), pri ostalih pa z pozitivno oceno.

Zakon, ki med drugim določa vsebino mature, pravice in obveznosti dijakov in dijakinj oziroma maturitetnih kandidatov ter postopek in način opravljanja mature je Zakon o maturi (v nadaljevanju ZMat). Kot določa 19. člen tega zakona, se znanje pri maturi ocenjuje v obsegu in na način, kot ju opredeljujejo Maturitetni izpitni katalog za splošno maturo in predmetni izpitni katalogi za splošno maturo, ki jih določi strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje na predlog Državne komisije za splošno maturo. V 35. členu tega zakona je določeno, da se uspeh pri maturitetnem izpitu splošne mature ocenjuje v točkah in na način, ki ga opredeli maturitetni izpitni katalog za posamezen predmet splošne mature ter ga za posamezen izpitni rok podrobneje določijo državne predmetne komisije za splošno maturo z navodili za ocenjevanje. Ocenjevalna lestvica za maturitetne predmete je petstopenjska in obsega ocene nezadostno (1), zadostno (2), dobro (3), prav dobro (4) in odlično (5). Podrobneje je ocenjevanje urejeno v Pravilniku o splošni maturi, ki v četrtem odstavku 66. člena določa, da je splošni uspeh seštevek ocen oziroma točkovnih ocen, doseženih pri posameznih predmetih. Splošni uspeh se izraža na lestvici od 10 do 34 točk (peti odstavek 66. člena Pravilnika o splošni maturi).

ZVPI v prvem odstavku 10. člena določa, da se v postopku priznavanja izobraževanja odloči o posameznikovi pravici do dostopa, prijave in obravnave v postopkih vpisa pri nadaljevanju izobraževanja na izobraževalni instituciji v Republiki Sloveniji. Izobraževalna institucija pa na podlagi odločbe in na podlagi predpisov, ki v Republiki Sloveniji urejajo vpise, prestope oziroma prehode med izobraževalnimi programi, ugotovi izpolnjevanje vpisnih pogojev za prehod v izobraževalni program glede na zahtevek imetnika listine. Kot določa 11. člen ZVPI so organ priznavanja izobraževanja izobraževalne institucije. V postopku priznavanja izobraževanja izobraževalna institucija z vsebinsko primerjavo meril iz 16. člena tega zakona preveri umeščenost tujega izobraževanja v državi izvora in ugotovi izpolnjevanje pogojev za dostop do želenega izobraževalnega programa (četrti odstavek 14. člena ZVPI). Merila, ki se smiselno uporabijo, poleg mednarodnih načel so na podlagi 16. člena ZVPI) sistem šolanja, izobraževalni program, predmetnik oziroma učni načrt, učni dosežki, trajanje izobraževanja, pravice, ki iz izobraževanja izhajajo in druge okoliščine, pomembne za priznavanje, kot so na primer starost imetnika listine o izobraževanju, znanje jezika, število doseženih kreditnih točk, umestitev izobraževanja v državi izvora, izjemni dosežki s področja izobraževanja. Glede na to sodišče ugotavlja, da je toženka Pravila, katerih vsebina je uokvirjena z zakonskimi zahtevami po vrednotenju kakovosti tujega izobraževanja, sprejela v okviru zakonskih pristojnosti. V prvi točki teh pravil je toženka določila, da je za vsa tuja spričevala treba opraviti postopek priznavanja izobraževanja za namen nadaljevanja izobraževanja v univerzitetnih oziroma visokošolskih strokovnih študijskih programih. Toženka je z odločbo št. 604-180/12-21 z dne 20. 7. 2012 tožniku te pravice priznala.

V drugi točki Pravil vrednotenja srednješolskega uspeha iz tujih spričeval je toženka uredila pretvarjanje ocen in določila, da se petstopenjska lestvica pretvori v štiristopenjsko lestvico, pri čemer, če sta po dve oceni v spričevalu opisani tudi z besedo, se to upošteva. V kolikor takega zapisa ni, se upošteva pravilo iz našega visokega šolstva: najvišja ocena je odlično, drugi dve sta prav dobro, četrta je dobro, peta je zadostno. Sodišče na tem mestu pritrjuje toženki, da so za vse države po tem sistemu določena enaka pravila za pretvarjanje ocen, ki imajo lestvico s petimi pozitivnimi ocenami. V 3. točki Pravil je opredelila določanje splošnega uspeha v zadnjih dveh letnikih srednje šole in določila, da se uporabljajo določbe, ki veljajo za dijake v Republiki Sloveniji, enako je v 4. točki določila za določanje uspeha pri priznanem zaključnem izpitu. Določila je tudi, da je sestavni del Pravil tabela: Pretvorbe ocenjevalne lestvice italijanske mature v ocenjevalno lestvico slovenske mature. Vrednotenje je konkretizirala v dokumentu Vrednotenje tujih srednješolskih spričeval. Glede italijanskih spričeval je na tem mestu določeno, da se italijanska ocena 10 pretvori v slovensko oceno odlično (5), 8 in 9 v oceno prav dobro (4), 7 v oceno dobro (3), 6 v oceno zadostno (2) in 5-1 v oceno nezadostno (1). Določena je pretvorba točk ocenjevalne lestvice italijanskega državnega izpita v ocenjevalno lestvico slovenske mature. Lestvica za vrednotenje italijanske mature po 1. 6. 1999 in Tabela za pretvorbo ocen s prilogo Primeri izračunov točk v izbirnem postopku ter Pretvorba ocenjevalne lestvice italijanske lestvice mature v ocenjevalno lestvico slovenske mature ter dokument Vrednotenje srednješolskega uspeha v izbirnem postopku so bile neposredna podlaga za pretvorbo ocene tožnika na maturi v sistem točkovanja na slovenski maturi.

Tožnik ugovarja, da je toženka nepravilno točkovala najprej uspeh dosežen v srednji šoli. Ker šolanje v Republiki Italiji traja pet let, bi morala upoštevati ocene zadnjih dveh letnikov (4. in 5. letnika) in ne 3. in 4. letnika, kot je navedeno v obeh aktih. Po mnenju sodišča je tak tožbeni ugovor neutemeljen. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je prišlo do avtomatičnega izpisa iz informacijskega sistema, da pa je dejansko bil upoštevan uspeh v zadnjih dveh letnikih, torej 4. in 5. letniku.

Tožnik nasprotuje pretvorbi ocen iz italijanskega sistema v slovenski sistem. Sodišče meni, da je stališče toženke, da tožniku glede na veljavni Pravilnik o ocenjevanju znanja v srednjih šolah pod nobenim pogojem, ne bi kot končni uspeh 4. in 5. letnika mogla upoštevati ocene odlično pravilno, saj iz overjenih fotokopij spričeval za 4. letnik 020-1/2012-3495 z dne 6. 7. 2012 in za 5. letnik št. 020-1/2012-3494 z dne 6. 7. 2012 nedvoumno izhaja, da je imel tožnik v 4. letniku eno oceno 7, ki je bila pravilno pretvorjena v oceno dobro (3) in v 5. letniku eno oceno 6, ki je bila pravilno pretvorjena v oceno zadostno (2). Sodišče potrjuje pretvorbo ocen toženke, ki je pri tem uporabila Pravila in tako lestvico s petimi pozitivnimi ocenami pretvorila v štiri stopenjsko lestvico. Upoštevala je tudi, da v spričevalu ni bila podana pisna ocena, zato je tudi pravilno upoštevala pravilo iz slovenskega visokošolskega sistema, to je, da je najvišja ocena odlično, drugi dve sta prav dobro, četrta dobro in peta zadostno. Tudi sam tožnik navaja, da način ocenjevanja v italijanskih srednjih šolah ureja zakon št. 169 z dne 30. 10. 2008, ki od šolskega leta 2008/2009 dalje določa, da je uspeh druge stopnje, ki pomeni uspeh srednje šole, izražen v numeričnih in ne opisnih ocenah. Glede na navedeno so tožnikovi ugovori o nepravilni pretvorbi ocen srednješolskih spričeval brez podlage. V konkretnem primeru je torej organ pretvoril ocene tako, kot je določeno v Pravilih (da bi dvomil v njihovo strokovnost, sodišče nima oprijemljive podlage) ter na podlagi pretvorjenih ocen ugotovil tožnikov uspeh v zadnjih dveh letnikih v skladu z določili Pravilnika o ocenjevanju znanja v srednjih šolah.

Sodišče zavrača tožnikove trditve, da je glede na dokument Vrednotenje srednješolskih spričeval, iz katerega izhaja, da sta pri ostalih državah z desetiškim sistemom ocenjevanja ocena 9 in 10 pretvorjeni v oceno odlično (5), razen pri Italiji, diskriminatorno. Organ je, kot že prej obrazloženo, v drugi točki Pravil določil enako pravilo za pretvarjanje ocen za vse države, ki imajo petstopenjsko lestvico s pozitivnimi ocenami. Do razlikovanja lahko po mnenju sodišča pride le glede na pravilo, da imajo posamezne države po dve oceni opisani tudi z besedo.

Tožnik toženki očita tudi nepravilno točkovanje uspeha, doseženega na maturi in meni, da bi moral prejeti 31 točk, kar predstavlja 90% uspeh in ne zgolj 21 točk, kot jih je prejel. Že izhajajoč iz zakonskih načel priznavanja izobraževanja, tj. vsebinske primerjave, po mnenju sodišča ni mogoča zgolj računska primerjava ocen, doseženih na italijanskem zaključnem izpitu in slovenski maturi. Razlike je toženka v svojih vlogah tudi podrobno opisala. Za premostitev vseh razlik in zagotovitev objektivnosti točkovanja je toženka vse ocene preračunala v normirane vrednosti, ki predstavljajo skupno osnovo, na podlagi katere se lahko med seboj primerjajo različne vrednostne lestvice. Tako slovenska kot italijanska vrednostna lestvica doseženega uspeha na italijanskem zaključnem izpitu oziroma slovenski maturi sta namreč različni, saj imata različno izhodišče najnižje vrednosti doseženega uspeha na maturi in različen interval pozitivnih vrednosti doseženega uspeha na maturi. Da bi bila pretvorba v tem - strokovnem pogledu napačna, tožnik ni predložil prepričljivih dokazov.

Postopke in roke za prijavo na razpis za vpis in za izvedbo vpisa v visokem šolstvu na javnih visokošolskih zavodih ureja Pravilnik o razpisu in izvedbi vpisa v visokem šolstvu, ki v VII. poglavju ureja izbirni postopek. V 34. členu tega pravilnika je določeno, da kandidati, ki so v drugi prijavi na prvem mestu navedli študijski program, za katerega se ni prijavilo več kandidatov, kot je prostih vpisnih mest, so v ta program sprejeti, če izpolnjujejo splošne pogoje za vpis. Če pa število prijav za študijski program v drugi prijavi naveden na prvem mestu, preseže število prostih vpisnih mest, se kandidati izbirajo po postopku iz drugega do petega odstavka 29. člena tega pravilnika, ob upoštevanju meril, ki so s študijskim programom določena ob omejitvi vpisa.

Sodišče zaključuje, da je glede na tožnikov splošni uspeh v zadnjih dveh letnikih srednje šole (4. in 5. letnik) in na zaključnem izpitu, pri čemer je organ izhajal iz ocenjevanja v Republiki Italiji, ki ga je pretvarjal v skladu s pravili ureditve v Republiki Sloveniji, pravilno ugotovil, da je tožnik, ob razpisnem pogoju določenem v Razpisu za vpis v dodiplomske in enovite magistrske študijske programe v študijskem letu 2012/2013 (stran 54), da se v obsegu 60 % točk upošteva uspeh pri maturi, v obsegu 40 % točk pa splošni uspeh v zadnjih dveh letnikih, dosegel 83 točk, kar pa je manj kot minimum točk, potrebnih za uvrstitev v študijski program B. (86 točk), zato ga je pravilno uvrstil na univerzitetni študijski program A., ki ga je tožnik v prijavi navedel kot drugo izbiro, ker je presegel minimum točk (68,5), potrebnih za uvrstitev.

Sodišče tudi ni našlo kršitev pravil postopka. Sklep Komisije za pritožbe kandidatov ob sprejemu na univerzo Univerze v Ljubljani z dne 8. 10. 2012, za katerega tožnik navaja, da mu ni bil vročen in da z njegovo vsebino ni bil seznanjen, je odločitev, ki jo je ta komisija sprejela o njegovi pritožbi, in je bila v obliki odločbe s sprejeto odločitvijo (izrek odločbe) in obrazložitvijo vročena tožniku.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

K II. točki izreka: Odločitev o stroških tega sodnega postopka pa je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, da sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.